Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Smrt

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:30, France Malešič, ogledov: 1955

Naša alpinistična misel - Janez Gregorin:

... Ker me je začelo zebsti, sem stopil nazaj v obednico. Ljudje so večerjali ter se menili o pokojnem, kakor se menijo pogrebci, ko se vrnejo s pokopališča in zavijejo v gostilno.

Prijeten, zdrav in krepak gospod z očali je že dalj časa govoril. Ujel sem še tole:

»Jaz za svojo osebo obsojam sleherno izpostavljanje lastnega življenja, ki ni nujno potrebno. Človek ima dolžnosti in obveznosti proti samemu sebi, proti družini in v prvi vrsti do družbe. Dolžan sem paziti na svoje življenje, ker je dragoceno in ima svoj pomen v tem, da jaz izvršim v tem pičlem času neko nalogo, ki mi je pripadla. To se pravi, da položim svoje osebno delo na grmado truda in prizadevanja. Tudi če bi bilo to moje delo še tako neznatno; vzemimo, da bi bil pometač na cesti, imam neko nalogo in z njo neke obveznosti, ki se jih moram držati. Če pa izpostavim brez potrebe svoje življenje, ravnam nesocialno in nemoralno, ker prezrem svoje obveznosti do družbe in tudi dolžnosti, ki me vežejo na domače. Zame je stvar jasna in upam, da sem se izjavil dovolj precizno in točno.«

Govoril je obrnjen proti mlajšemu, na prvi pogled šibkemu, v resnici pa sila žilavemu gospodu. Pozneje sem izvedel, da je ta dober športnik. Ta je otresel počasi pepel s cigarete in dejal:

»Dragi gospod doktor, to je vaše in večine ljudi ter v današnjem času celo neke vrste modno stališče. Dovolite pa, da vas opozorim na nekatere stvari. Vnaprej se seveda moram opravičiti, če bom kje govoril presekano, v skokih ali celo navidezno brez zveze. Nisem tak govornik, da bi se mogel kar ex abrupto - zlasti še, ker hočem biti v nekem smislu plaidoyer alterae partis - spuščati v strogo logična in konsekventna razmišljanja. Pri taki priliki se žalibog resda človek včasih rad nekoliko zažene v svojem - no, bodimo odkriti - v svoji gorečnosti. Tako, zdaj pa k stvari sami.

Človek, ki precej na svojo pest misli in opazuje, bo prišel do zaključka, da so vsi kolikor toliko resni ljudje, to se pravi taki, ki sploh razmišljajo, zlasti pa še filozofi, dejansko sami neke vrste operaterji in fotografi, ki iste predmete fotografirajo zdaj od spodaj gor, zdaj s ptičje perspektive; zdaj z leve, zdaj z desne, zdaj od te strani, zdaj od one, zdaj više, zdaj niže - z različnih stališč in ob različni razsvetljavi ter osvetljenosti - pod tem zadnjim razumem različne čustvene ubranosti in biološka nastrojenja, ki so fizikalno med nami in predmeti ob spoznavnem aktu kakor kakšni vpadni in odbojni žarki - oboje hkrati. Iz nas gredo ven in s predmetov se vračajo v nas nazaj. Ta razpoloženja izvirajo iz naših prejšnjih spoznanj in doživetij. Sredi v njih nenadoma vzdraži našo notranjost nov objekt zunaj nas ali v nas samih. Torej sredi tega posebnega, mogoče samo polčustvenega razpoloženja od prej, se započne v nas akt spoznanja. Jasno je, koliko vplivata nanj naša trenutna in prejšnja dispozicija. Koliko nam je potem dati na tako imenovano logično objektivnost sodbe, si lahko mislimo. Brez teh posebnih ubranosti človeške misli sploh ne morejo biti.

Na koncu našega umskega napora, ki je potemtakem pravzaprav samo igračkanje ali še boljše: ples okrog zlatega teleta - tako plešemo okrog predmetov kakor Izraelci okrog njega - dobimo samo neke vrste mizerabilen surogat, ali še boljše: podlo dopuščeno fatamorgano; ali, če hočete, neke vrste karikaturo, ki smo ji v naši zaslepljenosti dali smešen epitheton ornans: Spoznanje resnice. Fatamorgano, fantom, imamo za največjo realnost; udarimo se ponovno po prsih, češ, spoznali smo resnico; vemo, kaj je vsaka stvar sama po sebi, ti estin hekaston, autô kath'; Ding an sich. To je vendar samo igračkanje. Mi okrog predmetov ne moremo hoditi drugače kakor maček okrog vrele kaše. Nikdar ne bomo mogli dobiti predmeta, da se izrazim nekoliko neprimerno, vsekakor pa zelo konkretno - gastronomsko (sit venia!) - dasi gre tu za spoznavno teoretske reči - naravnost v roke, ga nesti v usta, pogoltniti in - res prebaviti. Spoznavati se zdaj žal ne pravi nič drugega, kakor objekt na nek način primerjati s seboj, enačiti ali neenačiti, skratka samo antropomorfizirati. To je žalostno, dragi moj gospod doktor! Mi moremo zavzeti samo stališča. Stališč je pa - popolnoma jasno - ničkoliko. Človek, ki sam pri sebi razmišlja, bo zato nujno prišel do prepričanja, da mora vsak življenjski aspekt, ki hoče biti res trden in zanesljiv, biti za neka dejstva res načelno akomodiran ali še celo gluh in slep, to se pravi, biti mora absoluten in absolutističen. Ne sme trpeti ugovora, da ljudje zaupajo vanj; biti mora fanatičen, kar pomeni dogmatičen. Samo tak je zmožen dolgega življenja, ker namreč daje ljudem, narodom in posameznikom vsaj neko gotovost; kdor se tega ne more držati in skuša na svojo pest priti stvarem in dejstvom do dna, bo zmerom čutil, da se mu majejo in izpodmikajo tla pod nogami. Zato so ustanovitelji religij to lastnost praktično uporabili in prinesli šele s svojim, v dogmatični obliki podanim naukom človeštvu res nič hudega sluteč mir in za delo potrebni blagoslov. Lahko nam je razumeti znani Voltairov stavek, da bi morali Boga izumiti, če ga ne bi bilo - tako zelo potrebuje človeštvo neke gotovosti, tako potrebuje človeštvo Boga. Samo iz Boga, samo iz nečesa absolutnega je mogoče vse relativno razložiti in utemeljiti - samo Bog je nekaj absolutnega. Absolutno stališče pa potrebuje vsak človek, da se more potolažiti in si na nek način razložiti to, kar je v njem in okrog njega, da ima potem mir. Znano je tisto »... nemirno je naše srce, dokler ...« Jaz tu ne mislim pridigati, ampak rečem odkrito: Meni mogoče manjka milosti, kakor pravijo temu hipnemu svetovnonazorskemu spregledanju; moči, da bi mogel spregledati in videti, ali ni morda to absolutno stališče, ta božji vidik mogoče res edino pravilen in ne le, kakor se mi zdaj zdi - samo nujen surogat, da si človek z njim potolaži zagonetni metafizični nemir duše. Dognati, ali je ta vidik pravilen ali ni, pa tudi vi ne boste nikdar mogli. Tako, da.

Zato je zame in z menoj vred za mnogo ljudi zaenkrat to moje stališče in ne vaše - edino kompetentno in po vsem videzu tudi še najbolj verjetno pravilno. Ali, da napravimo spet skok k naši stvari nazaj!

... Videli smo že, da sta že najini stališči različni. Takih različnih stališč je nebroj. Vsak, kdor zavzame neko stališče, stopi na nekaj, na čemer bi rad stal, ker se mu ne izmika izpod nog; to stališče je umetna čer, ob kateri on sam razbija črne valove dvomov, ugibanj in slutenj. Če hoče imeti od tega, ker je zavzel neko stališče, praktično korist, mora trditi o svojem stališču, da je absolutno pravilno. V resnici pa so vsa ta absolutna stališča že zaradi tega kvaziabsolutna ali relativna, ker jih je več, nebroj. Tako je po mojem tudi vaše stališče, za katero vi čutite, da je absolutno pravilno, mogoče le eno od relativnih. Recimo - mogoče. Mogoče zato, ker ga vi tako ne boste mogli nikdar, ne samemu sebi dokazati. Če ga čutite, ga čutite, kdor ga ne, ga ne - razum tu nima nič opraviti. Po mojem vam pa vaše stališče narekuje lahko tudi sama praktična življenjska modrost, ki vam šepeče na uho neprestano, ne da bi vi to opazili: živi tako in tako, ker se bo potem dobro godilo tebi in družbi, ne boš imel sitnosti; v zameno za to mirno življenje pa boš dobil dolžnosti, ki te bodo za večno prikovale na tak način življenja.

Dragi gospod, tu gre po mojem samo za recipročno korist. Vi to storite družbi, družba v zahvalo ona vam, vi spet družbi in tako dalje. Ta vrtiljak koristi gre tako hitro in nujno, da izgubi vso jasnost posameznih delov, da se vse zabriše v nejasen kolobar: prezremo biološke osnove, tako da koristno in nekoristno navsezadnje izgleda kot moralno in nemoralno. Da, dragi gospod, vaše moralno je samo toliko moralno, kolikor je koristno, in nemoralno, kolikor je škodljivo. Poglejte samo korenine in temelje, kadar pravimo o kom, ki zastavi brez potrebe življenje, da je ravnal nemoralno. Koristnost in nekoristnost!

Jasno je, da se bodo dobili ljudje, ki te zložnosti, koristnosti ne bodo vzeli za edini princip v svojem ravnanju. Dobro čutijo svoje dolžnosti do družbe in bližnjega, pa si zato še ne dajo popolnoma zvezati rok in nog, tako da bi se morali vedno držati babjega krila in peči. Če bi hoteli poslušati samo te maksime o recipročnih koristnostih in obveznostih, bi ne smeli iti nikdar na kolo, ne na cestno železnico, ne na konja, ne na vlak, kaj šele v letalo - vse v plemenitem strahu, da vendar ne bi izgubili brez potrebe svojega dragocenega življenja! Vsak prekooceanski polet je potemtakem nemoralen, ker se brez potrebe izpostavlja življenje v nevarnost, avtomobilske dirke nemoralne, letalstvo sploh nemoralno. Kajti čemu naj bi ljudje letali po zraku, ko je pa na zemlji dovolj prostora? Čemu tudi tolika naglica?

Kaj mislite, da so velika socialna dela in dobrine, ki jih je človeštvo prejelo, res od vsega začetka moralni in socialni? Ne, večinoma so jim vzrok in povod osebni motivi: avtor bi se rad uveljavil, prišel do denarja, ali pa ga končno žene nanje lahko tudi duševno preobilje, ki se ga mora znebiti, sicer nima miru. Celo strogo socialno ravnanje je v osnovi lahko izredno sebično, torej nesocialno in nemoralno, če že ne v materialnem, pa včasih v sublimiranem, abstraktnem, transcendentnem smislu. Nekateri ljudje te stvari uvidijo, vendar se dobro zavedajo, da bi bilo največje zlo, če bi vse človeštvo opozorili na kaj takega. Te misli zato nosijo sami s seboj. Ti ljudje so tisti, ki imajo v sebi razen tega, da čutijo živo usmiljenje in sočutje s svetom, z vsemi ljudmi in sami s seboj ter si zato nalože dolžnosti in obveznosti, ki jih prostovoljno vzamejo na svoje rame - ti ljudje imajo še drugi pol, še drug zakon, ker so oni tisti, ki so pogledali vsaj nekoliko za kulise in videli, kako je. Ta zakon jim veleva, da se ne smejo ničesar bati; biti močni in popolnoma dorasli tudi največjim stvarem, smrtni grozi in nejasni bojazni pred nevarnostjo. Le na ta način morejo imeti pred samim seboj res spoštovanje. To pa je najvišje, kar človek more doseči. Na eni strani izpolnjujejo svoje dolžnosti, ne da bi se napajali s solzavimi frazami, vendar se na drugi strani ne boje nobene nevarnosti, ali se vsaj resno trudijo, da bi iz sebe ta strah iztrebili. V njih je morda nekaj tiste predrzne pogumnosti, ki je nekoč gnala njih pradeda, oboroženega samo s kamnitim nožem nad jamskega medveda. V teh ljudeh si držita ta severni in južni pol, če že hočemo tako poimenovati ta dva različna zakona, ravnotežje ali pa celo severni pol prevlada. V drugih ljudeh pa vedno zmaga južni pol, pol odgovornostnega čuta. Po vašem je ravnotežje ali prevlada severnega zelo nemoralno, ker je posamezni človek socialno bitje; samo del celote. Brez dvoma ne priznate tistega znanega stavka, ki ga je izrekel velik duh - da je največja dobrina zemeljskih otrok osebnost. Osebnost! Ne smemo je zamenjati - kot se to običajno dela - z značajnostjo.

Dalje, tudi ravnanje teh ljudi, v našem slučaju plezalcev, ni tako nesocialno ali antisocialno, kakor bi človek mislil na prvi pogled, njih delo vzbudi pri drugih ljudeh samozaupanje, kakor ga vzbudi vsako posrečeno tvegano podjetje, pa najsi - sicer prav redko - izvršitev tudi kdo plača z življenjem. Ljudem se vzbudi pogum in vera vase, da ne klonijo apatično pred velikimi zaprekami.

Mislite, da je Lindbergh letel čez ocean res samo zato, da bi človeštvu dokazal možnost takih poletov? Gotovo tudi zato. Letel pa je najprej iz častihlepnosti, brez katere bi človeštvo - bodimo odkriti - danes bilo po vsem videzu še tam, kjer je bilo v začetku. Med letom samim je skrbel samo za delo, polet sam po sebi; bil je zadosti močan, da ga je veselil nevarni podvig in da je mirno upravljal motor, sam sredi oceana pred obrazom smrti.

V nevarnosti, to se pravi pri izvršitvi kakšnega velikega čina, izginejo vse tendence, vse misli na slavo; vse tako izgine. Kaj ni to važno za presojo dejanj?

Kaj je več, dejanje samo ali povod in odločitev? Če se tu ne moreva sporazumeti, potem seveda ni govora, da bi še razpravljala.«

»Po mojem bi bilo tu treba ... je začel doktor.«

»Dovolj! Čakajte! Nisem še vsega povedal.

Lindbergh je kljub temu ravnal socialno in tudi koristil - dasi mogoče nehote. Dal je zgled! Svoj zgled vam dam - to ste gotovo že brali. Kakšen pomen je v teh besedah!

Ljudem je dvignil v prvi vrsti samozaupanje. Zakaj dalje vendar tako zelo spoštujemo ne samo tistega, ki reši koga iz nevarnosti, ampak tudi Lindbergha ali Campbella ali Seagraveja? Ali resno mislite, da jim je bilo res samo za to, da bi ljudje govorili o njih? Ne, bilo jim je za čin, za podjetje samo! Tu leži vsa skrivnost tistega neznanega čara, ki ogrinja velike, tvegane stvari. Tisti človek je imel tako mogočno osebnost, skrival v sebi tako moč, da ga je gnala nanje. Verjemite, bilo jim je za delo samo. Ostalo: rekord, uspeh, jim je potem samo od sebe padlo kakor zrelo jabolko v naročje. kaj je dejal tisti preprosti avstralski kmet Tyson, ki je postal prvi bogataš tam? 'Nikoli me ni veselilo posedovanje, imetje, ampak vedno le priborjenje, pridobitev.' In Shakespeare: 'Things won are done, joy's soul lies in the doing.'

Zato ti ljudje veliko reči poskušajo vedno znova. Ima rekord - nihče mu ga ne izpuli - in vendar ga žene podjetnost, da si ne da nikdar miru. Kakšen socialni pomen imajo močne osebnosti za človeštvo? Mase gledajo v teh odzrcaljene pa stopnjevane in poveličane tiste sposobnosti in gonilne sile, ki se v povprečnih ljudeh, v masah samih nahajajo samo okrnjene in bedno životarijo. Tem dajejo pobude - tako posameznik lahko v enakem smislu vzgaja celoto.

Zakaj vendar moramo občudovati vsako tvegano stvar in zakaj se moramo tako zelo sramovati, če se ustrašimo ali če ravnamo slabotno? Zato, ker čutimo, da daje edino neustrašenost človeku resnično izpolnjevanje dolžnosti; je velik in hraber, če ga na to primora sila. Tu v gorah pa gre človek preizkusit samega sebe.

Jugovega zgleda ne bo nihče posnemal, sicer bi postal svet kmalu prazen; nekaj nas pa sili, da njegove konservativnosti resda ne posnemamo, jo pa občudujemo. Brez dvoma je bil osebnost, ki bi se po jakosti merila z vsemi drugimi, predvsem starejšimi in zrelejšimi; ne več tako viharno eruptivnimi kot on - z vsemi, ki so na prvi pogled večje od njega. Kdor bo Juga samo pomiloval ali ga celo obsojal, češ koliko bi bil še lahko koristil domovini, se bo moral zdrzniti, če ga opozorimo na sledečo tragikomičnost: če bi Jug živel naprej, bi prej ali slej padli po njem kritiki in razmrcvarili njegovo delo, naj bi že bilo dobro ali slabo - razmrcvarili bi ga, kakor se to vedno godi iz nevoščljivosti na majhnem gruntu kot je naš. Sicer pa življenje reče ob vsaki smrtni uri naglas: 'Ah, škoda, koliko bi bil lahko še storil, če bi še živel!', zraven pa misli: 'Še to uro se jih je rodilo pet ali pa jih prav toliko že živi, ki jim je on odstopil prostor, katerega bodo mogoče še boljše izpolnjevali,kot bi ga bil celo on sam!'

Jugov vpliv se danes brez dvoma čuti; skrivaj je pronical skozi vse plasti in če dandanes naletimo pri nas tu in tam na kakšne koristnejše lastnosti, ki se že začenjajo kazati - kakor naprimer, da se nam vendarle že začenja jačati hrbtenica - mislite, da tisti članki o Jugu po časopisih, njegovi spisi sami, njegova smrt in glas, ki gre o njem, niso nevidno in nehote ogromno pripomogli k temu? Aktivnost, ki diha iz njegovega silnega in tragičnega zgleda, je pri nas brez primere in je na tako majhnem gruntu, kakor je naš, kjer se ne more nič zgoditi, ne da bi se opazilo in poznalo, skrivaj zapustila globoke brazde in sledove.

Tudi taki Jugi imajo kljub svoji samotarski posebnosti za narod nemajhen pomen. Končno pa plezanje samo! Dva ali trije tovariši na isti vrvi, to je že majhna družba, bodo v slučaju nevarnosti tvegali svoje življenje drug za drugega, ne da bi občutili tako ravnanje kot kakšno posebno velikodušnost. To je zanje samo dolžnost. Pogum je povsod eden in isti, če rešiš koga iz narasle reke ali če
tvegaš življenje za tovariša v steni ali če tvegaš življenje za samega sebe - paradoks, kajne?

Pri taki stvari se vselej samo odločiš in takoj izvedeš, ne da bi pomišljal, ali te bo kdo za to velikodušno hvalil. Sploh je popolnoma zmotno mnenje, da na izvedbo velikih činov, kjer se tvega življenje, priganja močne ljudi - slabše mogoče že - v prvi vrsti glas, na katerega bodo prišli. Ne, priganja jih, kot sem že rekel, dejanje samo in nevarnost, ki je z njim združena. Končno pa še nekaj! Govore, da je alpinizem kulturi in življenju sovražen! Plezalcem govorijo celo samomorilci! To je čisto pogrešeno. Samomorilec ima namen, da se ubije, plezalec pa gre, da izvede težko stvar, pri tem pa je trdno odločen, da se ne bo ustrašil ovir. Samomorilec je torej resigniran, plezalec pa v najvišji meri afirmira življenje in je do skrajnosti agresiven. To je veliko in močno življenje. In še to! Pri presoji plezanja se od posameznosti mnogo preveč sklepa na celoto. Če se kdo ubije, pa je brž vse pokonci. Tega pa ne vidi nihče, koliko jih izpleza! Danes je pri plezanju tako, da so smrtne nesreče že v veliki meri preprečene, če zna človek pravilno ravnati s klini in vrvjo. To omenjam zato, ker se neprestano meče pesek v oči, češ alpinizem je skrajno nesocialen, ker pripušča, da se ubije toliko ljudi. Ubije se jih prav malo.

Poglejte rajši letalstvo! Treba je ljudem letati po zraku in se za prazen nič podajati v smrtno nevarnost - denar, poslovne stvari vendar ne odtehtajo človeškega življenja! Z vašega stališča bi morali logično tako trditi.

Glejte, koliko je tam nesreč! Kdo pa se bo danes obregal obnje? Nihče! Nima smisla, tu je! Človeška podjetnost se v njem na nek način izživlja; prav tako se izživlja tudi v alpinizmu, ali se je naprimer svoje čase izživljala v odkrivanju Amerike in drugih neznanih dežel. Kdo se bo zaletaval ob ta odkritja, dasi so fraze o njih velikanskem socialnem in splošno človeškem pomenu jako prozorne. Človeštvo je pridobilo, znanost je pridobila z njimi, pravimo. Kaj pa je to človeštvo? Ali ta beseda ne visi nekje v zraku - ali pa morda ne pomeni samo Evrope? Kaj je za Evropejca morala - samo evropska. On si je obetal česa od novih kolonij, njemu je bilo za zlato, ne domačinom. Kolumb ali Cortez ali Marco Polo so storili pravzaprav kaj majhno socialno delo. Odkrili so nove narode in zemlje, da jih je kasneje tako imenovano človeštvo lahko neusmiljeno eksploatiralo in zatiralo. Mar ne bi bilo boljše, če nikdar ne bi izvedeli zanje?

Vse te reči se kaj lepo slišijo, pa vendar nikomur ne pride na misel, da bi se spotikal obnje. Koristile so človeštvu z evropskim indeksom. Danes se je to človeštvo že nekoliko razširilo, pomagala je tehnika, zlasti radio, letala, ladje, železnice - tako dandanes ne samo na papirju prištevamo kot človeštvo tudi tiste narode in kraje, ki izven Evrope znajo malokakšen evropski jezik, v prvi vrsti angleški. Tako je.

Vsega močnega udejstvovanja ne gre obsojati, tudi če se imenuje tako ali tako, razen če odštejemo zločinstvo, pri katerem se skupnost ali večina mora braniti pred nasilno manjšino. Vsega močnega prizadevanja ne gre obsojati, sicer bomo morali začeti trditi, da se človek velikih del sploh ne sme lotiti, ampak da sme o njih samo filozofirati. Končno pa samo praktično socialno stališče ni vzdržljivo. Kako hočete samo socialno opravičiti umetnost? Recimo slikarstvo! Kaj pomeni Rembrandt kakšnemu mesarju? Sploh so te reči: Beethoven, Rembrandt, Shakespeare, dostopne samo nekemu krogu ljudi.

Brez dvoma moramo torej pritegniti še druga stališča.

Aha, še nekaj, da! Marsikateri plezalci o svojih dolžnostih niti veliko ne razmišljajo. O njih prav tako samo razmišljamo kakor sploh večina delavnih, nejasnih ljudi. Če pa razmišljamo, bomo med njimi takoj opazili štiri tipe: take, ki se bodo zbali in odšli takoj nazaj v dolino; take, ki bodo poslej le še zmerom plezali; take, ki bodo rekli: E, kaj, kismet! in take, ki bodo, da se izrazim nekoliko robato, silili z glavo skozi zid, to se pravi patetične voluntariste kot Jug. Ne smemo prezreti, da ima sleherni človek, kljub vsemu, naj se temu mogoče tudi protivi, svoj izrazito socialni pomen, dasi je na prvi pogled videti mogoče celo odločno nesocialen.

Tudi plezalci imajo svoj namen in svoj prav, ki se ga mogoče ne da čisto točno razgrniti, kakor se sploh na tem svetu ne da pravzaprav ničesar tako točno dokazati in dopovedati, da bi bilo slehernemu človeku jasno. Komur je, temu je in - basta. Vendar se tega pomena sami prav dobro zavedajo ali še boljše ga doživljajo in čutijo. Po vsem tem je jasno, da ne smemo kar tako na hitro, meni nič tebi nič nad njim zlomiti palice. Tudi to, da včasih popolnoma sami tvegajo življenje, se ne da absolutno obsoditi, že zato ne, ker je nemogoče potegniti določene meje in ugotoviti, s kako visokimi procenti se začenja silobran - ne samo doli na ravnem, v sodni dvorani, ampak tudi v gorski steni.«

Prenehal je govoriti, se naslonil z glavo nazaj na steno in se nasmehnil.
Ljudje so molčali. Stari doktor je vzel cigaro iz ust in počasi rekel:

»Vse ste prav lepo povedali, res! Sicer marsikje mogoče nekoliko nejasno in brez zveze, pa tako se to godi človeku vedno, kadar o kaki stvari govori z elanom.

Ampak, mladi prijatelj, verjemite mi, življenje samo vas bo, ko boste prišli nekoliko v zrela leta, naučilo čisto drugačne modrosti! Vi dolžnosti in obveznosti pravzaprav še nikdar natančno čutili niste, niti jih doživljali! Boste že še videli, kaj je to!

Vaše besede so končno umljive. Dokler človek ne doseže določenega števila let, vedno nosi svoja dogajanja in misli iz sebe ven, na zunanji svet - kasneje pa mu prihaja spoznanje od predmetov samih, iz življenja, ne iz abstraktnega umovanja. Od zunaj noter, ne od noter na ven. Ne vem, ali sem se dovolj točno izrazil. Gre za dva popolnoma diametralna načina gledanja. Umeli me boste, ko boste v mojih letih, ali že tudi mogoče prej - takrat, ko boste tudi ta drugi način doživljali stalno, ne samo občasno. V mlajših letih človek sam v sebi umetno konstruira neke formule in rekla, o katerih skuša prepričevati samega sebe, da se jih mora držati. Potem bi rad iz sebe ven po njih popolnoma točno določil, kako bo ravnal in se vedel v vsakem posameznem slučaju, v katerega bo še prišel kdaj v življenju. Trudi se, da bi po teh pravilih uravnal svoje razmerje do slehernega objekta. To je neke vrste agresivnost, to je tisto, o čemer govori Turgenjev, ko pravi, da se iz mladega človeka kar naprej nekaj vije in puhti proti nebu. Ta stvar se pozna pri mladem človeku tudi pri vsakem koraku, v vsaki kretnji, v načinu, kako kakšno stvar vzame v roke. kasneje se stvar obrne. Vse se umiri in ustavi. Agresivnost, ali zanos, ali patos, ali nepočakanost, če hočete, počasi izginja iz človeka. Tisti patos ali tista agresivnost, ki se začenja ob prelomu štirinajstega leta pri mladem človeku z megalomanijo, katera pa se okrog dvajsetega leta tako rada zaobrne v umirjeno skromnost, ali pa je reakcija nanjo včasih celo neke vrste moralna depresija, neka čudna iztirjenost in resignirana potrtost. Po teh dveh različnih preokretih se ločijo mladi ljudje prva leta po končanem osemnajstem, devetnajstem. Umirjena skromnost je znamenje, da se je človek zavedel tega, kaj je in kaj ni, kaj more in česa ne more. Zato postane tak človek v svojem razmerju do sveta gotov, notranje močan in značajen.

Druga vrsta je agresivna. To dvojno vrsto srečavamo brez dvoma tudi pri plezalcih, kakor sploh povsod. Nekateri pridejo že z urejeno močjo v sebi iz doline in se že močni bore s steno,drugi pridejo s kaosom, neurejeni in zato slabotni, samo z namenom, da bi v steni postali močni. To je treba razlikovati.

Taki so torej mladi ljudje. Pri starejših, kot sem že rekel, agresivnost počasi izgine. Življenje samo, nove razmere, objekti, drugačni položaji in okoliščine - vse te stvari same od sebe zbude tista resnična globoka pravila, ki so skrita na dnu srca. Življenje samo določi in uredi naše razmerje do predmetov. Življenje, življenje; izkušnje, ne skonstruirane formule!

Nič ne stori, da ste zdaj teh nazorov. Prepričan sem, da jih boste morali prej ali slej korigirati!«

»Mogoče. Vendar je jasno, da se midva zdajle o teh rečeh ne bova mogla zediniti. Imava vsak svoje izkušnje za sabo. Po mojem midva zdaj drug drugemu ne bova mogla nič dokazati. Gibljeva se vsak v svojem krogu. ...«

... Oskrbnica je prinesla pivo. Stari doktor je nalil mlademu gospodu in ga ljubeznivo potrepljal po rami. Pogovor je kmalu izgubil svojo resno smer.

*****

JANEZ GREGORIN, SMRT - odlomek, dijaški list Žar, Ljubljana 1930/31, ponatis v knjigi Blagoslov gora, SPD 1944, str. 242.
- Janez Gregorin – Šteblaj (1910-1942): alpinist, novinar in planinski pisatelj. Sprva kot samohodec od leta 1927 ponovil večino smeri v Kamniških in Savinjskih Alpah, nato z bratom Mirom, Modcem, Režkom in drugimi načrtno obdeloval stene v njih. Preplezal severno steno Male in Velike Kalške gore, Male Rinke, Kamniškega sedla, Bab, Konja in Kompotele; 1937. s Karlom Tarterjem v jugovzhodni steni Kogla že bolan preplezal znamenito Direktno smer (VI. stopnja). Študiral je filozofijo, predaval o gorah, književnosti in umetnosti, pisal o gorništvu, športu, gledališču in glasbi; izredno občuteno, filozofsko razglabljajoče, življenjsko prešerno in neugnano. Avtor priljubljene Štamfovske (... zavriskaj in zapoj ...). Z mladimi plezalci urejal in izdajal odlično revijo Planinska matica leta 1937 in takrat izdal zbornik tujih člankov V borbi z goro. Po smrti je izšlo njegovo zbrano delo Blagoslov gora. - V pričujočem odlomku opisuje svoj razgovor z nekim odvetnikom po smrti samohodca Rudolfa Pečarja 7. septembra 1930 v Planjavi. S spisom je mimogrede ošvrknil nekega profesorja, ki je dijakom dajal slabe ocene, če je vedel, da hodijo v gore. (»Kdo pravi, da so stene grozeče? Tisti, ki je rad na gorkem, na varnem in se ustraši truda. Tisti, ki pravi: hvala bogu, da imamo policaje - ti skrbe za našo varnost.«)
- ex abrupto (lat.): brez priprave.
- plaidoyer (franc.): zagovornik; alterae partis: (lat.) druge strani.
- konsekventen: dosleden.
- zlato tele: malik, po svetopisemski zgodbi, ko so v Mojzesovi odsotnosti Izraelci ulili zlato tele in ga častili namesto boga.
- mizerabilen surogat: beden nadomestek.
- epitheton ornans: okrasni pridevek, značilni, ponavljajoči se pridevnik, ki natančneje opredeljuje kak pojem.
- Ti estin hekaston, autô kath' (gr., po Aristotelovi Metafiziki): kaj je stvar sama po sebi.
- Ding an sich (nem.): kaj je stvar sama po sebi.
- Sit venia! (lat.): Če dovolite, da se tako izrazim.
- antropomorfizirati: počlovečiti.
- aspekt: vidik, stališče.
- Voltaire (1694-1778): francoski pisatelj in filozof, najvidnejši evropski razsvetljenec.
- metafizičen: nad- ali izvenčuten (v prenesenem pomenu); sicer tak, ki se nanaša na temeljna načela sveta.
- princip: načelo, osnovno vodilo.
- maksima: najvišje načelo, življenjsko pravilo.
- sublimiran: oplemeniten.
- transcendenten: višji, nadčuten, presežen.
- Charles Lindbergh: ameriški letalec, ki je leta 1927 prvi preletel Atlantik.
- Svoj zgled vam dam: svetopisemski izrek.
- Shakespeare: Things won are done, joy's soul lies in the doing (po Troilusu in Kresidi: Women are angels, wooing. Things won are done ...): Ženska je vse ob snubitvi, potem pa nič, ko umre slast v izpolnitvi.)
- eruptiven: nagel, ognjevit.
- paradoks: navidezno protislovje.
- resigniran: skrušen, vdan v usodo.
- eksploatirati: izkoriščati.
- indeks: znak.
- kismet: slepa vera, vdanost v usodo pri muslimanih.
- patetičen: vznesen.
- voluntarist: filozof, ki poudarja pomen volje (lat. voluntas), samovoljnik; voluntarizem trdi, da volja uravnava in določa mišljenje, da je čista volja tudi najvišje načelo spoznavanja resničnosti (Wundt).
- basta (it.): dovolj, zadostuje.
- Ivan Sergejevič Turgenjev (1818-1883): ruski realistični pisatelj.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker