Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kriza mlade alpinistične generacije

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:42, France Malešič, ogledov: 2399

Naša alpinistična misel - Janko Blažej:

Vojna leta so povzročila v razvoju slovenske alpinistike občutno vrzel. Pet let skoraj ne moremo govoriti o kakšnem delovanju v naših gorah in pet let se ni pojavil v vrstah naših alpinistov noben začetnik. Leta po osvoboditvi so nam pa dala nenadoma celo vrsto mladih in podjetnih alpinistov. Meja med tako imenovano starejšo in mlajšo generacijo v naši alpinistiki je torej izredno ostro in določno začrtana.

V 8. in 9. številki Planinskega vestnika 1950 je izšel zanimiv članek Ceneta Malovrha pod naslovom Želim si nemega pogovora z gorami ... Cene Malovrh je znan kot plezalec pred vojno. Pomena Malovrhovega članka ne smemo podcenjevati; vrsti alpinistov je govoril Malovrh iz srca in našli so se celo ljudje, ki so imeli njegov članek nekako za absolutno veljaven.

Malovrh govori v svojem članku predvsem o problemih današnje alpinistike, torej o problemih mlade generacije.

Ustavlja se ob negativnih pojavih v današnji alpinistični stvarnosti, katerih prav gotovo ne manjka, saj doslej še nobena generacija ni bila brez njih. Vendar pisec te posamezne negativne pojave nevarno posplošuje na vso mlado generacijo ter ji dela s tem precejšnjo krivico. Vso krivdo za današnjo krizo alpinizma naj bi nosilo »športovanje« in zato pisec precej obširno razpravlja tudi o športu v alpinistiki. Problem alpinistike in športa je že star v zgodovini alpinistike ter je še vedno aktualen. Zato hočemo tudi v tem članku spregovoriti o tem in posvetiti še v kakšen drug kot v naši alpinistični hiši. Glavni namen tega članka pa je opozoriti javnost na mesta, kjer se mnenje mlade generacije razlikuje od mnenja pisca, saj kdor si hoče ustvariti končno sodbo, mora slišati tudi drugo plat zvona. Mogoče bo celo zanimivo slišati mnenje pripadnika mlade generacije.

Brezkompromisno načelo »Pade stena ali pa se jaz več ne povrnem iz nje«, je zapisal Blažej v svojem članku o Špiku (PV 1950, str. 74) v ilustracijo svojega razpoloženja na predvečer ture. Zgrešeno je, če njegove miselnosti dolžimo vso mlado generacijo. Mladi alpinisti znajo ceniti pomen človeškega življenja pa tudi vrednosti velikega dejanja v gorah. Res je, da je mladina vedno drzna, nepremišljena in vihrava ter je zato moralna dolžnost starejše generacije, da kroti borbenost mladine in jo obvaruje pred pretiravanjem, vendar gre Malovrh malo predaleč, ko skuša prikazati kar vso mlado generacijo kot skupino nekakšnih smešnih samomorilcev, ki postavljajo uspeh v steni nad življenje. Znani alpinist je zapisal: »Eno samo življenje je prevelika cena za vse rekorde v gorah.« To geslo je še danes načelo mladih alpinistov in vsi mladi ljudje, ki so odšli zdravi v gore in se iz njih niso več vrnili, ali pa so prišli nazaj pohabljeni, prav gotovo niso šli prodajat brezkompromisno svojega zdravja in svojih življenj za neke lažiuspehe v skalah, ki bi bili za tako ceno pač smešni in majhni.

»S tem hočem reči, da je s tisto opremo, s katero danes razpolagajo najmlajši plezalci, mogoče v suhih in zasneženih stenah slovenskih Alp plezati povprečno najvišje težavnostne stopnje.« Za plezanje v kopni skali je ta izjava še sprejemljiva, kajti poleti res morejo plezati naši plezalci najtežje smeri z opremo, s katero razpolagajo; nikakor pa ne velja ta trditev za zimsko alpinistiko. Naši alpinisti so izvršili najtežje zimske vzpone z nezadostno opremo in omrzline ter žrtve so krvav tribut, katerega smo morali plačati za svojo preveliko vnemo. Zimska alpinistika danes pri nas dejansko doživlja krizo. V zimi 1949 je zimska alpinistika doživela nesluten razmah, toda slaba oprema je zahtevala žrtve. Reakcija na to v zimi 1950 je presenetljiva: v Julijskih Alpah ni bila dosežena niti petina tega kakor zimo poprej, v Kamniških Alpah pa je bila zimska alpinistika stvar posameznikov oziroma stvar enega odseka. Zima leta 1951 je pred vrati, a slabo kaže. Ako ne bodo naši plezalci dobili vsaj nekaj najnujnejše opreme za bivak v snegu, potem se ne bodo lotili večjih tur, če pa bo kdo po vseh dosedanjih izkušnjah še tvegal nezadostno opremljen sprejeti boj z zimo, potem njegov uspeh ne bo več alpinistično dejanje, temveč sreča v hazardni igri z naravo. Še nekaj bi vprašal pisca članka v Vestniku. Ali je res prepričan, da so vse žrtve, ki so pustile svoja mlada življenja v gorah, le posledica brezglave gonje za športnimi uspehi in zgrešene miselnosti mlade generacije in ali le ne bi bilo mogoče najti vzrokov kje drugod? Pisec nam govori o idealizmu stare generacije, katerega da ni več. V veliki zmoti je in daleč proč od duha mlade generacije. Alpinistični odseki še zdaleč niso zlate jame, kjer dobi vse potrebne rekvizite vsakdo, komur se le zahoče iti v gore. Toda te stvari ne sodijo sem in o teh specialnih problemih mlade generacije doslej nismo govorili in tudi sedaj ne bi bili, če se ne bi čutili po neosnovani trditvi izzvane.

»Alpinist D. se pri vzponu v težavnem razu izčrpa, pleza dalje in pade osem metrov globoko, se pobere in pleza naprej napol onemogel, pade ponovno trideset metrov in po golem naključju ali pa zato, ker se je ubožec že 'skali zasmilil', ostane živ ter se končno naslednjega dne s tujo pomočjo izmota iz stene.« Debeljak je eden najvidnejših predstavnikov mlade generacije ter je kljub svoji mladosti dosegel že izredne uspehe, raz Dedca pa je ena najtežjih prvenstvenih tur, izvršenih po vojni in tipično zanjo je, da doslej še ni bila ponovljena. Ali ne govori pisec članka v preveč posmehljivem in omalovažujočem tonu o dejanjih mlade generacije? Ali more očitati mladim alpinistom, da so le tropa nezrelih pubertetnikov, katerih uspehi so le nekulturni produkti njihovega športnega pojmovanja alpinistike? Lovšin piše v svoji zgodovini Triglava (V Triglavu in njegovi soseščini, SPD 1944, str. 270), da je bilo v Skalaški smeri v Triglavu zabeleženih 15 poskusov, preden je smer pustila k sebi. Znana sta padca Prusika in Deržaja pri poskusih v tej smeri. Ali ju smemo zato imeti za nezrela in neresna pojava v alpinistiki? Avstrijski alpinist Gsellmann nam je pred nedavnim pripovedoval o Herletovi smeri v Hochschwabu, kjer je na odločilnem mestu Herle pri treh poskusih zdrsnil in sploh ni prišel preko, tu sta po padcu ponovno obrnila Kasparek in Schinko in vendar jima zato ne bomo očitali psihopatije in kriminala.

Še besedo o nesreči v Jalovcu! To dejanje bo ostalo vedno temen madež v zgodovini slovenskega alpinizma in planinska organizacija ter mlada generacija sta že sodili o tem, ko sta primer ošibali v dnevnem časopisju. Ali ima pisec prav, ko tega dejanja nekaj posameznikov mlade generacije ne more odpustiti in ga navaja kot tipičen primer za njeno mentaliteto in njeno pojmovanje kulture alpinizma? Ali smemo vreči ves zaboj jabolk med smeti, če na enem samem opazimo gnilobo?

Tudi o primerjavi z inozemsko alpinistiko govori člankar. Znano dejstvo je, da je tretji rajh izrabil vzpon preko severne stene Eigerja pri propagiranju nacizma. Simbolična primerjava povezanosti med avstrijskimi in nemškimi alpinisti, ki so izvršili vzpon, je bila 1938 pač voda na Goebbelsov mlin, ko je snubil Avstrijce. Kdor je prebral knjigo o tem vzponu ter se je ustavil na zadnji strani, kjer stoji Hitler med plezalci, ki tišče pod pazduho njegove slike, ta ima ob napisu »Najlepše plačilo« pač Eigerja in nacistične propagande dovolj. Če člankar torej primerja našo današnjo alpinistično generacijo z »junaki« Eigerja in ji še celo očita, da je tudi tehnično opičje posnemala nemške plezalce, potem dela pač veliko krivico mladi generaciji. Kolikor vemo, »junakov« Eigerja pri nas nihče ni posnemal, dasiravno se je mogoče malo preveč govorilo o tem vzponu. Tako duševno preprosti, da bi nasedli tako prozorni propagandi, mladi alpinisti res niso. Na drugi strani pa moramo poudariti dejstvo, da je naše alpiniste vse od osvoboditve dalje močno mikalo vprašanje, koliko zaostaja naša alpinistika za inozemsko in seveda so v zvezi s tem primerjali svoje vzpone z inozemskimi ter se s pridobitvami tujcev okoristili, kolikor so le mogli. Pri vsem tem prizadevanju je bilo njihovo načelo, da morajo tudi kot alpinisti mlade socialistične Jugoslavije zastaviti vse svoje sile, da povečajo in utrde ugled svoje domovine v inozemstvu. Letos so imeli prvič priložnost pri plezanju v tujih gorah primerjati svoje sposobnosti s sposobnostmi Avstrijcev. Ponosni so na to, da so enakovredni tujcem (kolikor moremo po dosedanjih skromnih stikih sodbo že dokončno izreči) tako poleti kakor pozimi, in če so pozimi zastavili svoje zdravje, da so izenačili prednost, ki jo je tujcem dajala njihova boljša oprema, potem tudi njihove žrtve dobe tisti smisel, katerega jim pisec članka odreka. Toda o teh stvareh bo zgodovina alpinistike laže govorila, ko bo vse to odmaknjeno že nekam v preteklost.

Tudi o kulturi alpinizma ter o športu v alpinistiki govori člankar precej obširno. Problem alpinistika in šport je že star in je bil za nas posebno po osvoboditvi važen; še danes ribarimo glede športa v alpinistiki v kalnem. V tem pogledu so bile storjene v slovenskem alpinizmu usodne napake in nepopravljiva škoda. Nemški alpinist Maduschka pravi: »Alpinistika je tudi šport in ni samo šport.« (Junger Mensch im Berg, str. 149) in nato nadaljuje, da bi se dalo ti dve besedici »ni samo« razčleniti v cele strani obsegajočih razpravah. Ako bi to res skušali storiti, bi ugotovili, da kaže alpinistika toliko svojih posebnosti, da sploh ni več šport, temveč čisto svojstvena panoga delovanja, ki ima s športom skupnih le nekaj dotikališč. Prav gotovo moremo v alpinistiki ugotoviti športni moment in ta moment je večji oziroma bolj poudarjen v različnih dobah; tudi pri posameznih alpinistih je ta športni moment v povsem različnem sorazmerju z ostalimi sestavinami alpinistike. Kakor vidimo, je torej problem alpinistika in šport zelo kočljivo vprašanje in kdor v alpinistiki preveč poudarja šport, ta se izpostavlja veliki nevarnosti, da bo profaniral alpinistiko in zanemaril vse njene ostale vrednote. Ravno to profanacijo alpinistike očita pisec mladi generaciji. Ali je res tako? Ali so mladi alpinisti res le skupina duševno preprostih ljudi, ki v gorah niso sposobni doživljati drugega kot ugotavljati probleme, zabijati kline, gvozditi kamine, izrekati sodbe o težavnostni stopnji itd., ali pa jih hoče le napačno prikazati?

Pred menoj leži članek, v katerem berem naslednje misli: »Kot je omenjeno že zgoraj, vključuje planinstvo posebno športno panogo in sicer: plezanje v suhi skali, v ledu ter terensko smučanje. To panogo imenujemo alpinistiko. Specializacijo v planinstvu predstavlja, kot je razvidno iz zgornjega, samo alpinistika, katero moremo glede na vse posebnosti šteti že za samostojno panogo. Tu se najlaže izvaja tudi tekmovanje, ki pa se more vršiti zopet čisto na svojski način. Tekmovalec (sic!) mora opraviti prvenstveni vzpon preko stene ali ponovitev takega vzpona. Pozimi se alpinistični vzpon izvede lahko tudi v smeri, po kateri drži pot. Višek članka pa je dosežen na koncu, ko avtor ugotavlja podobnost alpinistike z lahko atletiko, smučanjem in plavanjem ter se zavzema za to, da bi vse te panoge šteli v isto kategorijo.« Članek je napisal Cene Malovrh v 7. štev. Poleta 1947.

Nikakor ni namen tega članka delati Malovrhu kakršnekoli očitke, kot so to storili nekateri mladi alpinisti, ki so se čutili v njegovem članku v 8. in 9. številki Vestnika le preveč prizadete, temveč mislimo, da je napisal Malovrh tako prvi članek v Poletu kakor drugega v Vestniku v najboljši volji in z edinim namenom koristiti slovenski alpinistični stvari. Toda nekaj ga le lahko vprašamo: Ali more biti popolnoma prepričan, da ni mogoče med vsemi prenapeteži in športniki mlade generacije le še kakšen človek preproste duševnosti, ki se še ni otresel popolnoma njegovih nazorov iz leta 1947? Ali moremo njegove besede o kulturi alpinizma vzeti še v vsej njihovi teži in globini?

Vzgoja mladine je težka in komplicirana stvar, ki terja dolgotrajnega truda, vztrajnega ter sistematičnega dela. Tudi ideologije alpinistike ni mogoče pojmovati na ta način, da nekdo da smernice v nekem enostranskem članku in ko nato vidi, kam je privedla alpnistiko miselnost, pri kateri ima tudi sam svoj delež, napiše nov članek, v katerem sedaj vneto propagira kulturo alpinizma, razpravlja na celi strani o razliki med športnim igriščem in gorskim svetom, za šport v alpinistiki oziroma za njegove pretirane izrodke pa ima samo še besede: vampirstvo, kriminal in psihopatija. Danes je enako zgrešeno pobijati športni moment v alpinistiki in beležiti na njegov rovaš vse, kar je slabo, kakor je bilo pred tremi leti zgrešeno, če je kdo skušal dokazati, da je alpinistika pravzaprav le samo šport in nič drugega.

O kakšni krizi mlade alpinistične generacije danes ne more biti govora in tudi zdrava tradicija slovenskega alpinizma ni v taki nevarnosti, kot bi to mogli posneti iz članka v Vestniku. Mogoče je doživljal slovenski alpinizem pred tremi leti hujšo krizo, kot jo doživlja danes. Na drugi strani pa se moramo zavedati, da ideologija alpinistike nenadnemu tehničnemu napredku in silovitemu skoku naprej v razvoju ni mogla slediti in še danes caplja za njim. To vnaša zmedo v miselnost mlade generacije. Tako imamo zopet pojave, da na primer Kočevar v svojem referatu o športnem alpinizmu (Planinsko delo 1950, štev. 2, str. 14) skuša dokazati, da je šport vir in vzrok vsega zla v alpinizmu. Ali je tako početje sploh še resno? Dejstvo je: če nekateri mladi alpinisti ne bi posebno poudarili športa v alpinistiki, tudi teh res velikih tehničnih uspehov mlade generacije ne bi bilo, oziroma bi bili manjši.

So pa zopet mesta v Malovrhovem članku, kjer moramo dajati avtorju popolnoma prav ter se v celoti strinjati z njim. Dejstvo je, da je postala alpinistika v zadnjem času moda in da so vanjo zašli elementi, za katere bi bilo bolje, da jih v alpinistiki nikdar ne bi bilo. Res je tudi, da so zelo negativni pojavi v današnji stvarnosti pogostejši, kot so bili kdaj prej in kot bi smeli biti. Toda ti posamezni pojavi še niso kriza celotne generacije, niti jih ni mlada generacija s svojo miselnostjo zavestno ustvarila. Žrtve v gorah so res številne in to nam daje vsem misliti. Pretirana gonja za uspehom ima res precejšen delež pri nesreči v Jalovcu in edino pravilno je, da se slovenska alpinistična javnost teh žalostnih dejstev res popolnoma zave ter jih v bodoče za vselej prepreči. Nadrobna analiza nesreč, katere navaja Malovrh v svojem članku in ki res zvene kot grude prsti, ki težko padajo na mrtvaško krsto, bi pokazala, da je skrajno nepravilno vse te nesreče stlačiti v isto vrečo in nato nanjo prilepiti etiketo z napisom Rezultati športa v alpinistiki in miselnosti mlade generacije. Padci Debeljaka nikakor niso tako smešni in niso le solidna snov za zasmehovanje mladih alpinistov, v tem tiči nekaj več in o tem bodo alpinisti sodili šele, ko bodo ponovili smer v Dedcu ter pretehtali vse okolnosti. In če se plezalec naslednjega dne pusti varovati od zgoraj ali pa če v drugem primeru hiti na pomoč, to niso sramotna dejanja, temveč le dokaz stiske alpinistov in težavnosti stene. Tudi amputacije nog niso lahkomiselno zapravljanje zdravja ter razsipavanje sposobnosti alpinista, ki se mora na vsak način primarno izživljati v graditvi bodočnosti domovine, temveč le žalostna opozorila, kaj moramo v bodoče pri zimskih vzponih z dobro opremo preprečiti. Pri tragedijah v Martuljški Ponci in v Jalovcu pa bo izkušenemu alpinistu ostalo nejasno, kako more človeško življenje – in to še življenje mladega človeka v cvetu njegovih moči – ugasniti že v prvi noči viharja in ne more brleti niti do jutra, ko bi bilo vendar že mogoče prinesti pomoč. Te pojave si tolmačimo pač tako, da ti mladeniči niso bili fizično dovolj odporni in poleg tega, kar je bistveno, da še niso šli skozi trdo šolo gora. Njihove žrtve so torej predvsem posledica njihovega začetništva v gorah in sveta naloga vseh alpinistov in to katerekoli generacije, najstarejše ali najmlajše je, da se bore proti tem napakam in seveda vzporedno s tem znižajo tudi število nesreč na minimum, ne pa da skušajo enostransko naprtiti nekomu odgovornost za vsa ta življenja. Vriva se nam pa zopet vprašanje, ali bo kdaj sploh mogoče vse začetniške napake in vse nedopustne lahkomiselnosti v gorah popolnoma odpraviti ter s tem preprečiti nesreče.

Življenje in razvoj naše alpinistike tečeta svojo pot in se ne menita za žrtve, niti za polemike, sklepe in delikte. Če se danes ostro krešejo mnenja tudi v naši alpinistični javnosti, ali pa če kdo skuša skromno in dobrohotno povedati svoje mnenje, potem je to prav in vsakdo naj stori to po svoji najboljši vesti. Življenje bo nekoč sodilo o tem in ohranilo, kar je bilo prav, ter bo samo izločilo vse slabo. Skupna težnja vseh slovenskih alpinistov bi morala biti, da čimbolj zmanjšajo trenja in nasprotovanja med svojimi vrstami; takih majhnih stvari smo imeli v preteklosti dovolj in preveč in nikoli ne bomo brez njih. Alpinisti vseh generacij naj bi se skušali približati drug drugemu ter se vživeti v svoje probleme in jih reševati s človeško toplino. Vse alpiniste pa v imenu mlade generacije prosim naslednje: ne obsojajte mlade generacije in ne skušajte biti do nje pokroviteljski. Temu se bo mladina vedno uprla.

*****

JANKO BLAŽEJ, KRIZA MLADE ALPINISTIČNE GENERACIJE - PV 1951, št. 1, str. 37.
- Janko Blažej (1929-2008): profesor slovenščine in angleščine, direktor šole za gluhoneme v Piranu, po vojni uspešen in ugleden plezalec (Dibonova v Špiku pozimi 1949), planinski publicist in ideolog. (»Kdor obsoja mladino, je zatajil in pljunil na lastno mladost. Vrednote so ostale iste in nepremakljive, le merila so se premaknila.«) Izredno tehtno je pisal tudi o Klementu Jugu. Z Igorjem Levstkom je napisal odlično himalajsko zgodovino Himalaja in človek, PZS, Ljubljana 1957.
- tribut (iz lat.): davek podjarmljenega.
- Karl Prusik (1896-1961): predvojni avstrijski alpinist, ki je padel v Severni triglavski steni, ko je želel preplezati kasnejšo Skalaško smer. Z Romanom Szalayem je uspel v desnem delu osrednjega stebra. Avtor Prusikovega vozla, ključnega pri samoreševalnih in reševalnih postopkih.
- Edo Deržaj (1904-1980): slikar, alpinist in pisatelj, mož Mire Marko Debelakove (1904-1948), legendarne zmagovalke Špikove severne stene (5.-6. septembra 1926, v navezi s Stankom Tominškom, plezala kot prva, vzpon pa je odmeval po vsem alpinističnem svetu); z njo je 1927 je poskusil preplezati kasnejšo Skalaško smer in pri tem preživel izredno hud padec. Sledili so račun za reševanje, izključitev iz TK Skale in žolčna časopisna polemika, ki je pomenila obračunavanje med konkurenčnimi navezami, nato pa celo sodišče. Soplezalkinemu občutenemu opisu nesreče, ki ga je objavil šele Tuma v Pomenu in razvoju alpinizma (str. 179, ponatis v Kugyjevi knjigi Pet stoletij Triglava, str. 313), so ozkosrčno očitali pretiravanje. Deržaj je iz razdalje, kamor ga je potisnila uradna planinska javnost, pronicljivo in ostro razgaljal blišč in bedo alpinizma v satiričnih knjigah Gruh (1937; »Ni važno, če posnetki niso iz stene same. Kdo bi se na to oziral. Važno je le, da si na sliki jasno viden, vse drugo zavisi od napisov! A tudi pri tem podčrtavaj svojo skromnost. Priljubljen napis je na primer: 'Moja malota na vrvi; moja neznatnost pod previsom' itd.«) in Podobe (1943).
- Hans Gsellmann (1929): avstrijski alpinist, ki je deloval v Dolomitih.
- Franc Herle (1920-1944): odlični plezalec iz Solčave, ki je precej plezal sam, v navezi z Gustlom Vršnikom je preplezal severno steno Ojstrice in pri tem prvič uporabil svedrovce.
- Hochschwab: gorska skupina v vzhodnih Alpah na avstrijskem Štajerskem.
- Fritz Kasparek (1910-1954): avstrijski alpinist, soudeleženec pri prvem vzponu v Eigerju.
- Raimund Schinko (1907-1944): avstrijski alpinist, ki je plezal tudi pri nas (Frdamane police).
- Leo Maduschka (1908-1932): nemški alpinist, doktor filozofije in romantično navdahnjen pisatelj, ki je z razgledanostjo in globokimi mislimi vplival na naslednje generacije (Junger Mensch im Berg); umrl v neurju v Civetti. (»Ljudje moramo potovati, da zatremo svoje hrepenenje, sicer bi hrepenenje ubilo nas; nikoli ne moremo prenehati potovati, saj tudi hrepenenje nima konca; potujemo brez cilja, pot sama je smisel in cilj, gora za goro so postaje na njej. Tako dajemo hrepenenju vedno nove objekte, ga z njimi pomirjamo in obenem vedno znova podžigamo; gibanje brez konca, dokler potujemo. Mi pa moramo potovati. Potovanje je naša usoda, sreča in tragika.«)
- Polet: slovenski povojni športni časnik.
- Rado Kočevar: med najboljšimi alpinisti povojnega obdobja, z vrsto takrat najtežavnejših vzponov; prvi ponovil Aschenbrennerjevo smer, soplezalec Debeljaka v Razu Dedca, eden začetnikov zimskega plezanja težkih smeri, soavtor plezalnega vodnika V naših stenah.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker