Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Želim si nemega pogovora z gorami ...

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:39, France Malešič, ogledov: 2114

Naša alpinistična misel - Cene Malovrh:

Priče naglega razvoja alpinistike so v svetu in tudi pri nas vse pogostejše ter prepričljivejše. Ustrezno temu se kopičijo obrobne opazke na rovaš tega vzpona. Iz le-teh je mogoče razbrati neko več ali manj pesimistično barvano tožbo, da se v območju alpinističnega delovanja vedno bolj oddvajata pojava, ki ju označujemo z besedama alpinistika in alpinizem.

Kazno je, da v domačiji in tujini take tožbe niso zvite iz trte, ampak so utemeljene v dokumentih, ki jih ni mogoče zanikavati.

Tehnizacija in demokratizacija, dve vse močneje uveljavljajoči se eminenci sodobne družbe, sta začeli tudi na označenem torišču zapuščati svoje sledove. Kdor le malo razumeva globoko vsebino tega razvoja, se temu ne more upirati; priznati mora, da bi bila zahteva po »splendid isolation« tako privlačnega pojava, kakršnega predstavlja delovanje v gorah, čisti anahronizem.

Vzlic temu je nekam v zadregi tisti, ki je prepričan, da obstaja na torišču alpinističnega udejstvovanja samo en in enovit pojav, to je pojav alpinizma ali še določneje kulture alpinizma. Priznati mora hkrati, da se dejansko uveljavlja omenjeno razlikovanje kot nujna posledica razvoja in da bi zategadelj ostal brezuspešen ter nesmiseln vsak poziv vrnitve na raven preživele dobe. Po drugi strani pa se ne more sprijazniti z mislijo, da bi torišče alpinizma pregazil plaz golega in dokaj grobega športovanja, predstavljajočega se izključno le v fizični spretnosti, plezalskem tehnokratstvu, rekorderstvu ter podobnih zunanjih svojstvih pa v megalomanstvu, duhovni preproščini in tem podobnih duševnih svojstvih.

Toda človeku s te vrste pomišljaji se ne obeta kaj prida uspešnosti, če bi poskušal plaz zajeziti zgolj s silo svoje, še tako solidno zakoreninjene moralne in intelektualne prepričanosti. V gibanje sproženi element bo zadušil njegov glas, četudi je bil izrečen z največjo iskrenostjo ter ljubeznijo do stvari.

Globoko sem prepričan, da moramo tudi v sedanji dobi gojiti še naprej kulturo alpinizma in to ustrezno pogojem, ki jih pridobiva razmah njegove športne plati, to je alpinistike. Prepričanja ne izražam le iz osebnih odnosov do dokaj bogate slovenske gorniške tradicije. Vse bolj me pri tem vzpodbuja zavest, da ima oziroma mora imeti tudi alpinistično uveljavljanje sebi lastno logično razvojno pot. Zgodi se sicer lahko, da izven tega udejstvovanja delujoče zunanje sile tako pot začasno vržejo s tira ali zavro, toda če smo oprezni, nam jo bo laže usmeriti zopet na edino veljavne tirnice.

V razvojni poti slovenskega alpinizma je vojni čas kot zunanji, objektivni činitelj zarezal ostro cezuro. Na tem torišču je v povojni dobi nastopil docela nov rod. Temu rodu, ki je v najnežnejši dobi svojega življenja doživel vso muko okupatorskemu fizičnemu in moralnemu nasilju požrtvovalno ter pogumno upirajočega se naroda, je po osvobojenju ostalo zavestno ali skrito v podzavesti občudovanje do veličine dejanja, vodečega k zmagi. Tempo duhovne rasti mladega človeka je postal spričo tega naglejši in se je krepil še z obema že omenjenima eminentno sodobnima družbenima komponentama, to je s prisvajanjem vse dovršenejših tehničnih sredstev ter splošno demokratizacijo življenja. Ali je čudno, da je bil v takih okoliščinah proces zorenja zmaličen po neki vrzeli, ki je mladi niso opazili, na katero pa bi morali oziroma morajo biti opozorjeni?

Zasledujoč prizadevanje in delo naših najmlajših alpinistov se prepričamo, da so pravilno doumeli mik pogumnega dejanja, a so istočasno skoraj popolnoma prezrli določiti pravi namen takega dejanja.

Vtis imam, da se fant ali dekle, ki se danes ustavita pod steno, vneta za veličino alpinističnega dejanja, nista mimo splošne športno-tehnične predizobrazbe kaj več pripravila za tako dejanje. Odtrgana od dobrih strani domače alpinistične tradicije pa zaverovana v športno-alpinistične storitve iz nam tujih alpskih masivov, katere smemo samo mutatis mutandis (s potrebnimi spremembami) primerjati z domačimi, sta prepričana, da bo njuna edina naloga premagati previs, gvozditi v kaminu, prečiti ob poklini na desno, spuščati se po krajni poči na levo, manevrirati z vrvjo in zaponko, zabijati kline, prižigati kuhalnik ter ocenjevati težavnostno stopnjo smeri.

»Pade ali stena ali se več ne povrnem iz nje!« je postalo splošno geslo teh simpatičnih optimistov nekoliko donkihotske čudi. (Kot da bi bila skalovitim skladom kaj prida mar tako huda grožnja!)

Ob misli na to so zadovoljni, da imajo ustrezno alpinistično opremo pa podatke iz tuje (sic!) literature, ki opisuje njihovemu podobno športno dejanje, izvršeno v čisto svojskih prilikah pa prepogosto tudi s posebnimi nagibi. (Naj mimogrede opozorim, da so zmagovalci znamenite severne stene Eigerja prav dobro služili v reklamne namene nemškim rasistom in celo vrhovnemu vodstvu sfašiziranega rajha v najkritičnejšem trenutku novejše svetovne zgodovine! Upiram se slehernemu šovinizmu in želim, da bi me pravilno razumeli, ako vprašam: kaj so res oni izrekli zadnjo besedo v tehniki strme alpinistike, da je potreba segati po njihovih dognanjih?!) Tako odločeni in opremljeni se naši mladeniči ter mladenke z vsem ognjem svojih sil lotijo opravka v gorski steni. »Brezkompromisno« kot sami zatrjujejo!

Rezultate »brezkompromisnega« početja pa bi mogli nanizati takole:
Alpinistu M. zmrzneta obe nogi, ki mu jih v bolnici v stopalu odrežejo. Alpinistu B. zmrzneta obe nogi, ki sta ga po trideseturni pleži v snegu zaskrbeli, kot pravi sam, šele ko je »zmagoslavje planilo vame«. Alpinista E. in L. obnemogla in premražena umreta v stenah. Alpinista G. in Z. zmrzneta. Alpinist V. med sestopom zmrzne. Alpinista T. in K. umreta zaradi izčrpanosti. Alpinist D. se pri vzponu v težavnem razu izčrpa, pleza dalje in pade osem metrov globoko, se pobere in pleza naprej napol onemogel, pade ponovno trideset metrov in po golem naključju ali pa zato, ker se je ubožec že »skali zasmilil«, ostane živ ter se končno naslednjega dne s tujo pomočjo izmota iz stene. Trop alpinistov se v ostenju Jalovca peha na čudne načine; posamezniki se odvezujejo, cele skupine se zaplezajo in v neurju trmasto nadaljujejo pot; potem nastane stiska, a namesto pomoči, ki bi jo bili dolžni dajati drug drugemu na mestu, lete (ali to pot zopet »brezkompromisno?«) po pomoč v dolino.

Vsi ti in še njim sorodni primeri, ki jih beleži naša alpinistična kronika zadnjih dveh let, pričajo bolj o znamenjih psihopatije ter tega, kar smo včasih imenovali »kriminal v alpinizmu«, kot pa o dokazih pogumnih dejanj.

A ne le to! Ko je nezgoda tu, se tovariši ponesrečencev brezobzirno in precej košato izgovarjajo, češ: prizadeti so sami krivi. Ako je odjek nezgode le presilen, pa menijo: slaba oprema je kriva. To zadnjo trditev izrekajo, ko so še malo prej izjavljali, da ne uporabljajo več okovank z »zastarelim« kroparskim okovjem in ko so ozmerjali s »šodranjem« izvedbe alpinističnih dejanj, pri katerih so gorniki svojega časa razpolagali z zares pičlim tehniškim inventarjem, zato pa s tem večjo dognanostjo in solidnostjo. Ako bi iz lastnih izkušenj ne vedel, kaj se pravi alpinistika, ter v kakšni meri ima veljavo oprema pri tej panogi športa, bi ne tvegal izjave, ki jo izrekam, da je namreč to najbolj jalov izgovor izmed vseh. S tem hočem reči, da je s tisto opremo, s katero danes razpolagajo najmlajši plezalci, mogoče v suhih in zasneženih stenah slovenskih Alp plezati povprečno najvišje težavnostne stopnje.

»Kot zreli ovelki s hruške padajo v gorah ti fantini!« mi je ob priliki omenil nekoliko satirično navdahnjeni komentator. Tistikrat sem se zamislil nad kruto logiko protislovja, izraženega z besedama zreli ovelek. Takrat sem si še posebno živo predstavil, kaj pomeni brazda, ki je nastala med kulturo alpinizma po eni strani in golim športnim nategom z morda veliko tehniške pa malo etične vsebine po drugi strani.

Se naj mar začnemo sramovati nečesa, za kar smo se vneli že zgodaj in za kar smo vneti po vseh izkustvih ter pretentavanjih še naprej v moški dobi svojega življenja? Mar naj pristanemo na to, da nosijo dejanja alpinistov znamenja infantilne nezrelosti, psihopatoije, da, celo kriminala? Mar naj dopustimo, da se bo razpaslo danes, v dobi prerajajočega se človeka mračno gledanje na nekakšno vampirstvo v gorah?

Ne!

To je moje mnenje in prepričan sem, da podobno mislijo slovenski alpinisti vseh generacij, vštevši najmlajše. Želel bi, da ti zadnji prav posebno, kajti prav oni so ustvarili krizo, ki sem jo poskušal določiti in oni jo bodo morali tudi premagovati. Še več! Temu rodu se nalaga dolžnost nadalje razvijati kulturo slovenskega alpinizma v pogojih, ki so nastali danes, upoštevaje pri tem vse pozitivne elemente tradicije te kulture, ki so jo ustvarili slovenski alpinisti preteklosti ob takratnih pogojih.

Etični namen alpinizma je oblikovanje sposobnosti vršiti v čisti gorski prirodi samostojna dejanja. Izvrševati taka dejanja pa se pravi krepiti duševne in telesne sile za to, da bo človek dovolj močan tudi v življenju, da bo tudi tukaj umel premagovati ovire ter razumno izpeljevati dolžne naloge. Kaj takega je človeku seveda mogoče samo v primeru, ako bo pri izvrševanju dejanj upošteval vse pogoje, ki so potrebni za ta namen.

Izražena načela veljajo bolj ali manj za vsako obliko športa, torej ne samo za tisto, ki jo goji naš gorniški rod. Toda tu govorimo, in to moramo posebej podčrtati, o vseh pogojih za izvrševanje dejanj v čisti gorski prirodi.

Kaj pravzaprav hočemo reči s tem? Takole se pomenimo.

Športno igrišče je delo tehnika. Vzorec je bil napravljen, uporablja se lahko kjerkoli. Igra na tem igrišču traja eno ali dve uri oziroma tako dolgo, dokler se telo in volja ne upreta naprezanju.

Gora in gorovje sta delo prirodnih sil. Nista grajena po vzorcu. Vsaka gora in sleherno gorovje ima svoj obraz; ne samo v prostoru, ampak, kar je še posebej vredno poudarka, tudi v času. Športna igra v gorovju traja štiri ure, deset ur, štiriindvajset ur, trideset ur, dva dni, tri dni in celo več. Pa to vendar ni več igra; to je že pravo dejanje, na katerega se je potrebno temeljito pripraviti, ako želimo, da bo imelo kaj etične vsebine, kaj prida vzgojnega smotra.

Priprava za gorniška dejanja ni lahka stvar, opravljena morda v desetdnevnem tečaju. Taka priprava se mora vršiti nekaj let in tudi ne po prikrojenem vzorcu. Sorazmerno kratka in vzorčna je lahko samo priprava za obvladovanje kleparske tehnike v stenah.

Ne velja pa kaj podobnega za utrjevanje orientacijskega čuta v gorah ter posebej v steni, ne velja to za utrjevanje moralne sile, ki je potrebna za obvladanje težke situacije, ne velja to za utrjevanje razumne odločnosti v momentu, ko se mora alpinist, če noče biti nebogljen pubertetnik z brezkompromisnimi načeli, odločiti za umik ali sestop, ne velja to za utrjevanje sposobnosti avtokritične presoje lastnih fizičnih in moralnih sil, ki so potrebne pri alpinistiki, ne velja to za utrjevanje alpinistu potrebnega čuta za do kraja požrtvovalno tovarištvo. Dalje. Tečajniška priprava sama po sebi je »vzorec brez vrednosti« za spoznanje tega, kaj pravzaprav je gora oziroma gorovje, kakšna so svojstva njunega skalnatega substrata ter gradbene strukture, kakšne so tisočere oblike vremenskih pojavov v okrilju gora, kakšne so posebnosti snega in ledu v gorah, kaj zahtevajo od alpinista nastopi viharnega vetra, ostrega mraza, atmosferske elektrike, nalivov in sodre, snežnega meteža itd. Kako bi že bilo, če bi zaupali mlademu aspirantu na kliniki težko operacijo?

In sedaj mi povejte: s koliko od označenih pojavov ima opraviti udeleženec športne igre na igrišču?

Alpinizem ni nikdar navadni šport.« (dr. Tuma)
Čim drznejša, čimbolj tehniško vzpodbujana je torej alpinistika, v tem večji meri to velja, tem poglobljenejši mora biti alpinizem. Komur ni to jasno, bo plačal težak račun.

Opravljati dejanja v čisti gorski prirodi ni zgolj šport. Tako delovanje zahteva temeljno spoznavanje objekta, solidno utrjevanje subjekta; skratka: gorništvo je dejavnost, ki ji moramo vzdeti naziv kulturne dejavnosti v pravem in najširšem smislu besede. Brez priznanja tega se bo ob prvem nekaj ostrejšem navalu elementarnih sil, ki niso nepremagljive, vse junaštvo klavrno razblinilo, kakor se je razblinilo v tisti temni noči sredi Jalovčevih sten, ki je in bo ostala pomnik in upam, da tudi - mejnik v razvoju slovenskega alpinizma.

»Kako sam si želi biti včasih človek v gorah, da se pomeni sam s seboj, da pretehta in razčisti vse, kar mu teži dušo in srce - želi si nemega pogovora z gorami.«

Da, simpatični mladi gornik, kako rad bi ti zavoljo soglasja stisnil roko, ako bi mi v istem, formalno lepem stavku ne povedal, kako si dopustil, da ti je že docela izmučeno telo zaporedoma dvakrat butnilo z višine ob skalo. Ker dobro vem, kaj je kultura alpinizma, ti dajem nekoliko trdo zveneči nasvet:

Pretehtavaj in razčiščuj v bodoče, preden se podaš v stene, ako si iskreno prizadevaš izpolniti svoje mikavno izražene želje.

*****

CENE MALOVRH, ŽELIM SI NEMEGA POGOVORA Z GORAMI ... - PV 1950, št. 8-9, str. 161.
- Cene Malovrh (1915-2000): doktor geografije, profesor ekonomske fakultete, predaval splošno ekonomsko geografijo in temelje regionalnega planiranja. Član in ustanovitelj Akademske sekcije SPD, plezalec, smučar in planinski pisatelj; z Benom Anderwaldom, Bogdanom Jordanom in Mirkom Slaparjem od 11. do 13. februarja 1939 prvi pozimi ponovil Slovensko smer v Triglavski steni, bil pozimi v Kočni in Bobotovem Kuku.
- »Želim si nemega pogovora z gorami ...«: naslov je povzet po članku Severni raz Dedca Cirila Debeljaka, PV 1950, str. 34 in 49.
- Ciril Debeljak (1930-1981): eden naših najuspešnejših povojnih alpinistov, z Radom Kočevarjem v Razu Dedca prvi pri nas dosegel VI+.
- eminentno: izredno pomembno.
- splendid isolation: »vzvišena osamljenost«, politično geslo, nastalo v Angliji pred letom 1900, ko le-ta ni marala za celinske tegobe.
- cezura: zareza, premolk.
- zaponka: po Gregorinovem predlogu vponka.
- sic! (lat.): Tako! Opozorilo bralcu, da je trditev zmotna.
- zmagovalci Eigerja: nemška alpinista Anderl Heckmair in Ludwig Worg ter avstrijska alpinista Heinrich Harer in Fritz Kasparek so med 21. in 24. julija 1938 preplezali razvpito severno steno Eigerja, enega od »Treh zadnjih problemov Alp«.
- M.: Vinko Mlakar in njegov soplezalec sta se 25. decembra 1948 v severni steni Razorja sporekla in razšla ter sestopila vsak v drugo dolino.
- B.: Janko Blažej je z Marjanom Šavljem od 4. do 5. marca 1949 prvi pozimi ponovil Dibonovo smer v Špiku (PV 1950, 4-5, 73).
- E. in L.: Ernest Eigner in Rado Leskovar, 16. avgusta 1949 umrla med sestopanjem v neurju v Mali Martuljški Ponci.
- G. in Z.: hrvaška alpinista Gropuzzo in Zgaga naj bi po napačnih podatkih 12. decembra 1948 umrla od izčrpanosti in mraza v Jalovcu. Vzpon sta preživela in kasneje postala znana planinska vzgojitelja.
- V.: 28. maja 1950. drugi plezalec v neurju ni zmogel previsa v Razu Jalovca; zato je Franc Vavpotič izplezal sam, šel po pomoč, zdrsnil v zimski kamin, se poškodoval in umrl od mraza.
- T. in K.: Slavko Tominec in Franc Kovačič zaradi oslabelosti v neurju umrla isti dan v spodnjem delu Hornove smeri v Jalovcu.
- D.: Ciril Debeljak.
- infantilno: otročje.
- substrat: podlaga, osnova.
- aspirant: pripravnik.
- »Kako sam želi biti ...«: iz Debeljakovega članka.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker