Naša alpinistična misel - Albin Torelli

Težko je opisati pojme, na katere vplivajo ali jih opredeljujejo prilike, ki se z napredkom človeka - zlasti v kulturi - spreminjajo. Za pojem alpinizma velja to tembolj, ker se že nazori vseh pomembnejših ideologov istih dob o njem bistveno razlikujejo; skoraj pri vsakem naletimo na drugačen kriterij, s katerim presoja smisel in pomen alpinističnega udejstvovanja.

Naš namen je zavzeti stališče do nekaterih bistvenih, a še vedno spornih karakteristik alpinizma in skicirati naše mnenje o njegovem bistvu in vrednoti.

Alpinizem je pojav zadnjega časa, novejše kulture. Posebno po vojni je dosegel izreden razmah, pri nas se je povzpel nepojmljivo visoko.

Na vprašanje, kaj je vzrok temu razvoju, je isti odgovor, kakor na vprašanje o bistvu in smislu alpinizma, kar sledi.

Splošno se označuje alpinizem kot kulturni pojav. Če gledamo s stališča, da je naloga kulture plemenitenje duha in če upoštevamo, da sestavljajo etiko splošni principi, ki določajo norme naše dejavnosti, tedaj alpinizem tudi plemeniti človeško nrav. V čem pa se kaže kulturnost in etična vrednota alpinizma?

Dejstvo je, da je današnja gospodarska kriza predvsem kriza moderne kulture, ki jo je vzela civilizacija že skoraj v zakup, nikakor pa se ne da zanikati njenega kvarnega vpliva na kulturo. Vulgarna pojma civilizacije in kulture se že precej krijeta, to pa zato, ker so z današnjim pojmom kulture že mišljeni tuji in vsiljeni pojavi, ki z nesluteno silo ne samo vplivajo na kulturno plat našega življenja, temveč jo celo določajo. Naprimer: produkcija, standardizacija, tipizacija in normalizacija so derivati vladajočega gospodarskega principa, ki segajo s svojim močnim vplivom na današnjega človeka že tudi v njegovo kulturno življenje. Kakšno moč in vpliv ima naprimer reklama, ki vzbudi pri konzumentu željo po dotičnih fabrikatih, ki vedno bolj spreminjajo življenje in življenjski stil modernega človeka. Na mesto naravnih kulturnih oblik stopajo umetne, ustvarjene po strogo gospodarski kalkulaciji. Individualni okus in občutek se umikata klicu prepričevalne reklame. Moda! Oswald Spengler govori o nevarni dobi, ko civilizacija že nadomešča kulturo, kar vidi v tem, da mrzli intelekt, to je zavedna preračunljivost, izpodrine ustvarjajočo tvornost. Tako že nastaja v krajih, kjer je naseljenost ljudstva prevelika in ni več mogoča prava vzgoja za posameznika, »hipertrofija možganov«, ko je nakopičeno znanje že tolikšno, da možgani niso več sposobni za normalno prožno delovanje. Kultura se vrednoti zaradi kulture same. Ogromni gospodarski napredek je zapostavil človeka v njegovem dostojanstvu in napravil iz njega lutko, ki ji samo še gospodarske in socialne razmere ustvarjajo življenjsko obliko in stil. Okolica je zajela človeka s toliko silo, da plove v tem kaotičnem boju gospodarskih in po teh danih socialnih principov. Izgubil je vsako podstatnost in središčnost, tako da so mu norma le še obstoječe gospodarske okoliščine. Človek ne črpa več iz sebe, zato ni več gospodar samega sebe, ni več samonikel, ne usmerja več sam svojega življenja, temveč je postulat praktičnosti, materialne smotrnosti. Slednji je podredil že kulturo in uravnovesil življenje zgolj z odnosi do družbe. Pogled tega človeka je uprt v svet zunanjosti. Nezavedno tava za užitkom in lovi zlato, klic notranjosti je v njem utihnil. Tip tega človeka, kolektivni človek, je pravi produkt razmer, to je gole civilizacije.

Toda že se javlja novi človek, ki želi iz tega kaotičnega racionalizma, iz mehanističnega življenjskega ustroja zopet najti pot do samega sebe. Na razvalinah življenja površne brezciljnosti in razklane duševnosti hoče zgraditi novo kraljestvo duha in mu zopet podrediti svet materije. To bo človek, ki se bo zopet zavedel svojega bistva, človek, v katerem bo znova vzniknila vitaliteta, emocija, ki šele napravi življenje zanimivo in nam prikaže njegovo pomembnost. Emocija je vendar najdragocenejši element našega življenja, ker nam daje pravi impulz, ki je v današnjem (zlasti kolektivnem) človeku malodane že zamrl. To nam potrjujejo pojavi današnje dobe, kakor so teorija rase, kolektivistični socializem, šovinistični nacionalizem, ki ni nič drugega kakor egoizem. Vsa ta gibanja, ki pa danes obvladujejo svet, v človeku sistematično zatirajo po naravi mu dano tvornost (smisel za ustvarjanje), ne vprašajo pa pri tem, ali ima to njegovo delo praktičen življenjski pomen, kar je danes ravno osnova utemeljevanju vsega dejanja in nehanja.

S tega stališča hočemo najti idejne utemeljitve za alpinizem, poiskati njegov smisel in smoter alpinističnega udejstvovanja. Alpinizem se ne da odpraviti s »praktično nesmiselnostjo«. Čudimo se onim, ki pri vsej afirmaciji pravega bistva življenja vlačijo v borbo proti alpinizmu argument neposredne življenjske praktičnosti. Te v alpinizmu - priznavamo - ne bomo našli posebno veliko, če izvzamemo zdravstveni moment. Vendar upošteva celo nacionalno-ekonomska veda kulturne potrebe (brez praktične primesi!), torej s čisto gospodarskega stališča! Sicer je tudi v kulturnih pojavih neka zakonitost, višina pa je individualna, odvisna največ od razvoja duševnosti. Kultura temelji zgolj na individualno-duhovni podlagi.

Kakor vsakemu kulturnemu pojavu, tako se tudi alpinizmu upira delo brez ideje, udejstvovanje brez idealizma, kar vrednote bolj uničuje, kakor pa ustvarja. Vrednost kulturnega dela je v ideji in njegovi provenienci, da prihaja od enega stvaritelja, torej kaže na osebnost in njeno tvorno idejno silo, ki jo hočejo danes tudi že nadomestiti s kolektivom, nad nacionalnostjo. Kot kulturni pojav kaže tudi alpinizem na osebnost, izraz tega je alpinski čin. V njem je utelešena tudi ideja alpinizma. Alpinski čin je prvina alpinizma, zato najdemo smisel slednjega le pri analizi alpinskega čina. Bistvo čina ni niti plezanje ali lazenje samo, niti doseženi cilj s širnim razgledom, ampak cela izvršena tura, to izvršeno delo kot sumacija vsega tega z zaključno krono: telesnim naporom, premagovanjem in spoznavanjem samega sebe, svojih telesnih in duševnih zmožnosti, ki se pri plezanju oboje razvijejo do dramatične napetosti. To jedro potisne vse druge momente v stran, tudi estetskega, ki je le postranskega pomena, prej slučajen nego reden.

V čem vidimo kulturnost alpinskega čina? Kakor znano, temelji alpinistično udejstvovanje v izbiri poti, ne glede na nevarnost nameravane ture. Taka pota so združena s »premagovanjem« sten, grebenov in drugih gorskih tvorb ob čim manjši tuji pomoči, torej čimbolj samostojno, individualno. Lazenje po gorah brez vodnika smatramo za najidealnejši način alpinističnega udejstvovanja, ki zajame vso njegovo kulturno vrednoto. A zakaj?

Alpinska tura je pot v romantično samoto, beg iz sveta civilizacije, iz civilizirane človeške družbe. Zakaj pa ravno v divjo prirodo, ali ni samota polja in gozda ravno tako lepa in tolažeča? Čemu borba z divjimi elementi narave, temi kamnitimi, v sneg in led vkovanimi kolosi molčečih gora, borba celo na življenje in smrt? Ali je kulturno, etično opravičljivo izpostavljati to revno, slabotno življenje za problematično vrednost »zmage nad naravo« ali celo »rekorda«?

Prijatelj, težko se da to razložiti, razumel in občutil pa boš, ko boš pijan veselja stopil na teme premaganemu velikanu, simbolu veličine, mogočnosti in nepremagljivosti, ko se ti bo oglasila zavest pravkar prestane nevarnosti, ko boš zopet občutil veselje nad življenjem, ki bo z novo silo zakipelo v tebi. Smešno, porečeš, boriti se z naravo, ki skriva zate nevarnost pri vsakem koraku in te pomilovalno motri, ko se veseliš svoje zmage, saj je bil vendar le slučaj, da si odnesel zdravo kožo. Lahko, da si jo premagal enkrat, drugič je ne boš več! Da, res je, alpinist se tudi zaveda tega, ko se s skrajnim naporom, s silno voljo in samozatajevanjem bori korak za korakom nad strašnimi in obupnimi prepadi za svoje življenje. A zaveda se tudi, da se mu pri tem elementarnem delu zbude neznane sile orjaških potenc, da se mu poostrijo čutila, da vidi in sliši najmanjšo malenkost, da začuti in zasluti, ko se mu rahlja oprimek ali stop, še preden se prvič zamaje, da mu možgani čudovito hitro delujejo in asociirajo dogodke, da reagira z refleksom na vsak najmanjši premik okolice, da postane gibčen kot mačka in da se mu mišična moč podvoji. Tedaj izginejo pod njim prepadi, on samo po risje zasleduje potek svoje smeri kvišku. Ta elementarna borba je zbudila v njem potence, ki jih je prej potlačilo in uspavalo povprečno življenje, v njem je vstal zatirani individuum, približal se je samemu sebi. Odkod torej človekovo hotenje po novi borbi, potem ko je že prestal prvo? Mar odtod, ker ga mika mogočni simbol veličine, razgled? Ne, ne, borba je ono, kar ga mika in vabi, preizkušanje in merjenje svojih, sicer spečih sil s prirodo, jačanje mišic, ostrenje čutil. Ona zatirana sila v njem ga vabi v divjo prirodo na vedno nove preizkušnje. Borba ga še bolj utrdi, zavest premagane težave mu daje nove življenjske sile, novega pogona, ga dvigne iz malodušnosti. Mar ni to najjačja afirmacija življenja? Boj zasužnjenju duše, za katerega naj bi kakor običajno zadoščal in ga nadomestil le ta ali oni način samoprevare, ki naj človeka zopet dvigne na stopnjo, da začne življenje znova ceniti. Mar ne leži v moči in sposobnosti prenašati težave in jih premagovati kriterij resnične ljubezni do življenja? Mar ne pomaga ravno alpinski čin, ta verni izraz prostovoljno naloženega si samozatajevanja, poiskati izhod iz tega tegobnega, navidez enoličnega izživljanja z vsemi nepopolnostmi in trpljenjem, da življenja ne občutimo več tako neznosnega, strahotnega? Prav to je pot k resničnosti življenja, iskanje izgubljene sile, prerojenje človeka, da se zopet raduje življenja in odvrže spone življenjskih laži, katerim bi sicer podlegel, ko bi spoznal njihovo varljivo vrednost in ničevost. Prav pravi Pfannl v svoji knjigi Was bist du mir, Berg?: »Edino človek, 'jaz', je na tebi ono, kar me privlači. Mrtvo svetišče je narava, šele človek jo oživi z bogovi.«

V prosti prirodi se razvije človek - individuum do skrajnih možnih meja, tam šele uveljavi in izrabi svoje sposobnosti. Brez njega je narava mrtva. Šele človek jo razgiba s svojo borbenostjo in intuicijo. Borba velja tebi samemu, prijatelj! Naperjena je proti onim silam, ki klijejo v tebi in skušajo zatreti tvoje pravo bistvo, tvojo osebnost. V težkih, a veličastnih momentih iščeš pota v novo, pravo življenje, preživljaš krizo zaradi psevdokulture bolne duše, kličeš na plan zatrto osebnost. Kdor negira to resnično etično in kulturno vrednost alpinizma, kdor ne vidi v tem doživljaju pozitivne življenjske vrednote, ta negira pozitivnost življenja, njemu je življenje zlo, ki ga mora prestati in pretrpeti, težave prevzema na svoja pleča z resignacijo in tolažbo, češ saj bodo minile, za njimi pride pa zopet mirno življenje, ona monotonost, ki jo človek s kritičnim intelektom najbolj sovraži. Tak človek nima v sebi nobene borbenosti, ne upa si pogledati globinam in višinam življenja v obraz. Za vsak močnejši pretresljaj potrebuje samoprevare, ni več sposoben postaviti se na lastne noge, da bi s kritičnim zanimanjem in vedoželjnostjo, ki je ne straše nobena spoznanja, zasledoval življenje in sodeloval, čeprav ga stane to težke preizkušnje ali celo žrtve.

Mar ni alpinizem sredstvo, ki nas v tem pogledu vzgaja in tako uči vrednotiti življenje? Mar ni potem alpinistu najvišji smoter življenje, vse drugo pa le sredstvo za dosego najvišje življenjske potence? Ali potem še drži trditev, da postavlja alpinist gotove principe zaradi njihove etične vrednosti nad življenje, da mu ni za življenje?

Opozarjamo še na neko dejstvo. Borba z divjo naravo daleč proč od civilizacije je odkrita, brezkompromisna. Zato mora priti človek s čistim hotenjem in brez skrivnega upanja, da se bo morda ognil nevarnosti in brez nje dosegel cilj. Tu gre za viteško borbo. Zato je sveta naloga, ki si jo zadaš v tem cilju. Izredne važnosti je moment v izbiranju tur, torej svojega nasprotnika. Izberi si takega, ki mu boš kos s poštenim orožjem. Orožje naj ti bo lastna sposobnost, končni cilj zmaga nad - samim seboj. Vse drugo je postransko. Ni združljivo s smotrom alpinizma kot kulturnega pojava, če si alpinist kot temeljni in odločilni
izbere moment tekmovanja z drugimi. Ta alpinizem je čisto športen in se upira njegovemu kulturnemu poslanstvu. Športu je že lasten izraz tekmovanja in stremljenje nadvladati tekmeca, torej je odnos proti sočloveku prvobiten, česar pa ne moreš postaviti za normo pri alpinizmu kot strogo kulturnemu udejstvovanju, kjer bi bile potem njegove bistvene vrednote pomaknjene vstran. Moment tekmovanja je pri tem zgolj zunanji, pravemu alpinistu tuj. Pri etičnih vrednotah se ne da postavljati rekordov. Tako naprimer ima za nekoga neka srednje težka tura večjo etično vrednost, kakor za drugega skrajno težavna pleza. Merodajna pri tem sta telesna sposobnost in intelekt, ki sta si v nekem oziru nasprotna. Alpinizem je torej po svojem smotru usmerjen na človeka samega, na njegov »jaz«, poplemenitenje tega je njegova prva in mogoče tudi edina naloga. V njem je izražena težnja po razmahu individualnosti, odtod njegov pomen kot vzgojno sredstvo, odnos njegovega udejstvovanja proti sočloveku je sekundaren. Saj gre vendar za sproščanje od vpliva socialne oziroma gospodarske zavezanosti in za ustvarjanje osebnosti kot dela naroda, države, človeške družbe, ki potrebujejo celega človeka, ne pa brezoblične mase ljudi, pri katerih je individuum prisiljen in spačen v šablonski kolektivni model. Zato se ne smemo pregrešiti proti principu individualnosti, kadar govorimo o alpinizmu posameznikov ali dob. Tako moramo tudi presojati napredek narodov v alpinizmu, ki seveda kaže svoj velik vpliv na njihove sinove in v tem pozitivno etično vrednoto. V primerjavi se kažejo alpinski čini kot neke vrste športni uspehi, večji ali manjši, z njimi vred tudi stopnja alpinizma pri posameznih narodih, kar je pravzaprav le statistika alpinizma, to je moment, ki za pravega alpinista kot zunanji pojav ne more biti merodajen. Kakor hitro alpinist sam pri določanju ture to upošteva in tudi želi doseči zunanji, od drugih občudovan uspeh, je njegovo udejstvovanje že tekma, torej čisto športno. Športni moment je pri pravem alpinizmu le postranski, lahko spremlja glavnega, to je individualno-vzgojnega, v bistvu pa ni potreben, kakor tudi nima s slednjim organične zveze.

Slednjič naj se dotaknemo še pojmovanja alpinskih nesreč. Popolnoma napačno sodijo o njih celo ljudje, ki hodijo v gore, češ saj so nadelana pota, po katerih varno hodiš in zanesljivo prideš na cilj, čemu laziti v divje pečine, to je iskanje smrti, takemu človeku ni pomagati. Tako naziranje kaže svojevrstno, čisto nealpinistično gledanje na pojav alpinizma sploh. Po našem mnenju pomeni nesreča v gorah veliko nepredvideno tragedijo, če se ni pripetila na turi, nameravani v cilju tekmovanja, ampak je doletela alpinista, ki v gorah išče novega življenja in ga žene v njihovo naročje hrepenenje po spoznanju in pravem vrednotenju življenjskega bistva, na kar je v trdem boju za obstanek že skoraj pozabil. Ko gre alpinist na turo, ima pred seboj predvsem svoj cilj, vse drugo je postransko. V obseg vseh možnosti mora vzeti pa tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina. Tveganje nesreče je potemtakem cena alpinskega doživetja in z njim združene kulturne vrednote, neobhodna nasprotna plat pozitivnosti. Čim večja je nevarnost, tem silnejša je zavest, da si nismo življenja samo rešili, temveč si ga nanovo zaslužili. Kakor šele bolnik resnično občuti vrednost zdravja, tako hrepeni alpinist v trenutkih težke preizkušnje po življenju in ga po prestani nevarnosti občuti kot najvišjo dobrino, ki mu je dana. Mogočno hotenje pa se za dosego iskanega visokega cilja ne straši nobene cene, ki bi jo priroda morebiti zahtevala od njega.

To gledanje na alpinizem po našem mnenju ne izziva trditve, da stavi alpinist svoje življenje na kocko kakor hazarder, ki upa in se tolaži s srečnim slučajem v igri.

*****

ALBIN TORELLI, VREDNOTA ALPINIZMA - uvod v plezalnem vodniku Naš alpinizem avtorja Mirka Kajzelja in sodelavcev, TK Skala, Ljubljana 1932, ponatis DZS, 1982.
- Albin Torelli (1898-1973): sodnik, predavatelj na pravni fakulteti, ugleden skalaš, eden glavnih sodelavcev pri izdaji Našega alpinizma, za katerega je v uvodu napisal izpoved drzne skalaške miselnosti z oplemenitenim Jugovim izročilom, ki jo kot rdečo nit odkrivajo vedno nove generacije. (»Odločitev za težavno pot je težka - je vztrajanje v svobodi v najvišji meri.«)
- konzument: potrošnik, uporabnik.
- fabrikat: izdelek.
- Oswald Spengler: avtor knjige Propad zahodnega sveta (1916), ki govori o zamiranju duhovnih sil evropske kulture, ki jih zamenjuje civilizacija.
- hipertrofija: pretirano povečanje, prenasičenost.
- postulat: zahteva, podmena, osnovno načelo.
- racionalizem: ravnanje po razumu kot najvišjem vodilu.
- vitaliteta: življenjskost, življenjska sila.
- impulz: pobuda za kako dejavnost.
- provenienca: izvir.
- Heinrich Pfannl (1870-1929): avstrijski alpinist, avtor knjige Was bist du mir, Berg?: Kaj si mi ti, gora?
- intuicija: neposredno razumevanje, uvid.