Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razgledi

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:38, France Malešič, ogledov: 2101

Naša alpinistična misel - Janez Gregorin:

V drugi polovici preteklega stoletja je po vsem svetu odjeknil revolucionarni klic Rousseauja: »Nazaj k prirodi!«

Potomci nemirnih Vikingov so prvi prišli razkrivat naravo; tja, kjer so se domačini še plašili. Nastopali so pod geslom: »Kjer je volja, tam je pot!«

Čas je bil, da se je človek vrnil k prirodi; tam je dobil dela v svobodi, pa tudi razvedrila.

Precej pobitosti je bilo v prvih srečanjih človeka z goro. Premajhen je bil v primeri z njihovo veličino; v prirodi je zapažal lastno revščino. Želja jih je gnala na pot, želja, da bi videli kaj novega. Popotniki so se razlikovali med seboj, v jedru pa so vsi ljubili prirodo. Dandanašnji se za koga konča pot, ko neha gladka cesta, drugim se neha ob izgubljajoči se stezi sredi gozda ali pašnika, tretjim pa se začenja šele tam, kjer se vsem drugim neha. Iščejo si poti sami po stezah in strminah; alpiniste jih imenujejo. Razlikujejo se od navadnih popotnikov, kajti potovanje je zgolj veselje, alpinistika pa je poleg veselja še doživetje čina in v plemeniti resni borbi temeljito spoznanje samega sebe. Steze in pota z lahkoto privedejo marsikoga v prirodo, da uživa v njej. Pota v gorah pa so borbena pota, po katerih prideš do težko dostopne trdnjave, ki jo utegneš le z resnostjo in vztrajnostjo naskočiti in premagati.

Po svojem značaju so gore mrtve in mrzle, a silno žive postanejo tedaj, ko njih hladne stene otipljemo in doživimo njihovo senčno bit. Lepa je harmonija človeka s prirodo, a višek doseže tedaj, ko se močna individualnost bori bogve kje daleč v samoti s silno steno, nad prepadi; stop za stopom se noge vzpenjajo, ko raste višina in se globi prepad.

Samo ljubezni odpirajo gore vse svoje bogastvo in lepoto. Celega moža hočejo, popolno vdanost, srčen pogum in resnično navdušenje. Kar neseš v gore, ti stoterno povrnejo. Srečo in nepopisno veselje doživi človek, ko po resni borbi z goro doseže vrh. Nekaj čudovitega je, ko po končanem delu sedeš vrh gore in počivaš v sončnem miru ter imaš samo še nebo nad seboj. Kdor to le enkrat doživi, spozna, da je tu na strmih gorskih vrheh popolnoma drugače, ko spodaj v sopari dolin in v dimu mest. Le sem gor, vi ubogi, utrujeni od dela, tu je zdravje in razvedrilo, ki ga je vsak sodoben človek tako potreben. Z vsakim korakom v višavo zbeži del skrbi.

Pred sto leti je prišel Whymper h Crozu in Carellu in Mummery k Burgenerju ter Maquignazu. Premagane so bile stene in vrhovi. Domači vodniki so kmalu nato že začeli voditi tujo gospodo od vrha do vrha, po vseh skalnih rajdah. Dr. Kugy je s slavnimi Komaci, s Tožbarjem, Pečarjem in Ojcingerjem odkril lepote naših gora. Ti prvi borci si pri svojem delu niso želeli samo lepote, kajti prvi pri doživetju gorniškega čina je boj. Resno delo v gorah pa daje tudi užitek.

Z nastopom bratov Zsigmondy, Winklerja in posebno še Dülferja se je začela nova doba velikih dejanj. To je bil že uvod k današnjim skrajnostim v alpinizmu. S tehniko so začeli zmagovati silne stene dolomitskih stolpov. V današnjem času plezalski podjetnosti že skoraj niso več postavljene meje možnosti in nemožnosti.

Pri nas so nekdaj hodili v gore le izbrani ljudje. Velika vojna pa je svet spremenila. Prišel je novi rod, ki je iskal v gorah v prvi vrsti borbe. Predvojna družba drenovcev je postavila pionirske temelje bodočemu sistematičnemu alpinizmu. Po vojni se je pojavil dr. Klement Jug, ki je s svojimi mislimi navdušil vse mlade. Mogočno je odjeknil klic samozavestne in borbene mladine po naših gorah. Stena za steno je bila premagana; v grebenih, kamor malo prej še ni stopila človeška noga, so gomazeli plezalci. Iskanje smeri pa je postalo od leta do leta težje. Zdaj so nam ostali skoraj le še sami izraziti problemi skrajne težavnosti.

Zimske gore do nedavna niso imele obiskovalcev. Po njihovih robeh in vrhovih je bril veter, vladal je ledeni mraz v odurni samoti. Ljudje so z občudovanjem gledali na te pobeljene velikane, približati pa se jim ni drznil nihče. Današnji rod pa hoče zmag tudi pozimi, ko se mehkužneži stiskajo po zapečkih.

Ljudstva, ki so pošiljala svoje najboljše v boj s skalo, s snegom in ledom in z vsemi besi prirodnih sil, so uvidela, da je gorništvo študij samega sebe in spoznavanje lastnih moči. Gorništvo odvrača mladino od samoljubja, vzgaja pogum, vadi v premagovanju, v skromnosti in odpornosti, v hitrosti dojemanja, spretnosti in gibčnosti. Krepi voljo, utrjuje prisotnost duha in daje smisel za lepoto; zavest dolžnosti in viteškega tovarištva. S tem opravlja veliko, pomembno kulturno in vzgojno delo. Resni alpinisti ne hrepene po priznanju in odličjih. Gre jim za alpinizem volje, ne pa za alpinizem učinkov.

Alpinizem je gibanje, ki je v zadnjih dveh stoletjih postopoma razširilo človeško dejavnost na odljudne, gospodarskemu udejstvovanju neprikladne skalne, snežne in ledne višine, brez izgledov na neposredno gmotno korist - zgolj zato, ker je v teh samotah iztaknilo svojevrstne telesne in duševne užitke človeškemu rodu. Nastalo je samo od sebe, brez vzpodbude, le kot posledica nejevolje nad malomeščanskim životarjenjem v Angliji; v Srednji Evropi pa kot izraz podjetnosti onih ljudi, ki pod pritiskom razmer ter svoji podjetnosti v organiziranih, poseljenih pokrajinah niso mogli prav dati duška. Vsem tem ljudem se je zahotelo borbe in kot najprimernejše, srcu najbližje ležeče torišče so odkrili Alpe, pokrajino, ki so se ji dotlej izogibale vse človeške generacije. Ta težnja za neznanim, za neraziskanim, pustolovskim jih je gnala na vrhove, o katerih so govorili rodovi, da so prestoli duhov in ljudem nenaklonjenih, zlobnih bitij. Res je sicer, da je marsikateri prvi pionir - kot naprimer znameniti Anglež Whymper, prvi alpinski borec velikega, resnega formata - pri svojih podvigih registriral tudi znanstvene izsledke, toda gonilna sila zanj ni bila znanost, ampak bojevita, nevarnosti in zmage željna viharnost podjetnega borca. S tem Angležem se začenja oblikovati pojem alpinizma tako po globini kot po obsegu. Saj je tudi naš Stanič že zdavnaj prej izvedel v skali in ledu drzne stvari, toda v njegovem počenjanju manjka še trdno, zavedno jedro smisla, vzroka in namena: Stanič je gojil alpinistiko še bolj kot otroci igro, iz veselja, nevede, prav iz prvinskih povodov, ki smo jih navedli takoj v začetku našega sestavka. Pri Whymperju pa že zapažamo resnost, zavednost, voljo in jasen cilj, ki začenja pri njem prvem metati bleščečo luč preko vseh drugih stvari, ljudi, predmetov, teženj: vse okrog sebe, na ravnem in v gorah poslej tehta v luči novega - lahko že tako rečemo - nazora. Vsako gibanje ima v svojih začetkih predvsem le zagon brez strogega, natančnega opravičila, brez jasno izdelane ideologije, saj je nastalo iz trde, surove potrebe, spontano, skoraj po mehaničnih principih: jasno je, da je v začetkih gibanja več ognja in neposrednosti kot hladnega razuma in natančno utemeljene upravičenosti. Gibanje sproži potreba, v našem primeru zavest meščanske tesnobe in okostenelih življenjskih form, ki sta narekovali nove, dotlej še ne izvajane neznane podvige. Pustolovsko, elementarno iskanje novih možnosti, otroško veselje poedinca nad neverjetnostjo odurnih pokrajin, je vse do Whymperja spremljalo prve alpinske podvige, to je bil prvi, nejasni stržen, ki je leto za letom prav do današnjih dni dobival preciznejšo, točno, v nazoru utemeljeno strnjenost pogledov, ki so jo zadnja desetletja nazvala z izrazom ideologija alpinizma: strast do borbe in zmage, veselje nad izpostavljenostjo in tveganjem, zavedno preizkušanje posameznih ljudi v nevarnosti - ti atributi so se izoblikovali do dandanašnjih časov kot definitivni, integralni deli v ideologiji alpinizma. Alpinizem je gibanje, alpinizem je nazor, je abstraktna oznaka za motive, težnje in namene ljudi, ki se v gorah udejstvujejo kot borci.

Estetsko-hedonski in zdravstveni razlogi so v prvem alpinizmu podrejena, stranska sestavina. Dandanašnji se je med estetsko-hedonskim, piknikovskim udejstvovanjem, odnosno pohajanjem in med alpinizmom v pravem pomenu besede začrtala ostra meja: estetsko-hedonsko udejstvovanje v gorah nazivamo gorništvo, z bojem in natančno odmerjenim naskakovalnim delom usmerjeno pa pragmatični alpinizem ali skratka alpinizem. Za ta alpinizem je tipična ideologija, ki je po svojih znakih v najožjem sorodstvu z vsemi ofenzivnimi, brezkompromisnimi ideologijami, le da se njen stil ne more nikdar podlo izmaličiti ali profanirati, ker je področje, ki ga zajema, neorganizirana pokrajina, kjer pri resnem delu prihajajo v medsebojne stike največ le po trije ljudje hkrati, vsi v službi skupnemu namenu. Prav iz tega razloga pa se v izvedbi in prikrojevanju na posamezno ne bo mogla nikdar iznebiti individualne note. Značilno je, da so vsi znamenitejši alpinisti zadnjih desetletij in prav posebno še zadnjega časa v svoji družabni usmerjenosti pristaši progresivnih struj in mladih pokretov, ki jih že zaradi njihove mladosti prevevata idealizem in borbenost, tipična spremljevalca vseh gibanj, ki še niso dosegla zastavljenega cilja, uspeha.

Kaj pa je alpinistika? Alpinistika je nauk o tehničnih pravilih človeškega borbenega udejstvovanja v gorah in konkretno izvajanje tega nauka v praksi. Sem spada nauk o primitivnem, zgolj fizično-telesnem plezanju, o odprtih stenah, kaminih, poklinah, o kombiniranju stopov in oprimkov, o prečnicah, o hoji v snegu, o varovanju v skali in ledu, o tehničnem plezanju, o težkih prečnicah, previsih ter posebnih vrvnih manevrih in izvajanje tega nauka na terenu, bodisi kot šola ali trening, bodisi v resni borbi za ciljem, ki se zdi tveganja in upoštevanja vreden. Ta nauk je prav v zadnjih letih postal že kar cela veda: moderna alpinistika je pri premagovanju problemov, ki so bili še pred nedavnim videti kot nezmogljivi, za vedno nerešljivi, morala korakati od iznajdljivosti do iznajdljivosti, če je hotela zastavljeno nalogo zadovoljivo rešiti. Pri tem so naskakovalci izumili razna komplicirana varovanja, tege, stranska vrvna drsenja, Prusikov vozel, sedno zanko, vrvni stop, škripčni poteg in drugo.

V času, ko se je človek od prirode tako zelo oddaljil, da ga ne gesla, ne nauki, ne navodila ne morejo več približati prvotnemu preprostemu razvedovanju v njej, se je že kar boleče razmahnila potreba po prisrčnem, neposrednem stiku z njo. Iz razmer in prilik so vstajali zakoni. Tekla so stoletja; razmere so se spreminjale; vrednotenje je postajalo vedno bolj komplicirano. Prav pomalem in spočetka skoraj neopazno se je kradla vanj razdiralna nota, skepsa, težnja po pretiranem analiziranju. Nezaupljivost, razočaranje, omalovaževanje, brezbrižnost - in nazadnje piker zasmeh, ironičnost. Pomalem se je začela racionalizacija instinkta. Niti ob narkotikih ni več mogel biti izključen razum, za kretnjo roke je zmerom ždela razumska kontrola, vsak gib je razum registriral, če ga ni sploh že sam od sebe pripravil in do podrobnosti preštudiral. Subjekt je začenjal postajati odvisen od objekta, od miljeja. Subjekt je pričel premišljevati pred dejanjem - oziroma že pred odločitvijo k dejanju - o tem, kako se bo nasproti njegovemu početju vedel objekt: z varnostnimi merami, s stražniki, s požarno obrambo, z redom, s policijskimi predpisi je subjekt začel izgubljati iniciativnost, je začel zapadati v brezčutnost, iz te pa ob vedno večji racionalizaciji instinkta navsezadnje v bojazljivosti, v strah ter ob drobljenju najmanjših, najkrajših odnošajev do objekta, celo v nevrotičnost.

Kakšna razlika med sedanjo in nekdanjo podobo sveta! Tam so v ozkih prostorih živeli skupaj lovci, drugod izključno kmetje in pastirji. Njih posamezni interesi so se - razen v ljubezni - lahko skoraj krili s skupnimi. Dandanašnji se je slika povsem spremenila. Prišel pa je še občutnejši dodatek: prvotni človek je - ne moremo trditi, da z razumom - z instinktom dojemal iz dogajanja v naravi preprosta, toda mogočna in dogmatična pravila. Če se je v tedaj sicer še manjšem kolektivnem vrvežu za hip izgubil, če mu je malenkost zrasla čez glavo, je v širni svobodni prirodi lahko zapazil obsežnejše, velikopoteznejše soredje, ki ga je poučilo o brezpomembnosti ali minljivosti zadeve, ki ga je trla. Dandanašnji se take prilike nikjer v obsežnejših, pomembnejših naselbinah ne ponujajo same od sebe. Prostor za zbranost, za izdvojitev posameznika od kolektiva, za izdvojitev človeka, ki bi sam mogel stati z očesom ob oko, s čelom ob čelo prirodi in tako najti potrebnega uravnovešenja ob zaznavi širšega soredja, ta prostor je iz mest izrinjen, je v mestih zamašen. V atmosferi, ki je nujno morala izzvati nevrozo, so menjali obseg in vsebino tudi drugi nazori: noben moralni pojem ni mogel obdržati sakrosantnosti. Da, še več: celo estetski pojmi so v tem nervoznem, plašnem, perverznem ozračju postali strahotno kaotični. Iz struj, ki so se izdvojile, dihajo hkrati nemir, eksotičnost in negotovost. Nad splošno veljavna načela se je posod dvignilo skrajno egocentrično geslo: »Nič čezme, ničesar nad menoj!« Razum se je zatekel v odurne, ledene puščave geometrije, aritmetike, tehnike, arhitekture pa še filozofskih hipotez in revolucionarnih direktov, ki vzhajajo in ugašajo v kavarnah ob cvičku ter črni kavi. Človek je pregnan v puščavo, čustvo izobčeno, občutljivo srce v tej temi žalostno laja kakor pes v mrzli noči. Pod egoizmom, ki si nadeva v debatah in programih masko kolektivističnih načel, sramotno hira socialni čut. Vedno bolj se v praksi uveljavlja pravilo: Homo homini lupus - človek človeku volk. Človek v mestu, človek sodobnosti, človek, ki zida babilonski stolp, je izgubil pregled in orientacijo.

V tej zmedi vidiš lahko neko svetlo luč kljub temi. Neki notranji glas je morda sodobnemu človeku ukazal, naj gre v samoto, naj gre na kraj, kjer bo mogel vzpostaviti stike s prirodo, kjer bo mogel slišati samega sebe, kjer bo mogel urediti svoje odnose do okolja. V gorah je mir, v gorah so večni zakoni, ki od pradavnih dob delujejo, razdirajo in grade. Tam so dimenzije, linije in polnosti, barve in oblike, ki srcu apodiktično velevajo občudovanje, ki s treznim, a neizprosnim glasom uče glavo razumevanja, priznavanja in postavljanja starih estetskih normativnih tabel. V čistem zraku, v prostih razgledih, v okolju, ki miri strastnega in nevrotičnega človeka, je zdravje. V dinamiki okrepenelih gorskih linij je mirujoča moč, ukročena nasilnost, prizor v vzpodbudo vseh, ki ga gledajo. Morje je nemirno, leno in monotono, žarko južno sonce strup za severne ljudi; ob bregovih morja mrgole jate človeških pingvinov, ki iščejo cenenega užitka in ljubezni, ki se ponuja na dlani. Toda stvar, ki jo zlahka dobiš, ki jo dobiš na dlani, izgubi vrednost. Muka in trud večata vrednost reči, ki si si je bil zaželel. V gorah občutiš v prvotni intenzivnosti pravilnost in vrednost tabel, ki so si jih bili kot zlate vrednote obesili nad glavo v davnih dobah naši predniki. Srce ti bo začutilo, ko boš hodil po višinah, da njihovi pojmi o moralnih vrednotah niso smešni, čeprav se jim morda dandanašnji smejejo izživeti snobi in distingvirane hetere.

V ostrejši meri te približa prirodi alpinizem. V hudi borbi s steno preskusiš tovariša, ugotoviš svojo vrednost, neizpodbitno začutiš biološko vrednost tovarištva, poguma, zvestobe, tveganja, bojevitosti in mirne glave. Iz kontrastov: odurna stena, mrzle, sive peči, led in sneg, izpostavljenost - doživiš globlje ravnino, začutiš živeje in iskreneje povezanost z drugimi ljudmi, najdeš milejšo, zaželenejšo lepoto na rožnem grmu, na zelenem pašniku, na oblaku nad glavo, na sinji vodi, na očeh in na telesu ženske, ki jo imaš rad. Burneje in bolj prepričljivo doživiš znameniti Heraklitov izrek: »Polemos patér pánton«, - boj je oče vseh stvari. Borba z goro, na prvi pogled nesmiselna in čudaška kakor Don Kihotova borba z mlinom ali Lindberghov polet preko Oceana zapusti v tebi, v tvojem okolju ali atmosferi časa neizbrisne sledi. Idealisti, ljudje, ki niso bili nikdar zadovoljni z danim stanjem, so preobrazili obličje zemlje. Brez njih ostalo človeštvo še dandanašnji ne bi imelo ognja, ne hiš, ne za čoln izvotljenega debla. V kemičnem laboratoriju dela sam razum, v borbi z goro so zaposleni srce, razum in telesna spretnost.

*****

JANEZ GREGORIN, RAZGLEDI - nedokončana razprava Alpinski razgledi v reviji Planinska matica, 1937, ponatis z naslovom Razgledi v knjigi Blagoslov gora, SPD, Ljubljana 1944, 16.
- Edward Whymper (1840-1911): najboljši angleški alpinist klasične dobe, osemkrat poskušal priti na Matterhorn, ki je takrat veljal kot neosvojljiv. Sodeloval je z italijanskim vodnikom Jeanom-Antoinom Carrelom (1829-1890), ki je že prej poskušal tudi sam in ga je pred odločilnim vzponom kot tekmeca pustil na cedilu. Whymper je 1865. devetič poskusil iz Zermatta, z njim so bili najboljši chamoniški vodnik Michel Croz (1830-1865) in še pet drugih spremljevalcev. Med sestopom je prišlo do nesreče, v kateri so umrli štirje od njih. Carrel je vrh dosegel naslednji dan z italijanske strani. Nesreča je odmevala po vsem svetu, bolj kot katerikoli drug dogodek v gorah. S tem vzponom se je končala doba osvajanja alpskih vrhov.
- Albert Frederick Mummery (1855-1895): najboljši alpinist zadnjih dveh desetletij prejšnjega stoletja s številnimi odličnimi vzponi v francoskih in švicarskih Alpah. Prvi preplezal Furgenski in Zmuttov greben v Matterhornu. Znana je njegova misel, kako se zmanjšuje ocena nekega dejanja. (»Neosvojljivi vrh - Najtežji vzpon v Alpah - Lahek dan za damo«.)
- Alexander Burgener (1846-1910):, med najbolj znanimi gorskimi vodniki prejšnjega stoletja, sodeloval pri številnih prvih vzponih (Grand Dru, Grépon, Grands Charmoz).
- Jean-Joseph Maquignaz: (1829-1890) gorski vodnik iz Breuila.
- Andrej Komac-Mota (1853-1908), Jože Komac-Pavr (1862-1932) in Anton Tožbar-Špik (1835-1891) iz Trente, Janez Pečar-Bobek (1862-1949) iz Kranjske gore in Anton Ojcinger iz Ovčje vasi (1860-1928): znani Kugyjevi gorski vodniki.
- Georg Winkler (1869-1888): nemški alpinist, znan po drznih solovzponih v Dolomitih. Po njem imenovan stolp v skupini Vajolet.
- Hans Dülfer (1893-1915): odličen skalni plezalec s številnimi težavnimi smermi v Dolomitih in Wilder Kaiserju. Po njem imenovan zanesljiv način prečenja in spuščanja po vrvi.
- integralni: sestavni.
- estetsko-hedonski: lepotno-uživaški.
- profanirati: oskruniti.
- sakrosantnost: neoskrunljivost, presvetost.
- babilonski stolp: simbol prevzetne samozavesti po svetopisemski zgodbi o Babiloncih, ki so sklenili sezidati stolp do neba in jih je Bog kaznoval tako, da jim je pomešal jezike.
- distingvirane hetere: izbrane, imenitne hotnice.
- Heraklit (okr. 500 pr. n. š.): grški filozof, predsokratik, povezal preučevanje makrokozmosa s spoznavanjem človeka. (»Jaz sem preiskoval sam sebe.«) Svet je pojmoval dinamično, vse mu je bilo večen proces nastajanja in spreminjanja, ki se dogaja v boju nasprotij.
- Don Kihot: glavna oseba istoimenskega Cervantesovega romana, čudaški španski plemič, ki si je domišljal, da je vitez, poklican, da brani nemočne in ženske. V svoji bujni domišljiji je imel za razbojnike tudi mline na veter in se je boril z njimi.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker