Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Več alpinizma

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:34, France Malešič, ogledov: 2136

Naša alpinistična misel - Rajko Ložar

V okviru sprememb, ki jih povzroča čas na oblikah sodobnega življenja in kulture, se vrše tudi spremembe alpinizma, tega vsem ljubega, vendar za duhovno življenje narodov manj pomembnega sektorja. Kar doživljamo danes kot vsebino alpinizma in kar se nam javlja kot njegova objektivna podoba, se že skoraj v vseh posameznostih razlikuje od vsebine in podobe tega pojava, naprimer ob njegovem pričetku ali pa v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Te razlike moremo prav dobro opazovati tudi na razvoju slovenskega alpinizma, ki je glede na izdelanost tradicije eden najmlajših v Evropi, a je kljub temu prehodil dovolj značilnih stopenj novejšega razvoja gibanja. Ker se je to godilo večinoma v okviru SPD, čigar ustanovitev pomeni dejansko utemeljitev tradicije slovenskega planinstva, moremo iti še korak dalje ter reči, da je omenjena metamorfoza alpinizma nehote istovetna z razvojem idejnih pogledov, vladajočih v naši glavni organizaciji. Okrog leta 1920 je iniciativa sicer zdrknila iz njenih rok k mlajšim močem, zbranim v TK Skala; zato v pozitivnem smislu pač ni več mogoče vzdržati gornje trditve, velja pa še nadalje v negativnem glede na težnje časa, katerim stara organizacija ni več ustrezala. Po tem datumu pa vidimo med obema skupinama nastajanje nekega novega skupnega momenta, sile in izkustva so se ekonomično razdelile po vsej površini in tudi idejno ni opaziti posebnih razlik. Izmed nastavkov slovenskega alpinizma v 18. in 19. stoletju pride v poštev le doba tik pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva.

Študija, ki bi hotela objektivno in izčrpno narisati podobo našega alpinizma, bi morala seči globlje v posameznosti, nego nam je mogoče. Če bi poleg tega še hotela v celoti objeti situacijo, v kateri se alpinizem danes nahaja, bi sploh presegla okvir priložnostnega članka. Take študije še nimamo, čeprav bi bilo mogoče imenovati en, dva poskusa v tej smeri; morda pa jo v doglednem času dobimo. Vzrok, da tu ne pridemo dalje, leži v subjektu alpinizma, v človeku, ki je, enako ko drugod, tudi tu zašel v kaos. Problem alpinskega slovstva je s tega vidika izraz problema alpinizma sploh, ki se javlja v odgovoru človeka na vprašanje, kaj je alpinizem in ali ter kako je danes možen.

Bilo bi zares čudno, ako bi bil ravno svet alpinizma izvzet iz kaosa, ki dandanašnji zagrinja celo največje vrednote človeške kulture. Dejstvo, da o taki izjemi ne moremo govoriti, otežuje naš odgovor na gornja vprašanja in nas sili k temu, da si najprej skušamo osvetliti podlage ter možnosti, ki bi v njih okviru mogli ugledati tudi neki nedvoumni smisel tega pojava. Zakaj treba je reči, da bi nas v tem času, ko rabimo za eno in isto stvar tisoč imen in ko si pod istim imenom ta predstavlja nekaj drugega ko njegov sosed, vsako določeno poimenovanje, ki ne bi temeljilo na taki predhodni razjasnitvi, vodilo do cilja. Ako se omejimo na domače razmere, smatrajo nekateri alpinizem za šport, nekateri za umetnost, nekaterim je zabava in drugim delo; ta vidi v njem že nekaj takega kot nepriznano religijo, medtem ko ga tolmači oni zlasti kot vzgojni faktor. Iz vsega pa je jasno, da vlada kaos individualističnega pojmovanja. Odtrgano iz celote ter gledano posamič je vsako izmed teh pojmovanj kaj lahko ovreči. Alpinizem ni niti šport sam in je še manj umetnost, čeprav take estetoidne predstave laskajo meščanskemu elementu v alpinizmu, tako naprimer tudi pri stroki alpinskega fotoamaterja: za umetnost manjka namreč alpinizmu kot fotoamaterstvu prav vse, kar izpolnjuje bistvo umetnosti. Alpinizem pa seveda tudi ni delo in je nesmiselno to trditi. Sicer more moment dela tudi tu nastopiti tako, da opraviči objektivno socialno vrednoto in sodbo dela, naprimer pri gorskem vodniku; toda vprašanje nastane, ali je tu sploh še pravilno govoriti o alpinizmu v ožjem smislu. Kolikor pa obsega ona trditev ostali alpinizem, je ta pač le toliko in v onem smislu delo, kolikor in kakor je naprimer počivanje delo. Toda s takimi replikami ne pridemo daleč, ubrati je treba drugo pot.

Med gornjimi naziranji nam zlasti dve nudita več možnosti ter strani za osvetlitev tega vprašanja, namreč:

1. naziranje, da je alpinizem šport;
2. pa estetska izvirnica predstave, da je umetnost.

To pojmovanje je svojčas izrazil Jug s stavkom, da je po njegovem mnenju osnovni motiv alpinizma stremljenje po prvenstvu, volja do zmag, temu najbližji drugi izvor pa estetski motiv (O smotru alpinizma; Jugov članek glej spredaj v zborniku Naša alpinistična misel). Ako pogledamo za hip v zgodovino, opazimo, da zlasti prvega dela tega stavka ne moremo sprejeti v tej športno mišljeni obliki kot pojasnilo za motiv alpinizma ob njegovem nastanku, da pa je oblikovno zrno v njem nedvomno pravilno. Čas, ki je rodil alpinizem, je mrgolel individualizma in temu je nenadoma postalo objekt udejstvovanja nekaj, kar je 2000 let krščanskega štetja eksistiralo v človeški soseščini, ne da bi se le-ta za to zmenil. Človek se je temeljito usidral na tem svetu, pozitivne znanosti in tehnika so mu že zdavnaj podvrgle ves zgodovinsko tradicijski prostor, a ne samo to, ta prostor mu je postal tudi v dobršni meri premajhen. Ali se je to vršilo v obliki znanstvenega raziskovanja ali pa le kot ekspanzivna samosmotrnost vitalnega čustva, to je za stvar precej nevažno; dejstvo je, da je človek tu začel razmikati obzorja in da je vzporedno s tem treba tudi njegovemu jazu bodisi kot vzroku bodisi kot učinku pripisati velik razmah. V naših dneh smo priča, kako ta neumorni gon osvajanja in napredovanja, ki si je sredi 19. stoletja osvojil nedotaknjene pokrajine Alp, hiti k vladi nad celim planetom.

V zgodovini se ne izvrši nič, kar ne bi imelo v sebi tudi kali nasprotja, in tako isti človek, ki je tu prestavil dotlej nepremakljive mejnike, zdaj že tudi beži v pravkar odkrite kraje in prostore. Iz labirintov velemest in modernega življenja, iz preogromne razširitve pionirskega delokroga človeške dejavnosti, iz razmikajočih se meja človeškega tostranskega bitja, ki groze uničiti njegovo dotlej nedotaknjeno podstat, hiti ta človek v gore, iščoč tam samote, miru in doživetja vsega najvišjega, kar mu način modernega življenja doživljati brani. In glej čudne igre! Oni tam rešuje sebe in neodoljivi gon svojega jaza s tem, da si neprestano krči pot v nove nepoznane divjine. Ta tu pa je kakor njegova senčna podoba, njegovo notranje duševno življenje se je ob aktivizmu človeka-osvajalca skoraj razbilo in se tu zateka v mirno, pasivno kontemplativnost čustvenega doživljanja, iščoč samega sebe. Ti dve struji tečeta poslej vzporedno skozi vso zgodovino alpinizma, v njunem okviru sta nastali obe glavni razlagi njegovega smisla in bistva. Alpinizem je zdaj zastopnik aktivizma, zdaj romantizma, kakor pač kazalec na številčnici časa veleva in kakor je usmerjen organizem, ki je vanj vložen. Vsakdo si lahko sam razdeli v dva tabora večino alpinistov, pri čemer ni dvoma, da pripada Jug s svojo gornjo trditvijo k prvim, čeprav morda bolj iz spoznanja tega, česar sam ni imel, nego iz polnega oblikovanja tega, kar je on dejansko bil. In študija, ki hoče razjasniti iz današnjega položaja smisel alpinizma, mora to polarnost pojava nujno upoštevati. Alpinizem ne more biti absolutno niti samo eno niti samo drugo, nego je lahko le oboje hkrati. Idealni lik alpinizma je tedaj celosten, to se pravi je sinteza in skupna tvorba obeh komponent, volje in čustva. Moderna naziranja, ki ga tolmačijo zdaj kot samo čustvo (in dalje napačno kot umetnost), zdaj kot samogon volje (in posredno kot šport), trgajo iz organične celote del in tega proglašajo za edino zveličavnega, ga absolutizirajo. Ta absolutizacija pa je napačna in vir zablod, kakor je sama posledica mehanizacije, ki je absolutizirala nekatera delna človeška doživljanja ter tako razdrla njegovo celotnost. Človek pa ne more biti, če ni v svoji celoti. Vprašanje, ali je danes še možen alpinizem v onem smislu, v katerem ga zahteva naslov našega članka, je zato odvisno od vprašanja, ali je dandanašnji še možen človek v svoji duhovni organiki in celoti; in naša naloga je, da pripravljamo alpinizem, ki ne bo zadeva alpinskega specialista, nego človeka kot duhovnega lika.

Ta zahteva je umestna in potrebna zlasti z ozirom na sledeče dejstvo: danes je alpinizem tu in ga nobena stvar ne spravi več s sveta. Toda nekoč tega pojava ni bilo; deset do dvanajst tisoč let, kolikor traja človeška zgodovina, človek o hribih v modernem smislu besede ni nič vedel. Iz tega lahko sklepamo, da alpinizem ni nič tako primarnega kot naprimer vera, umetnost, eros itd.; vse najvišje tvorbe človeškega duha so nastale pred dnevom njegovega rojstva, torej mu ne gre pripisovati nikakih absolutnih veljav. Nasprotno, zelo jasno je, da se krogi, katerim alpinizem pripada, utemeljujejo drugotno in posredno, to je preko drugih krogov. Ako vse to in še drugo premislimo – da bi segli globlje v podrobnosti, nam ni mogoče – in se vprašamo po načelnem izvoru tega pojava, ki se je nekoč javljal v drugačni obliki, moramo izvor iskati v oddihu in odmoru; v hierarhiji človeških življenjskih krogov pripada alpinizem sferi družabnih oblik, da govorim z izrazom filozofa. S tega stališča moremo naziranje, da je alpinizem delo, zavrniti kot načelno zmoto, kar pa storimo tem rajši, ker vemo, da alpinizem ni velik v svojih absolutnih merah, nego baš v omejitvi na oni prostor, ki mu načelno gre, torej na družabnostni. Kolikor tedaj alpinizem ne pripada sferi znanstvenih spoznanj (vprašanje nastane tu, ali more tedaj sploh še biti alpinizem v načelnem pomenu besede), on ne more biti vir nikakega nazora, čeprav bi ga ta ali oni danes za to rad proglasil, ker pač ni metafizično-transcendentno, nego sociološko utemeljen. Trditi, da je kdo prepričan alpinist, je isto, kakor če bi kdo trdil, da je prepričan ribolovec.

Za ta njegov družabnostni izvor imamo več dokazov. V tej obliki se je javil sredi 19. stoletja, ki je rodilo težavni socialni problem in utemeljilo način sociologičnega gledanja. Nadalje nam govore isto oblike, ki jih povzroča, to je razvoj družabnih razmerij. Velika osebnost v smislu transcendentnega lika se smatra v alpinizmu za prav tako malo potrebno, kakor je dejansko uresničena, ker je ta pojav značilen za druga okrožja in ker meri alpinizem ko vsa ostala družabna udejstvovanja na izenačenje individua in osebnih razlik. In dejansko se v njegovem okviru družabnost tudi lepo razvija. Prav zato, ker je alpinizem sam kot dejanski družabni lik takorekoč nenormativen in drugoten, je pa treba tembolj uveljaviti zahtevo, da je njegov neobhodni predpogoj resnični človek. S tem vprašanjem seveda zopet zadenemo ob ono zgoraj omenjeno čer, namreč da moramo najprej razjasniti možnosti današnjega človeka kot člena družbe, če hočemo idejno prispevati k prenovitvi modernega alpinizma. Samo kot majhen drobec iz prepotrebnega razpravljanja o njegovi sociologiji naj omenimo sledeče: heroična in klasična doba alpinizma je doba velikega meščanstva, v čigar zgodovini tvori ta pojav svetel znak. Na Slovensko je prišel ta alpinizem v dobi meščanskega epigonstva, a če je kljub temu doživel tudi tu svoj heroični čas, je razložljivo tudi iz dejstva, da se nam novi pojavi javljajo najprej kot močna objektivna naloga in šele potem kot subjektivna vprašanja. Vsaka heroičnost namreč temelji prvotno na objektu. Z zatonom velike kulture meščanstva je nepovratno zatonil tudi oni idealni lik alpinizma, ki nam bdi pred očmi in ki ga hoče kot obliko postulirati naš naslov. Kriza, ki jo alpinizem danes preživlja, je med drugim utemeljena tudi v tem, da prehaja vodstvo tega pokreta v roke novega elementa, ki nastaja na mestu starega meščanstva: brezoblične moderne družbe, ki je individuumu vzela poslednjo svojstvenost in ki na zemlji postopoma uveljavlja pravilo mase. Tak hoče biti tudi naš alpinizem.

* * *

Dandanašnji je razširjeno mnenje, da zadostuje nekaj let turiranja, vrsta težkih alpinskih uspehov in ta ali oni spis in morda celo fotografija, da se nekdo proglasi za ideologa alpinizma. To naziranje je pa v temelju zgrešeno in je vzrok, da dosegamo tu kaj klavrne rezultate. Poglavitna zadeva v alpinizmu niso gore, nego človek in tako je neobhodni pogoj uspešnega razmotrivanja v teh smereh ravno razmotritve vloge in nalog človeka v okviru udejstvovanja, ki ga nazivljemo alpinizem. To pa se z drugimi besedami nič drugega ne pravi, nego da je tudi na tem področju eno izmed osnovnih vprašanj pravilnega razvoja pravilno pojmovanje alpinske izobrazbe. Posebej v kaosu modernega izobrazbenega in vzgojstvenega početja, ki je črte kulturnih dogajanj privedlo na neko ničišče, se moramo na vsakem poprišču ravnati po nujnem zahtevku: proč s polizobrazbo in z lažnim filozofiranjem o stvareh! Tudi v alpinizmu stoj na prvem mestu ideja visoke in celotne kulturnosti.

Izmed sil, ki ga danes kar najbistveneje preobražajo, moramo imenovati vsaj nekatere, med prvimi pač zakon mase. Moderni alpinizem je zamoril vse individualnostne in osebnostne poteze, v njem je vse izravnano. Pač smo dan za dnem priča izrednih dejanj in dogodkov, ali to je večinoma posledica mehaničnih komponent in ostaja v mejah fizičnega. Dejansko smo danes v stanju, ki opravičuje trditev: »Kar zna danes le odličen športnik-umetnik, je bodoči cilj razvoja za maso« (Tuma v knjigi Naš alpinizem, str. 51). V alpinskem spisu se to stanje zelo dobro javlja v zatonu one psihološke resničnosti, ki je za prisotnost osebnostno poudarjenega pomena zelo značilna, namreč doživetja, na čigar mesto je stopil opis tehnike in pota v stilu »nove stvarnosti«. Moderni alpinist sploh ničesar več ne doživlja, nego samo še referira in faktična njegova umetnost je fotografija. Vendar, če bi to stanje dolgo trajalo, bi alpinizem nujno utrpel bistveno škodo; zato bi bilo dobro, ko bi se dalo drugo mesto iste knjige tolmačiti vsaj v smislu neobhodnega zahtevka po individualnem alpinistu: »Končni namen in cilj alpinizma je vzgojiti ljudi v alpiniste.« (M. Kajzelj, Naš alpinizem, str. 3). Ker pa se je ta pojem sam med tem časom močno spremenil, bi bilo najprej treba obrazložiti smisel njegove vsebine.

Iz notranje nuje tega razvoja ter iz logičnega značaja, nikakor pa v prvi vrsti iz reakcije zoper številne nesreče, si moramo razlagati tudi napredek tehnizacije alpinizma. Medtem ko je 19. stoletje treba presojati z ozirom na objekt ture, na objektivno težavnost (saj je bila alpinska tehnika kar najbolj nerazvita), je sedaj možno presojati alpinsko dejanje samo po njegovi tehnični strani in je tehnični moment glavno. To smo omenili že ob priliki govora o doživetju; z vdorom tehničnega momenta v alpinizem pa imamo pred seboj še druge važne spremembe.

V alpinizmu starejšega datuma ima tehnika, to so cepin, vrv itd., le vlogo neobhodnih pomagal pri varovanju, s čimer je označen njen pomen. Naš povojni turizem se je sprva držal starih sledi; kakor povsod pa pomeni Jugov alpinizem tudi tu razvodnico. Osnovna ideja njegovih poslednjih tur ni več spopolnitev tehnike varovanja, nego uvedba stroja v opremo alpinista, kar mora poslej v presojanju alpinskih podjetij stati v prvi vrsti. Moderni alpinizem je tedaj, v nasprotju s starim, pionirsko-romantičnim, tehnično-racionalističen; saj njegova varovalna sredstva že daleč presega dejanski horizont, ki je odločilen za tehniko, dokler je le varovalna, a ona je utemeljena v naziranju, da je s strojem mogoče zmagati tudi največjo težavnost in tako razširiti alpinski prostor. Ta alpinizem tedaj temelji na ideji stroja.

Sila značilno pričo za pravilnost naših trditev nahajamo v malenkostnem številu nesreč v okviru najtežjih tur. Ravno nesreče v Alpah so pa zaradi tehnizacije tudi nekaj izgubile, namreč svoj tragično-osebnostni značaj. Moderna alpinska nesreča, za katero naj bo klasični zgled padec Klementa Juga, je oropana dramatično-osebnostne tragike starejših katastrof, nego se nam predstavlja kot defekt v stroju, odnosno kot izraz njegove logične in bitne nespravljivosti s človekom. Vzporedno spreminja čustveno noto nesreč naziranje, da je alpinska nevarnost samo »subjektivna«. Že značilni Jugov primer pa teži k neki novi čustveni oznaki planinske nesreče sploh, in to iz osnov te racionalizacije, ki pa bi se popolnoma izvršila šele, če in ko bi se izvedlo med človekom in strojem osnovno izenačenje.

Poleg civilizacije mas in tehnizacije deluje na alpinizem danes tretja sila, šport, in ta-le Jugova trditev označuje stvari, ki so se medtem razvile: »Po mojem mnenju je osnovni motiv ... stremljenje po prvenstvu.« Brezuspešno bi bilo navajati razloge, zaradi katerih alpinizem ne more biti šport, in to iz preprostega razmisleka, ker se je položaj človeka spremenil v obeh področjih. Ako utrdimo svojo predstavo teh pojavov v njih historični obliki, moramo reči, da je človek subjekt vseh gibanj, odnosno naj bi to vsaj bil. Danes ta trditev nikakor ne drži, zakaj nad njim so dobile oblast stvari, kar je bilo nekoč popolnoma podrejeno in sredstveno, oddih in odmor, hoče imeti danes prvo besedo in biti cilj, delo, kakor smo že dejali. Zato je v prvi vrsti potrebno, da najde človek osrednjo duhovno utemeljitev celotnega življenja, preden bo na novo utemeljil posamezna okrožja svojega delovanja.

Vdor športa v alpinizem vidimo zlasti v njegovi razširjenosti glede na maso ter številčnost, dalje glede na višino turističnega izkustva ter glede na psihološke prvine. Mase, ki plavajo, prisostvujejo nogometnim tekmam itd., srečujemo tudi v planinah in nosi jih kolektivna plast športnega mišljenja. Prepad med staro in novo generacijo se izraža zlasti v povprečnem sposobnostnem indeksu posameznika in celote z ozirom na zmožnost obiskovanja Alp. Ta indeks je visoko zrastel, prejšnje izkustvo poedinca se je naložilo v apriorno, kolektivno izkustvo velikih množic (prim. gornji Tumov citat). Vendar – današnja razširjenost je požrla nekdanjo intenziteto ter individualnost planinskega dejanja in doživetja: poset Triglava ni v ničemer različen od julijskega popoldneva na Savi. Ta športna moda pa je posebno izrazita v zimski turistiki, ki se je na široko odprla množicam. Še pred dvajsetimi leti kraljestvo maloštevilnih izbrancev, ki so zimsko turo pojmovali zgolj alpinistično in ne zimsko-športno, je zimski obisk planin dandanašnji navadna stvar, vendar na občutno škodo zimske alpinistike, za katero moderni človek kratko in malo nima niti smisla niti časa. Substanca alpinizma zaradi teh pojavov, ki jih zahtevajo diktati moderne higienike, športa itd., le trpi.

Kljub tem spremembam v smislu masnega pojava ali morda ravno zaradi njih opažamo v alpinizmu postopno naraščanje specializacije, kar se izraža že v smislu nove uporabe terminov. Današnji izraz »alpinist« pomeni – v nasprotju s hribolazcem ali planincem preteklega stoletja – že skoraj strokovno izšolanega profesionalca-plezalca, vsekakor pa turista, ki je po svojem zanimanju specialist. Stara vsebina izraza, ki je obsegala predstavo neke žive in konkretne celotnosti ter organične polnosti (to predstavo vsebuje naš naslov), se je umaknila novemu abstraktnemu pojmu. S tem je v ozki zvezi tudi specializacija alpinskega delokroga, naprimer kar pri nas. Izza Jugovega nastopa prednjačijo v slovenskem alpinizmu Julijske Alpe na škodo Karavank in Kamniških planin, ki mlademu rodu ne nudijo onih »problemov« kot Julijci.V teh je mlada generacija v nekakšnem delovnem planu izvršila množino preciznega dela in rešila nepregledno vrsto splošnih in specialnih problemov. Obrat na boljše pa bomo začutili, ko bodo Kamniške zopet stopile v območje alpinističnega zanimanja, in sicer mimo navadnega turističnega in tehničnega ozira.

* * *

Naš alpinski prostor je danes domala izrabljen in osvojen; zato je lahko delo pojavom, ki smo jih pravkar našteli. Cilj planinskega delovanja se zato obrača k vedno jačji in popolnejši racionalizaciji, k izpopolnitvi sredstev ter otvarjanju novih vidikov. Na kratko lahko rečemo, da je v njem in z njim sredstvo postalo samostojen smoter in popolnoma nujno se njegov razvoj bliža ničišču, odkoder se bo njegov pomen moral nanovo fundirati. To dejanje pa se ne bo moglo zgoditi mimo in preko današnjega stanja; nikaki romantiki nismo, da bi to zahtevali in bi bilo škoda, ko bi se dosedanje izkustvo, ki ga je ustvaril in zbral, uničilo. Saj vse to tvori objektivno vsebino alpinizma. Vendar spremembe bodo nujno potrebne in točka, kjer mora vsak bodoči poizkus utemeljitve zastaviti svoj trud in napor, je edinole točka človeškega življenja v okviru alpinizma. »Z izbodritvijo telesa, s poletom v vitalnem pogumu in z obvladano obliko se človek še ne more izogniti nevarnosti, da izgubi samega sebe,« pravi filozof Karl Jaspers. Odgovor na vprašanje, kaj je alpinizem in ali je še možen, je istoveten z našo nalogo, da rekreiramo tudi v alpinizmu duhovno podstat človeške osebnosti.

Popolnoma istočasno s povojnim mladinskim gibanjem je skušal Klement Jug utemeljiti oblike nove osebnosti in človeka iz duha alpinizma, kar je bilo toliko izredno kot brezuspešno početje. Osebnost – to vidimo še danes, ko so se linije človeških kultur jele iztekati druga za drugo v pesek, v nič – se bo morala najprej obnoviti zunaj alpinizma v svetu čistih duhovnih odločitev in problemov, neodvisno od prvega. In šele odtod se bodo njeni elementi obnovili tudi v alpinizmu, to se pravi posredno. Kajti alpinizem more načelno več prejeti nego dati, v čemer je dan načelni smisel in način njegove vzgoje. Če pa ponovimo gornjo antitezo, bomo rekli: oddih se utemeljuje preko dela in ne narobe. V okviru tega spoznanja leži možnost izhoda iz marsikaterega položaja, pa tudi iz alpinističnega.

*****

RAJKO LOŽAR, VEČ ALPINIZMA - PV 1933, št. 6-7, str. 228 in PV 1934, št. 7, str. 206.
- Rajko Ložar (1904-1985): alpinist, z Vladimirjem Topolovcem 1923 prvi preplezal kasnejšo Jugovo poč v Planjavi; doktor umetnostne zgodovine in arheologije, etnolog, kustos Narodnega muzeja v Ljubljani, poznavalec literature in eksistencialne filozofije, umetnostni kritik; prvi obravnaval slovenske gore v slikarstvu.
- sektor: področje.
- metamorfoza: preobrazba, globoka sprememba oblike.
- estetoiden: pretirano poudarjajoč estetske elemente in načela.
- replika: ugovor.
- kontemplativnost: miselna poglobljenost vase.
- eros: motiv, nagon po spoznavanju.
- epigonstvo: posnemanje.
- postulirati: zahtevati.
- turiranje: opravljanje alpinističnih tur.
- ničišče: ničelna točka.
- Naš alpinizem: Mirko Kajzelj in Herbert Drofenik, TK Skala, Ljubljana 1932, ponatis DZS, Ljubljana 1982.
- Karl Jaspers (1883-1969): nemški filozof in psihiater, eden vodilnih predstavnikov filozofije eksistence.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker