Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Beseda o ekstremizmu

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:44, France Malešič, ogledov: 2156

Naša alpinistična misel - Janko Blažej:

Povojna skupina slovenskih alpinistov ...
je ustvarjalec novega obdobja v zgodovini
naše alpinistike.
Fedor Košir

O alpinistiki in plezanju je bilo v desetletju po zadnji vojni napisanih več člankov. Večina teh člankov obravnava alpinistiko kot družben ali kot športen pojav in ji odmerja mesto, naloge in pomen v naši novi družbeni stvarnosti. Ta široki pogled pa skriva v sebi neko nevarnost: gibanje, ki ga motrimo s tako visokega stališča, se nam zdi enotno in zaključeno. Vsa raznolikost, nazorska pestrost in nasprotnost v nazorih, ki v naši alpinistični stvarnosti dejansko eksistira, v takem članku ne more priti do izraza. Člankov, ki bi zajemali iz sredine alpinističnega življenja, je bilo napisanih dosti manj. V sršenovo gnezdo je dregnil s kritiko nekaterih pojavov Cene Malovrh. Polemika, ki je sledila, je precej razčistila pojme in ozračje. Drugi avtorji, kakor na primer Boris Režek, na svoje pripombe skoraj niso doživeli pisanega odziva. In vendar sta rast in življenje naše alpinistike po vojni prav bujni, tako da mora opazovalec, ki stoji ob strani, imeti svoje veselje nad porajanjem in vrenjem, ki nikoli ne pride do mirovanja niti za kratek čas. Pričujoči članek ne more zajeti vsega tega bogatega življenja v celoti in zato tega tudi ne namerava. Omejuje se na en sam problem in pojav, ki ga spremlja na razvojni poti, a še tega le bežno in pogosto enostransko osvetljuje. In vendar se nam bo ta pojav pokazal v članku kot nadvse pomemben in nemara ga utegne prihodnost spoznati celo kot značilnega za vso sedanjo in polpreteklo dobo.

V mislih imam tako imenovani »športni moment« v alpinistiki. V uporabi tehničnih pripomočkov pa tudi v tehniki plezanja je bila pri nas po vojni izvršena skoraj prava revolucija. Plezalec, ki hoče dandanes plezati smeri najvišje težavnosti, torej šeste težavnostne stopnje, mora dobro obvladati ves napredek plezanja in vse finese plezalne tehnike, a to še ni dovolj. Številna skrajno težavna mesta je treba preplezati s prostim plezanjem, zato mora imeti plezalec izredno moč v konicah prstov; preko številnih poči in previsov pride plezalec le, če nekatere njegove mišice lahko vzdrže njegovo telo določen čas v določenem napetem položaju. Plezalec mora torej biti v dobri telesni kondiciji, za kar pa je potreben poseben in sistematičen trening. Minili so torej dobri zlati časi, ko sta plezalcem zadostovala tudi za najtežje vzpone le pogum in okretnost, seveda poleg primerne opreme, vremena in ostalih pogojev.

Vzporedno s tem tehničnim razvojem je šla tudi miselnost naših mladih plezalcev in se je čedalje bolj športno barvala. To je popolnoma naraven in logičen pojav, ki pa je v svojih skrajnih izrazih včasih presegel meje, a je vzbujal številna, deloma upravičena, neredko pa tudi popolnoma neosnovana nasprotovanja in podtikanja. Že leta 1949 so skušali to gibanje opredeliti in ga poimenovati. Prvo ime »športni alpinizem« (Fizkultura 1949/278 itd.) se ni udomačilo, a tudi nadaljnja naziva »akrobatski« in »ekstremni alpinizem« (PV 1949/4 itd.) nista pognala korenin med našo alpinistično javnostjo.

Prišel je celo čas, ki je bil šesti stopnji sovražen. Pod imenom »ekstremizem« so na alpinističnih zborovanjih preganjali negativne pojave, pač take, ki jih je bilo treba označiti tudi z negativno besedo. In negativen pomen je imela beseda »ekstremen« in »ekstremizem«, predvsem, če smo jo postavili ob besedo »normalen«. Početje ekstremistov torej ni bilo več normalno, bilo je pretirano, ker je zašlo v ekstrem, ki je zdravemu razumu nasproten.

Zgodovina alpinizma in z njo vred tudi njegova ideologija se ne porajata in ne pišeta na sestankih in na zborovanjih, temveč v trdem boju s steno. Preplezane in ponovljene so bile težke smeri v Rzeniku, Križu in Rinkah, v Široki peči, Špiku in vrheh nad Krnico. Raz Jalovca, Čopov steber in Herletova smer so dosegali vedno večje število ponovitev, kar pa je doseglo neko svojo mejo in se nato ob njej skoraj ustavilo. Aschenbrennerjeva smer v Travniku je bila večkrat ponovljena in poleg nje smo dobili že svojo, originalni smeri enakovredno Varianto. Kvaliteten in kvantiteten napredek naše alpinistike je bil jasen in nedvoumen in s tem je že bilo jasno, da je novo gibanje upravičeno in potrebno ter da so napadi nanj obsojeni na neuspeh.

Vendar je morala iti generacija naših plezalcev še dalj. Če samo ponavljamo stare smeri, potem smo sicer višino prednamcev res dosegli, a čas terja, da jo tudi prerastemo in presežemo. Alpinistika ni samo ponavljanje ali bolj ali manj pasivno podoživljanje, v njej je tudi nekaj kreativnega, kar mora priti v vsaki dobi na tem ali onem polju do izraza. Vsi zunanji pogoji za tehnični napredek so bili dani. In novi rod ni zatajil samega sebe, temveč se je izkazal, da je vreden člen v veliki verigi svojih prednikov: Staniča, Komacev, Tume, Juga, Čopa, Potočnika, Debelakove, Jesihove, Ogrina, Režka, Modca, Kemperla, Ariha itd. Preplezane so bile nove smeri v Šitah, v vrhovih nad Krmo in v Dedcu. Stari problemi v Zadnjem Prisojniku, Stenarju, Široki peči, Travniku in Štajerski Rinki so našli svojo rešitev. Direktna smer v Dedcu je mogla le kratek čas veljati za neponovljivo in letošnja smer preko Zajede v Šitah postavlja v senco vse ostalo. Mogoče bo Aschenbrennerjeva smer kmalu postala vrata v čarobni svet šeste stopnje, kakor so nekoč veljali za prag do zadnje težavnosti: Čopov steber, raz Jalovca in Herletova smer v Ojstrici.

Naša današnja alpinistika je v svojih koreninah zdrava. Kljub velikemu vzgonu, ki ga je plezanje doseglo, je danes negativnih pojavov dosti manj, kot jih je bilo še pred nedavnim. Vsaka nova doba nekako prevrednoti vse stvaritve in čeprav so stara dejanja izgubila nekoliko svoje cene, so vendar ohranila vso svojo vrednost. Vzponov preko Triglavske stene, izvršenih med obema vojnama, nihče ne imenuje več »šoder« in če kdo zmore samo to in nič več, velja vendar tudi in povsem upravičeno za dobrega plezalca.

Oster ideološki spopad med pripadniki ekstremnega plezanja in med njihovimi protivniki je izostal. Mogli bi celo reči, da so se poslednji umaknili in spoznali svojo stvar za izgubljeno, preden se je boj sploh začel. Proti nazorom svojega nasprotnika se lahko borimo in zavračamo njegovo mnenje, dejstev in dejanj ni mogoče zanikati. Plezanje ekstremnih smeri je pri nas nujna posledica našega razvoja v preteklosti in nekaj organskega, kar raste iz našega življenja in iz naših razmer ter je tesno povezano z našo splošno družbeno stvarnostjo in živi ter utripa z njo vred. Če že odkrijemo kake paralele z alpinistiko pri drugih narodih, na primer pri Italijanih, Nemcih ali Francozih po vojni, potem to še ni neovrgljiv dokaz, da je vse naše plezanje le golo posnemanje, temveč lahko iz te podobnosti razvoja izvajamo tudi zaključke, ki govore novemu gibanju v prid.

Toda neke sledi iz trenj zadnjih let so le ostale. Nasprotniki so novemu gibanju dali pravzaprav njegovo ime. Beseda »ekstremizem« je izgubila svoj slabi pomen, mladi plezalci so jo zapisali na svoj prapor in dandanes utegnete najti celo človeka, ki bo ponosen in vesel, če mu rečete ekstremist. Ta pojav ni nov; tako so na primer v naši literarni preteklosti prišli do imena mladoslovenci in na tak način je ob prelomu stoletja dobila ime literarna struja dekadenca. Mogli bi celo podvomiti, da je novo gibanje prišlo do svojega imena izključno le na ta način. Ime ekstremizem poznajo tudi Nemci in ekstremni plezalec je pri njih prav tehnični termin in pomeni plezalca, ki je sposoben samostojno plezati v smereh pete in šeste stopnje.

Novo gibanje, ki ga bomo odslej dalje sicer brez natančnejše opredelitve in omejitve imenovali ekstremizem, se je pri nas razmeroma precej naglo zavedelo samega sebe, kar je precej redko. In še več: ekstremizem se je navzven celo manifestiral, kar je pri nas še redkejše. V knjigi V naših stenah beremo na drugi strani med drugim: »Ta pojav, ki je pri nas po vojni zajel celo plast plezalcev - na tem mestu ga bomo zajeli v vsej njegovi obsežnosti in mnogostranosti pod imenom 'ekstremizem' (To ime se tukaj prvič uporablja v tako širokem pomenu.) ni nov in o podobnem razmahu ekstremizma pri drugih narodih moremo govoriti že v desetletju pred zadnjo vojno ali pa tudi še po njej.« In dalje: »Kot vsako novo gibanje je tudi ekstremizem pri nas naletel na odpor ... Ekstremizem se pri nas ni izrodil v maniro, temveč je bogato oplodil naš alpinizem, čeprav predvsem s tehnične plati in s tem je že dokazana njegova nujnost in pravica do obstoja.« Itd.

Iz vsega povedanega je torej razvidno, da se je v naši alpinistiki pojavil močan tok in v medlih obrisih smo skušali prikazati njegove pričetke in smer gibanja. Težko je reči, do kakšne višine je že seglo novo gibanje in ali se bo vzpelo še više ali pa se je krivulja v zenitu že nagnila navzdol. Končno pa je tudi odveč dajati prognoze za dogajanje v prihodnosti; čas bo sam razsodil in kakor reka izvrgel in naplavil ob bregu vse gnilo in nezdravo in to ne glede na kakršnekoli napovedi ali želje.

Za zaključek je potrebno še, da znova poudarimo, da v pričujočem članku govorim le o ekstremizmu in o ekstremnih plezalcih, torej tistih, ki plezajo smeri pete in šeste stopnje. Precej pa je pri nas skromnejših alpinistov, ki se zadovolje z nižjo težavnostno stopnjo in sploh nimajo višjih ambicij. Zgrešeno bi bilo, če bi ti sodili pričujoči članek kot nekako poveličevanje ekstremizma in kot napad nase. Tega v članku ni in kdor pride do takih zaključkov, podtika članku misli, ki jih v njem ni. Nikakor ni edini in tudi ne najlepši namen alpinistike šesta težavnostna stopnja, prav tako kakor ne more biti edini namen športa tekmovanje. Kdor bi tako mislil, bi bil podoben trenerju, ki hoče iz zaupanih mu športnikov narediti republiške, državne ali celo svetovne rekorderje. Alpinizem je široko polje udejstvovanja v gorah, kjer je prav za vse prostora, prav tako za ekstremista kot za človeka, ki je srečen, ker je prišel na vrh po smeri prve težavnostne stopnje. Po vrednosti ni nobene razlike med obema skrajnostima, neredko preprost planinec etično celo nadkriljuje šestostopnjaša, ki si prizadeva le za zunanjim efektom svojih dejanj.

Prizadeti pa se po tem članku lahko počutijo tisti, ki menijo, da je treba ekstremizem pregnati iz naših gora. Njihovo prizadevanje je že doživelo polom in podobni so modrijanom, ki bi se domenili, da bodo na primer v športu složno udarili po vsakomer, ki bi presegel določeno znamko. Po njihovi logiki namreč boljši rezultati jemljejo veselje do udejstvovanja vsakomur, ki jih ne more doseči in so torej vsekakor negativni.

*****

JANKO BLAŽEJ, BESEDA O EKSTREMIZMU - PV 1954, št. 12, str. 633.
- Fedor Košir: predsednik Planinske zveze Slovenije od leta 1948.
- Boris Režek: eden vodilnih plezalcev, ki so pred vojno sistematično obdelovali stene v Kamniških in Savinjskih Alpah. Napisal alpinistično zgodovino te gorske skupine, Stene in grebeni, PZS 1959.
- Joža Čop, Miha Potočnik, Pavla Jesihova: med vodilnimi predvojnimi plezalci v Julijcih; France Ogrin, Vinko Modec, Pavle Kemperle: med vodilnimi v Kamniških in Savinjskih Alpah.
- tehnični termin: strokovni izraz ali oznaka.
- V naših stenah: plezalni vodnik z izborom smeri, avtorji Igor Levstek, Rado Kočevar in Mitja Kilar, PZS 1954.
- manira: navada, postavljaško obnašanje.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker