Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V borbi z goro

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:36, France Malešič, ogledov: 1886

Naša alpinistična misel - Janez Gregorin

Draga bralka in ljubi bralec, oprostita mi, da vaju ogovarjam s tem prisrčno lepim nazivom, ki je v današnjih razumsko treznih časih po krivici obledel in zastarel. Mi vsi trije imamo radi gore; v naših srcih so majhna, skrivna vratca, ki jih trdno zapiramo, kadar se hočemo za njimi pogovarjati o rečeh, ki bi jih hrupni, široki vrvež in mrzlo pusti pa bolno zlobni beli dan takoj oblatila ter zamazala, kakor bi jih začeli razglašati štirim vetrovom neba. Tam se včasih sprašujemo, ali smo res samo zato na svetu, da slepi in gluhi ob grdobiji nikdar ne opažamo lepote, ob hudobiji ne dobrote, ob surovosti ne nežnosti, ob nuji ne samovoljnosti, ob sovraštvu ne ljubezni, ob zemlji ne neba, ob malenkostih ne veličine. Sprašujemo se, ali med podlostjo in brezsrčnim izpodrivanjem brez kakršnegakoli vpraševanja po zadnjem namenu rojevamo nov človeški rod - prav tako kot so bili nas rodili naši predniki - rod, ki bo prav tako živinsko garal, izumljal škodljive modrosti in pomagala ter se podlo in brezsrčno klal med seboj in v oporoki zapustil svojim otrokom isto revno in zlobno izročilo. Ali je res ves smisel sveta in življenja v tem, da rodi nov rod, da rod izroča rodu vedno bolj pogubno nabrušeno orožje razuma, s katerim se potomci mrcvarijo bolj surovo in bolj podlo, kot so se bili predniki, sinovi bolj zvito in spretno, kot so se bili očetje. Tempo tega boja postaja vse silnejši, vse urnejši in vrtoglavejši. V tem divjem vrtincu in v omotični borbi za obstanek, v borbi, ki so jo bili tako nečloveško srdito razmahnili ljudje brez srca, ljudje, ki so v vseh lastnostih slabši od živali, le da imajo razum in grabežljive kremplje ostrejše od ujed, v tem divjem vrtincu so se pokrajine okrog nas in sonce nad nami zlili v motne, brezpomembne, odurne lise; ostala pa je ena sama velika in razločna stvar, rumen malik, okrog katerega moramo plesati kakor okrog zlatega teleta - naš vsakdanji kruh, nepremagljiva, tiranska, neizogibna nuja, zločine vzbujajoča, vroča in stalna vaba revnim kakor bogatim. Gorje jim, ki so tako silno pohujšali svet, da se je božji dar moral spremeniti v fetiš, gorje jim, ki so tako brezsrčno izpridili množice, da ne morejo več gledati nobene druge reči, samo kruh. Gorje jim, ki so nagnali ljudi, da morajo noč in dan grebsti vase, vrtati v srce ter v možgane in slabši od kakor goli, revni sužnji robovati močnejšim! Kako lazijo po kolenih, kako ponižno povešajo oči v prah, kako se klanjajo, kako sramežljivo in strahopetno se sprašujejo sami pri sebi, še preden spregovore: kaj mi bo odvrnil, če mu porečem to ali ono, ali bo milostljiv, ali se bo ujezil, ali me bo brezobzirno osramotil? Razum in zavest rasteta, nagon in neposrednost bedno propadata. Razum postaja samo orožje, ki naj bi povsem nadomestilo nagon, kadar se bo - in to morda prav kmalu - dovolj izbrusilo; orožje v goli borbi za obstanek, nič drugega.

Devetnajsto stoletje je za vse izmučene, v borbi zgarane in zbegane ljudi zgradilo Noetovo barko, kamor se iz bojnega vrtinca za trenutke umikajo, da si opomorejo, da se zbero, ustavijo ter potem z mirnejšimi, bolj človeškimi očmi pogledajo na stvari, namene in dogodke okrog sebe. Na tej ladji poteka po enem boku napis Nazaj k prirodi, po drugem pa Šport. Vedno večje množice ljudi spoznavajo prav v zadnjem času dragocenost oddiha na tej ladji. Nekateri se zamotijo z igro, drugi se brez misli predajo čudovitim slikam nekdanjega zemeljskega raja. Pokrajine drse mimo njihovih radostno in široko odprtih, začudenih oči. Razum naj zdaj utihne, vsakdanje skrbi naj za nekaj časa oblede in izginejo! Boljši in plemenitejši se spet vračajo v življenjski vrvež.

Nekateri se bavijo z lahko atletiko, drugi z nogometom, tretji s plavanjem, četrti s smučanjem, peti s tenisom ali drugimi športi. Nekateri se vračajo k prirodi na morje, drugi hodijo v gore. Nekateri samo gledajo in so otroško veseli lepega sončnega zahoda ali jasne mesečne noči. Na stežaj odpirajo v svojih srcih skrivna vratca lepoti pokrajin. Drugi niso zadovoljni s samim gledanjem. Nočejo uživati lepote sveta in lepote svojega notranjega prerojenja drugače kot po trdi borbi. V trdem boju s steno si kujejo srečo na vrhu. Po poti nad mračnimi brezni negotovosti in nevarnosti jih šele na cilju obsije zlato sonce veselja in življenjske radosti.

Draga bralka in ljubi bralec, mi vsi trije imamo radi gore. Morda vsi trije na enak način, morda vsak po svoje. Tale knjiga, ki sta jo zdajle odprla, vama bo govorila o ljudeh, ki imajo gore radi zato, ker jim v trdi borbi pomagajo do očiščenja, ker jim po težkih in napornih urah boja za nepozabne minute preplavijo srce z najvišjo in najjasnejšo srečo, s srečo, ki je tako sinja, otroško popolna in dobra, da se zdi kot bi ne bila s tega sveta, ampak bi prihajala z daljnjih višin, koder plovejo in počivajo radostni, srebrnobeli oblaki. Ko bosta prebirala strani te skromne knjige, bosta prisluškovala glasovom onih mrtvih in živih ljudi, ki so si v borbi z goro iskali sreče za nemirno srce.

Vem, da mi niso poverili lahke stvari: izbiranje je vselej težko. Izbor ne more biti nikdar povsem zadovoljiv, nikdar vsem po volji, nikdar popoln. Vsak ima v svojem srcu kotiček s slikami najljubših in najbližjih ljudi, pokrajin, avtorjev, živali, rož in zemeljskih plodov. Ta ljubi jesen z njenimi otožno zamolklimi barvami, nebo z viharnimi oblaki, gozd, ki ga je zajela in napol izbrisala megla; drugi ima rad pomlad, vso v prešernem cvetju, veselo iskro sonca na svetlem steklu, vedro, v radostni sinjini izgubljeno nebo, log, v katerem se smeje nežno, mlado zelenje. Nekomu so všeč razposajeni, zdravi ljudje, ki tako prekipevajo življenja, da jim še na smrtni postelji ne more ugasniti dovtip v očeh in zamreti nasmeh na ustnicah; drugi pa je ves zaverovan v resne, toge in nikdar prav srečne ljudi, ki so se vse življenje otepali usode in v bridkem, tihem boju osorno gledali na svojo trdo, trnjevo pot. Prav te poteze v značaju pa tudi odločajo pri vsakem posameznem človeku za sleherno stvar, ali mu bo pogodu ali ne. Tako ima nekdo rad resno glasbo, drugi pa si med njo z dlanjo zapira usta, ker se mu zeha; in ko prvi ogorčeno vstane, kadar zazvene veseli, poskočni glasovi, drugi oživi, neha zehati; najrajši bi poskočil in se urno zavrtel. Temu je všeč lahko in površno, onemu poglobljeno in temeljito berilo; kar ti nekdo trga, ti bo drugi hvalil na vse pretege. Vse te velike razlike med ljudmi so zelo važne, saj dajejo v vsoti vsakemu času obeležje, ki mu pravimo okus; prav gotovo je stil notranje globoko povezan z okusom, z okusom večine v sleherni dobi, toda z okusom, ki so mu bili do stržena in korena proniknili le posamezniki. Tudi v naši knjigi, draga bralka in ljubi bralec, bosta naletela na dejstvo, da so alpinisti prvega časa, alpinisti predvojne dobe ter povojna alpinistična generacija v svojih spisih razodeli precej različne poglede, različen okus in v vsaki teh dob dokaj drugačen skupni stil. Seveda pa se avtorji iz iste dobe v okviru tega skupnega stila tudi ostro ločijo med seboj ...
... Izločil sem predvsem vse reklamne avtorje, to je take, ki so si bili za reklamo poskrbeli sami ali pa jih je z njo oblepila kričava, senzacij željna in bahata javnost. Boja z goro ni mogoče gledati z vstopnicami v rokah; plezalec ne deli ljubeznivo zardevajočim Evinim hčerkam avtogramov, ne koketira z občinstvom. Njegovega napora zijala ne morejo razglasiti štirim vetrovom, sodniki ne morejo oceniti s točkami in razbobnati po časopisju. Težke plezalne ture Fox Movieton News ne morejo v besedi in sliki prikazati ameriškim mogotcem, licejkam, sitim pohajačem in pisani drhali obmorskih predmestnih bioskopov. Ta boj je tih, na skritem kraju besni, v samotah se gode velika dejanja; le mrka, potuhnjena skala, sonce, veter, megla, dež in sneg so jim priče. V mestu varujejo tudi pezdeta in revo skrbni čuvarji reda; niti las se jima skoraj ne more skriviti na glavi. V tem boju z goro pa se razgali gola, osnovna animalična potenca človeka; v tej borbi ni družabnih razredov, edino plemstvo je dejanska vrednost posameznika. To je boj za obstanek, kakor so ga morali prestajati naši predniki v sivi pradavnini, ne pa današnje družabno klanje, v katerem ima ena stranka že skraja vse adute v rokah.

Izbral sem avtorje, tihe in skromne, avtorje, ki iz njihovih spisov diha samotnost in skritost ter tiha ogorčenost borbe z goro. Avtorji, ki sem jih bil uvrstil v berilo, niso imeli enakega temperamenta, ne enake izobrazbe, ne enake vzgoje, starosti in spretnosti: tega je bila v borbi prevzela veličina gore, onega je priklenila lepota; nekdo je ves čas čutil svojo silo, drugi svojo slabost in odvisnost. Kako majčken je človek in kako šibak; zdaj še v veselem soncu heroj - pa se priplazijo megle, sneg začne mesti: drhteči, ubogi mravljinček trepeče pred prirodnimi silami ...

... Zakaj hodijo ljudje v gore? Vsem nam je znano, zakaj hodijo na morje: zabava, razvedrilo, močnejša sončna luč, tuje, južne sape, morske deklice, na obzorju daljna, tiha ženitnina med vodo in nebom, kopanje, poleganje v vročem pesku, ceneno vino, zvečer ples in bližina razgretih teles - vse to so zapeljivi razlogi, ki vabijo z mrzlega severa na bleščeči, brezskrbni jug. Toda zakaj hodijo ljudje v gore? Marsikdo se je že vprašal, modrejša glava kakor je moja se je ubijala z brskanjem in stikanjem za razlogi. Draga bralka in ljubi bralec, morda pa ne bo škodovalo, če si bomo še mi trije poskusili odgovoriti po svojih skromnih močeh?

Od nekdaj že premikajo svet v tečajih, preoblikujejo obličje zemlje in spreminjajo način življenja ljudje, ki jih krščujemo s slabo zvenečim nazivom - idealisti. Idealist je človek, ki že po svoji naravi ni nikdar zadovoljen s trenutnim stanjem, nobena stvar mu ni dovolj popolna, vedno nemirno poskuša, da bi kje kaj spremenil. Idealiste, ki so jim prizadevanja uspela, javnost in potomstvo označujeta kot praktične duhove in dobrotnike človeštva; ves svet jim poje hvalo in kadi. Takim pa, ki so se jim bila prizadevanja ponesrečila, se svet smeje. Pa to ni važno: važen je nemirni, nikdar zadovoljni duh. Duh, ki si želi spremembe, duh, ki se mu hoče pri slednji stvari popolnosti.

Ta duh je zvabil prve boječe pomorščake na široko morje, ven, proč s starega kraja, neznanim deželam in dogodkom naproti; v vsakem idealistu tli na dnu srca iskra pustolovstva. Ljudi ni bila zvabila čez morja samo gola življenjska potreba, samo boj za obstanek. Človeku se hoče zmerom dalje, zmerom globlje, zmerom više, v take kraje, kjer so bile pokrajine ohranile svojo prvotno podobo. Zato ni čudno, da so ljudje začeli po velikih morskih vožnjah v daljnje tuje kraje odkrivati še Alpe; prav nič čudno tudi ni, da so Alpe pravzaprav odkrili Angleži.

Dandanašnji žene ljudi v gore več motivov: tam začutiš prostor bolj mogočno kot v ravnini ali na morju, ker je ograjen s stenami; tam je najboljši zrak, odondod so pogledi najlepši; med mogočnimi vrhovi in mračnimi sencami se izgubiš kakor pritlikavec v pravljici, ki ti jo je majčkenemu otročičku pripovedovala babica; beli, srebrni oblaki, ki leže po vrheh, so kakor pernice, na katerih je bila tam v pravljici počivala kraljična; megla podere in zabriše ves svet, le ozka ruša, na kateri stojiš, je kakor edino, prvo trdno jedro v mlamolu ob rojstvu svetov; otožni, rdeči sončni zahod te v svoji bridkosti in vdanosti prečudno spominja na dni, ki si jih bil zamudil, na prilike, ki si jih bil zapravil; jutro je veselo, živo, mladostna prešernost prevzame s sončno lučjo ves gorski svet; noč je včasih temna, zlobna: greh in zločin svatujeta besno in divje v plesu mračnih megla; drugič pa je jasna, lepa, svet neha biti resničen: spomin na stvari, ki so se bile zgodile že tako davno, da jim že sam ne moreš več verjeti. Kakor otrok postaneš dober; v dnu srca ti trepečejo čarobne slike in svetovi, ki si si jih bil zgradil v otroški glavi: prečudna pokrajina tod zgoraj ti jih skoraj potrdi.

Mlad fant, ki stoji ob cvetoči češnji in gleda na snežne gore, je čudno ganjen; zdi se mu, da bo zdaj zdaj zagledal čudovito deklico, ki mu je bila od vekov usojena: z njo se bo ljubil kakor angel, ne tako surovo in živalsko kot se ljudje navadijo ljubiti v ravnini - ležala bosta v travi pod to cvetočo češnjo, si gledala v oči in od ganjenosti ter ljubezni ne bosta mogla govoriti. Tam gori bodo po zasneženih stenah in okrog vrhov kakor ženitovanjske tančice visele nedolžno bele, radostne meglice. Tam visoko na vrheh je vendar vse tako čisto, tako nebeško jasno in dobro; ali res ne more človeško srce utešiti zadnjega, najčistejšega in najnežnejšega nagnjenja, ki ga površna ljubezen s površnimi ženskami ni mogla? Sam pri sebi pravi,da se le redko na svetu najdeta dve enaki duši, ki se ujemata v vsem bistvu, v slehernem utripu srca. To tuje domotožje so mu gore v svojem vedrem, zemlji odmaknjenem miru še bolj ranile. Sentimentalen fant, ki ga čudna sla žene v gore, da tam vedno znova s prstom grebe po stari rani.

Stari mož, ki se je bil ustavil sredi poti, se je zagledal z napol ugaslimi očmi v obzorje in v vrhe, veter mu češe bele, revne lase, kakor bo česal travo na njegovem grobu. Zlata zarja mu gori na obrazu, ki so ga bila razorala in razdrapala mnoga neurja. Zdaj misli na mladost in v otožnem večernem miru samotne tuje pokrajine na vroči življenjski boj, ki ga je bil prestal ter na pot v daljno, neznano deželo, odkoder ni več vrnitve. Dokler ga bodo še nosile noge, bo hodil sem gor. Sladka bridkost teh minut ga vedno znova izvablja na višino.

Možje, ki so se bili spustili po plazu, so sedli na skale: božji svet je odprt pred njimi kakor čudovita knjiga. Opoldanski mir neslišno zveni; doline so zavite v čadaste, sinjkaste odeje, stene se belo blešče. To je mir, ki ga svet ne more dati. Vedno znova se bodo spet vračali, da si odpočijejo za težki življenjski boj tam spodaj v ravnini.

Mladi fantje in dekleta brze kakor gamsi po poti. Nič ne premišljujejo, nič ne gledajo. Nevede so veseli svojih prožnih mišic, veseli skal in nenavadnega premikanja; z istim veseljem so se včasih obešali po drevju. Le brž naprej, saj nismo še prav nič utrujeni! To preprosto veselje jih bo drugo leto spet prignalo nazaj.

V travi ležita fant in dekle. Tod je lepše kot v mestu; bele stene, nad glavama sinje, temno nebo, kakor prepad globoko; žive duše nikjer, samo droben ptiček žvižga nekje prav blizu kakor majčken, nagajiv Pan na srebrno piščalko. Kako prečudno je lepo; tako so se bili ljudje ljubili v nekdanjem zemeljskem raju. Še bosta prihajala sem gor, če ne oba skupaj, pa vsak z drugim.

Prihajajo tudi taki, ki se ustavljajo na vsaka dva koraka in vzklikajo: »Krasno!« Slednjo bilko ovohajo, vsak kamen otipljejo; v vsako snežišče vtikajo nos in v slednjo vodico ustnice. Zvečer godejo o pravilih hišnega reda, so čemerni in zadirčni, ker jih je bilo pogosto ustavljanje utrudilo. Nihče jim ne zameri, ker jih vsak dobro pozna in rad z njimi malo potrpi. Tudi ti bodo še obilno brkljali in brkljali vedno znova po gorah.

Po mizi pleše sonce, kozarci žvenkečejo, pesem doni. Vesela družba pomalem pije, poje in se veseli. Ves dan so plezali, mladi fantje. Odkod pa ti starejši, prijazni ljudje med njimi? Ves dan so hodili in gledali lepote gorskega sveta; pošteni dninarji so, ki so z znojem plačali svojo hojo; oni niso več za predrznosti, ki jih uganja mladina. Prijazni družinski očetje, ki so v koči naleteli na živ, mlad rod. Zakaj se ne bi z njimi v družbi malo poveselili kakor nekdaj? Saj tu gori ni malenkostnega družabnega razlikovanja, ki duši ravnino. Tudi ti se bodo leto za letom vračali v gore, da se oddahnejo. Slab človek bi bil, ki bi jim zameril. Take prisrčne ure se le redko vračajo.

Stara gospa pa sedi z vejico slečja v naročju pred hišo. Njen obraz je razbrazdan kakor zorana njiva, kadar sonce od strani meče nanjo svoje žarke; obraz žene, ki je bila rodila in vzredila otroke, kakor je življenje od nje pričakovalo; zdaj se ozira v snežne vrhove, mežika v prebleščeči svetlobi: kako je tam gori lepo in grozno, prijazno in veličastno; zdi se ji, kot bi bila tam na višavah odprta že sama nebeška vrata. Ona se morda ne bo nikdar več vrnila sem gori. Ta, zadnji veličastni prizor na svetu je nemara njena popotnica.

Družina prihaja iz doline: oče in mati ter otroci. Kakšen živžav! Fant in dekle, ki sta pred leti hodila v gore, sta zdaj oče in mati; prvič sta privedla s seboj svoj mladi zarod. Prihajala bosta vsako leto, saj sta bila celo v medenih tednih v gorah.

Do oči zametena koča čepi v belem snegu; nanjo je kakor sinji zvon svišča pogreznjeno zimsko nebo; sonce sije v kupice z rdečim vinom; živo poskakuje in se igra s pijačo, s steklom, se zrcali na licih in v očeh mladih mož, ki sede za mizo; ali niso ti obrazi v svoji bučni objestnosti prej otožni kot veseli?

To so mladi ljudje, ki se od življenja ne nadejajo več veliko; prišli so na zemljo prepozno, v trezen in suhoparen svet; v njih srcih prav na dnu gode nezadovoljnost s sivo vsakdanjostjo; kaj močno spominjajo na junake iz Zane Greyevih romanov; odljudni, čemerni in togotni so; sami prav ne vedo, česa jim manjka; zamaha, patosa in divje širine iščejo v pijači, v pijači na samotnih, odljudnih krajih, v višinah, kjer pravzaprav že nehava zemlja. Včasih dvigne ta ali oni svoje kalne, trudne oči in se zastrmi skozi okno v spotegnjene, rožnate, krstam podobne oblake, ki leže nepremično nad daljnimi belimi gorami: kakor krste, v katerih spe vse obljube in upi na boljše dni, na viharnost in na nesojena velika dejanja.

Včasih srečavamo na samotnih gorskih stezah čudake, osamljene, po lastni krivdi odžagane ljudi, ki ure in ure nepremično sede tik ob poti ter strme v bližnje vrhove in tuhtajo. Tem je gozd v ravnini preveč hrupen; pravi kraj zanje so samo gore s svojim grobnim mirom.

Tule bo nam trem, draga bralka in ljubi bralec, nepotrpežljivo posegel v besedo neučakani nergač. »Dobro,« bo dejal, »končno bi še razumel, zakaj ljudje hodijo v gore, hodijo, mislim, ne pa plezajo po navpičnih stenah in tvegajo nevarno borbo s steno. Zakaj plezajo in rinejo v življenjsko nevarnost, tega pa res ne morem razumeti.«

Poskušajmo temu godrnjaču in nezadovoljnežu odgovoriti! Ali nam je treba pravzaprav sploh odgovarjati? Ali ne bi lahko rekli: »Ne vemo, kakor tudi plezalci ne vedo!?« Saj moramo celo na marsikakšno drugačno in drugo človeško počenjanje odgovarjati tako ali pa: »Kaj me briga, ne bom si belil glave; veseli me in tudi večina dela tako; pa čeprav ne bi tako delala!« Če bi plezalcem plezanje in nevarnost ne bila všeč, bi ne lezli v stene; če bi se cesarjem ne hotelo moči in slave, ne bi bilo vojská; če magnati ne bi radi kopičili denarja, ne bi bilo revežev; če peki ne bi hoteli obogateti, se kruh ne bi podražil; če v borbi ne bi bilo slasti in v zmagi ne radosti, bi mišice ohlapnile in noži zarjaveli. Ljudje se že od nekdaj radi igrajo z ognjem; ne množica, ampak posamezniki. To je najbolj človeška poteza, morda bolj človeška kot razum. Zgodovina človeštva je od prve strani do današnjih poglavij ena sama velika, drzna igra z ognjem. Posamezniki se igrajo z ognjem in ustvarjajo z množicami ter po množicah zgodovino. Množice se ne zganejo: brez posameznikov množice še danes ne bi imele ne ognja, ne čolna, ne strehe nad seboj. Množice tudi dandanašnji topo žde v nepremičnosti in enoličnosti.

Posameznikom pa moderni, urejeni in zavarovani način življenja ni všeč. Hoče se jim prvotne nevarnosti in prvotnih zahtev, ki jih je bila stavljala nekdaj v sivih časih na človeka borba za obstanek; nevarnosti hočejo in prilike, da bi predramili silo, ki dremlje in hira v njih. Posamezniki postanejo letalci, avtomobilski dirkači, plezalci. Nekateri postanejo celo plezalci in letalci – kakor naj naprimer omenimo le enega – znameniti švicarski letalec Mittelholzer. V smrtni nevarnosti se nauče pravilno ceniti vrednost življenja; zastavljajo svoja življenja z namenom, da si jih v zmagoviti borbi nanovo pridobe. Če zmagajo ali če v tej borbi padejo – nobeno pogumno dejanje ne gre v nič, ampak ustvarja in barva atmosfero časa. Dokler bodo posamezni ljudje še sposobni takega tveganja, se človeški rod ne bo povsem pomehkužil in v medsebojnem razrednem, malenkostnem spodgrizavanju uničil. V trdem in neusmiljenem boju za golo življenje začenjajo gledati na malenkostna izpodrivanja in podle borbe v ravnini z drugačnimi, bolj človeškimi in pametnimi očmi. Široki svet, ki vidi samo od roke v usta, njihova dejanja sicer oznanja za norosti; toda dokler bo kaj takih norosti na svetu, pamet ne bo propadla, podjetnost ne usahnila. V siloviti steni gore, ki je močnejša kot sleherna človeška zgradba, si morajo priboriti v višino ped za pedjo; iz navpičnega, drznega skalovja jim govori mogočnejši in silnejši patos, kot iz ne vem katere knjige in ne vem kakšne simfonije; silna izpostavljenost jih pretresa s sladkim, omotičnim mrazom groze. Pot nad mračnimi brezni, nad smrtnimi slutnjami je kakor pot skozi purgatorij k soncu, k radosti srca in duha. Lepše, vedrejše in večje je veselje na vrhu, kadar si se bil očistil v težki borbi z goro. Njihov boj z goro je podoben boju prvotnih ljudi, ki so se morali boriti z vsem svetom, z vsemi stvarmi in rečmi, ki so jih obdajale.

*****

JANEZ GREGORIN, V BORBI Z GORO - odlomek avtorjevega uvoda v knjigi V borbi z goro, Planinska matica, Ljubljana 1937, v kateri je objavil izbor tujih člankov o alpinizmu. Vključen tudi v članek Blagoslov gora v istoimenski knjigi, SPD, Ljubljana 1944, str. 6-14.
- fetiš: predmet slepega čaščenja.
- Noetova barka: svetopisemska zgodba pripoveduje, da se je Bog v pradavnini razžalostil nad človeško hudobijo in popačenostjo, zato je poslal na zemljo vesoljni potop, pred katerim se je rešil le pravični Noe, ki je po božjem opozorilu zgradil barko in vzel nanjo družino in po par od vsake življenjske vrste.
- Fox Movieton News: ameriška filmska poročila.
- mlamol: brezno, prepad.
- Pan: grški bog polj, gozdov, pastirjev in čred; po njem poimenovana pastirska piščal.
- Zane Grey (1875-1939): ameriški pisatelj pustolovskih romanov, največ o divjem zahodu, z melodramatičnimi in moralizirajočimi elementi.
- purgatorij: vice, očiščevalnica.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker