Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tovariši

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:27, France Malešič, ogledov: 2290

Naša alpinistična misel - Mira Marko Debelakova:

Dne 4. julija 1927 smo bili zopet v Aljaževem domu v spremstvu Gostiše in Kramarja. Dolgo smo se šalili z oskrbnikom. Veselo se je razlegala harmonika po izbi. Šli smo spat. Ob 2. uri ponoči dne 5. julija nas je oskrbnik zbudil. Počasi smo se odpravljali in nato odšli proti steni.

Pod steno sva z Deržajem obula plezalnike in izročila okovanke tovarišema. Ob 5. uri smo se ločili. Zmenili smo se, da pustita okovanke in en cepin na Kugyjevi polici ter naju počakata na Kredarici. Ker sva računala z bivakom v steni, sva naročila, naj prideta drugi dan, 6. julija, pogledat na rob stene.

Stisnili smo si roke, tovariša sta krenila po stezi proti Luknji, midva pa v steno.
Prek spodnjega stolpa sva bila hitro, ker je lahek in o plezanju skoraj ni govora. Vrh stolpa sva zavila po veliki gredini na desno. Na gredini so majhna snežišča. Ob tretjem snežišču sva zavila na levo na široko gredo. Tu se prične prava stena.

Nad gredo je ob steno prislonjen steber, ki oblikuje tam, kjer se nanjo naslanja, ozke pokline. Po teh sva mislila splezati na steber ter nato zaviti na levo v steno. Navezala sva se na 30-metrsko vrv ter zavila v ozek kamin do poklin. Že tu sva morala odložiti oprtnika. Deržaj je plezal prvi ter potegnil oprtnika za seboj. Sledila sem mu. Vsaka poklina je po 5 do 8 metrov visoka, navpična, včasih malo prevesna. Vrsté se druga nad drugo, ozke, da komaj zagozdiš koleno in roko. Plezanje je šlo počasi od rok. Morala sva drug drugega dobro varovati ter vlačiti za seboj oprtnika.

Par metrov pod vrhom stolpa se le-ta loči od stene in šla sva po hodniku na levo. Prestop iz hodnika v prosto steno na levo od stolpa je zelo zračen; a šlo je gladko. Bila sva na 1 ½ metra široki gredi, ki se po par metrih dvigne k prodnatemu žlebičku. Na to gredo je kasneje Deržaj padel.

Šla sva po žlebičku do njegovega konca, nato pa prečkala na desno prek gladkih, izpostavljenih plošč, kjer sva na majhni gredi zopet odložila oprtnike. Stena nad nama je bila videti zeló težka, gladka, žlebičasta, brez pravih oprimkov, strma 70 do 75˚. Plezala sem par metrov za Deržajem ter obstala na zelo dobrih stopih. Za desno roko sem imela izboren oprimek, nekako dupelce, v katero sem vtaknila roko do zapestja. Deržaj je plezal kvišku. Ker je stena postala pretežka ter bi ga prosto ne bila mogla dobro varovati, sem mu velela, naj se zavaruje tudi s klinom. Odgovoril mi je, da tako in tako potrebuje stop za desno nogo. Ko je zabijal, sem začula, da jeklo čudno poje, ter vprašala, ali klin dobro drži. Odgovoril mi je, da klin sicer ne gre dobro v skalo, a boljše razpoke da ni, hoče le rahlo stopiti nanj, toliko, da doseže oprimek nad seboj.

Povila sem vrv v kolobarje, da bi se pri plezanju ne zamotavala, ko zaslišim nad seboj žvenket kovine in zamolkel krik. Pogledam kvišku in vidim, da se Deržaj lovi po zraku. Prvi trenutek sem odrevenela in nagonsko povlekla vrv k sebi, da skrajšam padec.

Deržaj se je takoj po nekaj metrih padca prevesil vznak. Brado je tiščal v prsi, noge je imel skrčene, le roke so krilile po zraku, široko odprte oči so bile brez izraza. Ko je bil že pod menoj, sem se bliskoma streznila in presodila položaj. Videla sem, da prvi sunek tudi mene potegne v globočino. Z desno roko sem spustila vrv ter se krčevito oklenila oprimka v duplinici. Hkrati sem čutila, kako mi vrv žge dlan in prste leve roke, a izpustiti nisem smela.

Deržaj je priletel s pleči in z glavo na rob grede in se prevrnil prek roba z nogami naprej. Sledil je sunek, ki me je kar zašibil v pasu. Zagrabila sem tudi z levo roko steno ter našla neki oprimek, kakšen, ne vem. Oba oprimka sta bila v višini prsi, zato me je sunek čisto upognil, koleni pa sta klecnili ob steno.

Vse to so bili le trenutki in vendar človek vse vidi in presodi, ukrepa. Sledila je večnost ...

Tovariša nisem klicala, saj je bil mrtev, razmesarjen! Na robu grede se je svetila velika mlaka krvi. Čutila sem ogromno težo, ki me je vlekla dol. Krog mene vse mrtvo in tiho! Izpustila sem levi oprimek in poskusila pritegniti vrv. Ni šlo, niti za centimeter. Zopet sem se oprijela stene, desna roka, ki je nosila vso težo, je že popuščala.

Tovariš je visel nepremično na vrvi – mrtev! Spoznala sem, da ni rešitve. Polastil se me je obup. Začela sem klicati na pomoč, čeprav vedoč, da je brez smisla. Utihnila sem, ker so mi moči pojemale. Jelo se mi je blesti. Tolažila sem tovariša, naj še malo potrpi, kmalu bo vse dobro! Pa sem se zopet streznila in si dejala:

Spusti oprimke, Marko, končaj vendar te muke! Čemu se vendar oklepaš teh skal? Saj so le še trenutki. Dolgi so res, večnost, cela večnost.

Blazniš, Marko!

Sapo odmora, pa zopet govor v meni:

Ko bi le že bilo konec – konec teh muk! Izpusti vendar – čemu se tako krčevito držiš življenja? Strahopetec si, Marko – izpusti!

Kaj si mi, Edo? Ali si mi brat? Mrtev si! Razveži vozel in rešena boš! mi pravi pritajeni glas. Ne ... ne ... skupaj v steno, skupaj v smrt!

Na pomoč! ...

Od kod ta glas? Hripav glas je bil, utihnila sem. Vse je tiho – strašno tiho ... Nekje je brenčala muha. – Tam daleč, tam, kjer je življenje, tam je nekdo vriskal. Tu pa je bilo vse tiho, le moje zamolklo stokanje se je slišalo. In čuj, kako odmeva tvoje stokanje, Marko, kakor da bi prihajalo iz groba. Slišiš – zopet! Moj bog, to ni odmev, to je človek!

Blede se ti, Marko, blede ...

Ne – zopet – in, moj bog, vrv se je premaknila!

»Edo, Edo! Živiš?« ...

»Edo, poišči stop, ne morem več držati!« ...

Dolga, nema večnost ...

»Edo, ne morem več – poišči stop!«

Iz globočine se odzove glas. Ne vem, kaj je rekel tovariš, a bil je glas živega. Nove moči začutim. Roke, ki so bile skoraj zdrsnile od oprimkov, so se nanovo oklenile skale.

»Edo, poišči stop, dolgo ne morem več držati!«

Zopet vse tiho. V dolino je sijalo sonce, žarko sonce, krog mene so brenčale muhe. Tovariš ni mrtev in vendar ni rešitve – še trenutek in oba bova grmela v globočino.

Pred očmi se mi je zameglilo – čutila sem konec.

»Edo, Edo, ne morem več!«

Teg krog pasu je popustil – tisti strašni teg. Vzravnala sem se vsa omamljena. Prestavila sem levo nogo in se zopet dobro oprijela.

»Edo, živiš? Ali si moreš pomagati?

»Ali držiš? Zdaj čutim razločno.«

»Držim, Edo, držim!«

»Še malo drži!«

»Bom!« — —

Gledala sem rdečo mlako na gredi. Gledala sem in čakala. Kaj je večnost – ali jo poznate? Jaz jo poznam! Strašna je! Ne vem, koliko časa je poteklo – ali so bile sekunde ali ure? Končno! Teg je še bolj popustil, lahko sem se vzravnala. Z levo roko sem vlekla vrv. Nisem čutila bolečin, čeprav mi je vrv izžigala meso. Vedno več vrvi sem imela pri sebi. Eden – dva tri metre! Zaboga, gor pleza! Zavriskala bi bila, a grlo je bilo zadrgnjeno s solzami. Le mirno, Marko – štiri metre!

Na robu grede se prikažeta dve s krvjo obliti roki; nato – glava. Moj bog, ali je to tovariš, ta rdeča gmota krvi in mesa? Zatisnila sem oči. Le s silo sem se obvladala, da nisem zakričala.

Tovariš se je vzpel na gredo in na nji obležal. Bil je nezavesten. Sedaj sem imela dobrih 5 metrov vrvi na razpolago. Pa kaj z njim! Dol nisem mogla, ker je stena skoraj navpična. Tvegala bi ne le svoje življenje, temveč tudi tovariševo.

»Edo!«

Nič glasu. Klicala sem zopet na pomoč. Tam od Luknje zazveni glas:

»Šta vičeš?«

»Na pomoč!«

»Pa šta, nemoj da vičeš!«

Prosila sem in rotila, naj gre v Aljažev dom po pomoč. Vse zastonj! Bil je obmejni stražar, ki ne zapusti službe, pa naj krog njega umirajo ljudje. Polglasno je pel predse. Utihnila sem vsa izmučena.

»Edo!«

Potegnila sem za vrv, najprej rahlo, nato močneje.

»Kaj je? Greva naprej, ne? Brez bivaka prideva, saj najtežje je za nama!« ...

»Moj bog, blede se mu!«

Klicala sem in klicala. Tovariš pa mi je pripovedoval o velesejmu! Zblaznela bi. Ko bi imela vrv! Vse moje misli so bile zbrane le v hotenju: vrv in zopet vrv!

»Kam pa sem padel, Marko?«

Spoznala sem, da je tovariš pri zavesti. Izrabiti trenutek, to je bilo sedaj vse.

»Edo, zlezi iz zanke, nanjo pritrdi kladivo in rezervno vrv! Ali slišiš, Edo?«

»Slišim! Kladivo in rezervno vrv!«

Ko bi le ohranil zavest! Gledala sem nanj. Tovariš je odmotaval zmršeno rezervno vrv – odmotaval in odmotaval.

»Pusti, Edo, bom že jaz, le pritrdi jo na vrv!«

»Aha – na vrv!«

In zopet je odmotaval brez konca in kraja. Ko je bila vrv odmotana, je začel znova, zanko za zanko je vlekel skozi svoje uboge razmesarjene roke. Moj bog! Pa le mirno kri!

»Žejen sem, Marko! Kje je moj oprtnik?«

»Tukaj, Edo, pri meni, malo še potrpi. Priveži kladivo in rezervno vrv na glavno vrv, da lahko pridem k tebi. Dam ti kave.«

Previdno sem vlekla vrv, ker sem se bala, da mi vse skupaj zleti čez steno. Končno sem imela vse pri sebi. Pritrdila sem oprtnika na rezervno vrv, drugi konec pa ovila okoli pasu, da bi mi ne ušla čez steno. Zabila sem klin, vrv je tekla skozi vponko. Spustila sem oprtnika na gredico pod seboj. Na dvojni vrvi sem se spustila nato za njima. Zopet sem ju poslala naprej, pa sta se tik pred gredo nekje zataknila. Pa naj visita – le hitro naprej. Morala bi zopet zabiti klin, da se spustim zadnjih 15 metrov k tovarišu. Vlekla sem prosti konec vrvi skozi vponko, ko zagledam še nerazvezano Deržajevo zanko. Poskusila sem razrešiti vozel – pa ni šlo; saj se je pri padcu zadrgnil. Eno roko sem imela ranjeno. Kaj sedaj? Pa naj visi vrv! Splezala sem prosto v žlebiček in v trenutku sem bila pri oprtnikih, ju pobrala ter stopila k tovarišu.

Vzela sem kavo.

»Edo, kako ti je? Ná!«

Izpil je čutarico kave na dušek. Poiskala sem obvezo. K sreči sem imela tri rezervne robce s seboj. Vzela sem tovariševo glavo v roke. Na čelu se je zasvetila iz krvi bela lobanja, dve, tri rane. Ker je bilo vse sama krvava zmes las in mesa, nisem mogla razločiti, ali so rane globoke. Položila sem robce na glavo in jih pritrdila z obvezo.

Obleka je kar visela s tovariša. Ramen, pleč in križa se nisem smela dotakniti. Bilo je vse posneto in obtolčeno. Morala sem po vrv na pomol in nazaj.

»Daj mi kave!«

Še eno čutarico kave, kaj pa potem? Popil jo je skoraj do dna. Dopovedovala sem mu, da morava dol, da pride čimprej k zdravniku v roke, vsaj do izstopne grede morava, saj bi tukaj gori morala čakati dan ali več, da pridejo plezalci iz Ljubljane. Tačas pa ...!

»Le malo se še počijem, Marko, pa pojdeva!«

Zaspal je – jaz pa sem klicala na pomoč. Klicala sem tovariše na Plemenicah – a niso slišali.

»Edo, morava dol!«

»Da, Marko, pomagaj mi, da vstanem!«

Pomagala sem, a zopet se je sesedel.

»Na pomoč!«

»Kaj pa kličeš! Sama pojdeva dol, nikogar ne potrebujeva.«

Vzravnal se je in omahnil ob steno. A obstal je.

»Sama pojdeva, seveda!«

Navezala sem ga na vrv in zabila klin. Morala sva prečkati tisto zračno traverzo k hodniku za stebrom. Trikrat, štirikrat je poskusil, pa mu je zmanjkalo moči. Vedno se je zopet usedel na gredo. Bili so grozni trenutki! Zopet je poskusil. Popuščala sem vrv po malem, vsak hip pričakujoč, da mi tovariš zopet omahne. Vendar je zmagal traverzo in bil v hodniku na varnem. Naprtala sem oba oprtnika in snela zanko, da v primeru padca ne bi potegnila tovariša za seboj. Šlo je vendar izborno.

V hodniku sem pomagala tovarišu, da je zopet legel. Podložila sem mu pod glavo oprtnik in mu dala zadnji požirek kave. Takoj je zaspal, slaboten od izgube krvi in omamljen od padca. Zlezla sem na vrh hodnika in klicala na pomoč. Nekje v višini se je oglasil človek in zopet utihnil. Klicala sem tovariše – in oglasila sta se od zgoraj. Bila sta že Za Planjo.

»Dol – na pomoč! Edo padel!«

Odgovora nisem razumela, le razbrala sem iz glasov, da sta me slišala.

Tovariš je spal. Pod hodnikom sem zabila dva klina, naredila iz tanke vrvi zanko za spuščanje in se nato vrnila k tovarišu.

»Edo, zdrami se, morala bova naprej!«

»Žejen sem, daj mi vode!«

»Nimam je, Edo, potrpi!«

»Zakaj mi nočeš dati – daj mi vendar!«

»Nimam je, Edo!«

»Vode!«

Čakala sem in čakala.

Minila je ura, morda več. Končno sem zdramila Deržaja. Z muko se je privlekel do zanke, od koder je bilo mogoče spuščanje. Položil si je vrv okrog stegna, da je bil teg porazdeljen in ni težil samo prsnega koša. Dobro zavarovana sem ga spuščala, Deržaj je kot izboren plezalec kar podzavestno plezal in pomagal. Ko je dospel na dobro in varno mesto, je obsedel in zaspal. Sledila sem z oprtnikoma. Minevale so ure. – Počasi sva se spuščala. Poklino za poklino sva imela za seboj. Zadnjih 30 do 40 metrov je bilo pod nama. Na dokaj udobni gredi je Deržaj zopet zaspal, jaz pa sem klicala.

Na snežišču pod steno se je oglasil oskrbnik Torkar. Povedala sem mu, kaj se je zgodilo. Vprašal je, ali mu lahko pridem pomagat, da bi prišel gor. Nisem mu mogla ustreči, ker nisem smela pustiti tovariša samega. Povedal mi je, da pride neki nemški turist v steno.

Videla sem človeka, ki je stal na snežišču poleg Torkarja. Poklicala sem nemško. Začel se je neskončni pogovor. Sama vprašanja, kaj, kako, kam, kod naj pride gor itd. itd. Jaz pa nestrpna v strahu in skrbi za tovariša! Končno se je vendar turist spustil v skale. Pravila sem mu, kod naj pleza.

Tovariša je zdramilo večno vpitje; ko je slišal, da prihaja pomoč, je hotel takoj nadaljevati sestop. Rada bi bila počakala turista, da bi zadnjih 40 metrov pomagal. A tovariševa volja je odločila. Spuščala sem ga počasi dol, medtem pa spodbujala turista, naj hiti. Ko je bil Deržaj le nekaj metrov oddaljen od grede, je tudi nemški turist prisopihal nanjo.

Pomagal je Deržaju zadnjih nekaj metrov in ga položil pod preveso, ker sem se bala, da bi spuščanje oprtnikov sprožilo kamenje. Turist je odvezal Deržaja, tako da sem lahko s 30 metri vrvi spustila oprtnike. Kmalu sem bila tudi jaz doli.

»Vode!«

Šla sem je iskat in našla pod snegom majhno lužo. Z dlanjo sem nalovila v čutaro nekaj požirkov, katere je tovariš hlastno popil. Naslonjen je bil name, od zadaj ga je držal Dunajčan, in tako smo počasi hodili po gredi. Tri, štiri metre, nato je moral Deržaj počivati. Bile so zanj neznosne muke. Dunajčan je priganjal, bal se je noči in mraza. A kaj, ko ni šlo!

Pri tretjem snežišču smo zopet počivali. Slišala sem klice in stopila na rob grede. Bil je Kramar, moj bratranec. Povedala sem mu, kod naj pride gor. Sporočil je, da mora vsak čas priti rešilna odprava.

Deržaj je ležal na gredi zopet nezavesten. Prosila sem Dunajčana, naj mu položi glavo v svoje naročje. Pokrila sem Deržaja s svitrom.

»Na, die werden erst mit der Nacht heraufkommen. Es wird mordskalt werden.«

»Ich werde Ihnen meine Jacke geben!«

Utihnil je. Žal mi je bilo, da sem tako odrezavo odgovorila. Zato sem koj pristavila, da sem njegova dolžnica in pripravljena za vsako protiuslugo. Povedal mi je, da je slišal moje klice že okrog 10. ure predpoldne (sedaj je bilo okrog 18.30 zvečer), pa da ni vedel, kje kličem in kaj, ker sem klicala slovensko. Turisti, ki so šli čez Prag na Triglav, so ga opozorili, da nekdo kliče v steni na pomoč. Šel je to javit v Aljažev dom in šele Torkar da mu je pokazal, kje sva. Obvestili so reševalno postajo SPD v Mojstrani.

Molče sem stopila na rob in le z enim ušesom poslušala, ko mi je pravil o neštetih reševalnih akcijah, ki jih je vodil, o dolžnostih itd.

Okrog 19. ure je dospel bratranec k nam. Bil je ves zbegan in je povedal, da sta z Gostišo šele Za Planjo slišala moje klice in odhitela na Kredarico po pomoč. Ker pa so tam rekli, da so že odšli neki turisti pomagat, sta krenila nekoliko pomirjena čez Prag. Šele štiri ure po obveščenju so prišli štirje vodniki iz Mojstrane. Lah, Košir, Hlebanja in Zima. Žal, da so došli brez kapljice vode ali žganja; tudi niso imeli svetilk, vsa oprema je bila pičla.

Na mojo prošnjo so prinesli nosilnico, ki so jo mislili pustiti pod steno.

Naložili smo Deržaja. Toda kako? Kam? Z nosilnice bi na poševni polici zdrsnil, ker platno ni bilo pritrjeno z žeblji. Skozi šive so vtaknili vrv in z vozli pritrdili platno. Deržaja sem dobro obvezala z obvezami, nato so ga vodniki naložili na platno in ga ovili z vrvmi kakor dete.

Mračilo se je, Dunajčana so skrbele okovanke, ki jih je bil pustil pod steno; šel je ponje. Pod steno je še zavrnil Gostišo, ki je hotel gor na gredo, češ da najde tam mrliča.

Vodnike je skrbela noč; najrajši bi bili čakali dneva. Imela sem sveče s seboj; to jih je potolažilo in začel se je križev pot za Deržaja. Od mraka pa do 23.30 ponoči smo hodili po gredi, ki je kakih 200 metrov dolga. Bilo je naporno delo za vodnike, neznosne muke za Deržaja. Kramar je svetil s svečo, jaz pa sem hodila spredaj in prekladala dve dolgi palici nosilnice. Hodila sem rajši v temi, da nisem videla muk, ki jih je trpel tovariš. Morali bi bili še kakih 30 metrov dol k snežišču, da bi bili na poti, ki pelje proti Pragu. A ugasnila je poslednja sveča in nismo mogli naprej.

Vodniki so položili Deržaja pod preveso, vzela sem njegovo glavo v naročje in tako smo čakali zore. Tovariš je izmučen spal. Nekaj časa smo se razgovarjali, drug za drugim pa so zadremali, le z Mirkom Kramarjem sva strmela v črno noč. Po dolini se je pomikala luč.

»Morda so skalaši,« mi je šinilo v glavo, pa sem si rekla, da je to nemogoče. Počasi je prihajal dan. Lotevala se me je nemoč, glava mi je zdrsnila ob skalo. Vodniki so se zganili okrog mene, zdramila sem se. Pod seboj sem slišala glasove – vse tako čudno zamolklo. Spala bi, spala! Noge so bile odrevenele, nisem jih več čutila. Vse je bilo tako čudno.

Znani glasovi, Jesihova – Čop – Martelanc – Pardubsky! Oj, dobrodošli, moji fantje – tovariši! Rada bi vam rekla veselo besedo, pa ne morem. Dobila sem požirek čaja ali žganja, ne vem, a poživilo me je. Bila sem zopet svežih misli.

Fantje in vodniki so nato pripravili nosilnico, lepo mehko, z borovci. Nanjo so položili Deržaja. Po snežišču sta Rabič in Eržen prtila gaz. Sedaj, ko je bil dan, je šlo vse hitro od rok.

Sprevod je zavil s snežišča po stezi proti Luknji, nato po produ in snežišču v dolino. Na razpotju Prag-Luknja je čakal dr. Šlajmer s soprogo. Ker je Deržaj spal, ga ni hotel buditi. Okrog 9. ure dopoldne smo prišli v Aljažev dom.

*****

MIRA MARKO DEBELAKOVA, TOVARIŠI Henrik Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, TK Skala, Ljubljana 1930, str. 179188 (objavljeno tudi v Österreichische Alpenzeitung, 1931, Alpine Journalu in v knjigi dr. Juliusa Kugyja Pet stoletij Triglava, 1938 – prevod, Založba Obzorja, Maribor 1979, 18. poglavje, stran 313 do 324).
- Mira Marko Debelakova - Deržaj (19041948), slikarka, alpinistka, pisateljica, prevajalka in predavateljica. Odlična plezalka s številnimi prvenstvenimi vzponi med letoma 1924 in 1932 v Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alpah, Dolomitih in na Škotskem. V ospredju je njena Direktna smer v severni steni Špika, ki jo je preplezala leta 1926 s Stankom Tominškom, ves čas prva v navezi. Vzpon je bil dejanje brez primere je odmeval doma in na tujem. Oglašala se je s številnimi članki v Planinskem vestniku in tujih planinskih revijah, leta 1933 napisala priročnik Plezalna tehnika, 1936 v angleščini Kratek vodnik po slovenskih Alpah, leta 1937 prevedla Kugyjevo Iz mojega življenja v gorah, leta 1947 in 1948 v PV objavljala Kroniko Triglava. (»Upam, da se mi je posrečilo ustvariti to, kar je potrebno, da ostane za človekom dober spomin! Več pač ne moreš doseči v življenju.«)
- opomba Henrika Tume: Globok pogled v plezalni šport, njegove objektivne in subjektivne strani nam odpre slučaj nezgode odličnih plezalcev Mire Marko Debelakove in Eda Deržaja 5. julija 1927 v Triglavski steni. Poročilo prinašam z dovoljenjem pisateljice. Napisano je bilo takoj po nezgodi za Planinski vestnik, a ni izšlo.
- vponka: izraz je v tridesetih letih uvedel Janez Gregorin; plezalci so pred tem uporabljali poimenovanje karabiner.
- na gredico: Marijan Lipovšek (Kugy, Pet stoletij Triglava, str. 416): Te male grede so bile odločilne, da se Deržaj ni smrtno ponesrečil. Ta nesreča je bila povod precejšnji zdrahi med slovenskimi plezalci, ker so bili mnogi mnenja, da je Debelakova v opisu Deržajevega padca pretiravala. Takega mnenja je bil tudi upravni odbor TK Skale, ki je s svojim vplivom preprečil, da bi opis Debelakove izšel v Planinskem vestniku. Vendar je TK Skala moral pozneje to stališče spremeniti, zakaj spis je izšel v Tumovi knjigi Pomen in razvoj alpinizma v založbi TK Skale. Tuma je bil na strani Deržaja in Debelakove. Glej v Planinskem vestniku 1931, stran 17 do 28, trezno in objektivno presojo urednika dr. J. Tominška v oceni Tumove knjige Pomen ... Debelakova sama je nesrečo omenila tudi v Kroniki Triglava (PV 1949, 230) in pravi takole:
»Dejansko sta se lotili stene dve moštvi, eno nemško, drugo slovensko (Szalay-Pagitz, Deržaj-Debelakova, op. M. L.). Ne da bi vedeli drug za drugega, sta iskali in določili iste prehode in isto smer. Obe moštvi sta vstopili pri istem vstopu in dosegli po kaminih stolp ter po prečnici za stolpom plezali brez vsakega prečenja v levo naravnost čez odprto steno kvišku do skale pod veliko preveso. – Prva nemška družba se je prvič vrnila po brezuspešnem prizadevanju, da bi preplezala preveso na levi po žlebiču tam, kjer je bila kasneje izpeljana Skalaška smer. Druga, slovenska družba, je dosegla preveso vrh gladkih plati dne 5. julija. V njej se je prvemu plezalcu primerila nesreča, ker se mu je odlomil klin, ki ga je rabil namesto stopa. Zaradi padca sta se plezalca vrnila (to je bila nesreča, ki je o njej nastal spor, op. M. L.). Štirinajst dni nato je nemška družba spet poskusila srečo v isti smeri, torej v desnem koncu plati. Doletela ju je ista nesreča. Szalay je padel iz prevese. V obeh primerih sta odnesla plezalca le težje poškodbe, ker so plati gladke. Obe družbi sta kasneje še enkrat šli v steno, a sta ju sneg in neurje prisilila k sestopu.«
V tem opisu je Debelakova nekoliko omilila vtis, ki ga ima bralec od njenega prvega opisa Deržajevega padca in ki je v Kugyjevem zborniku Pet stoletij Triglava vključen kot 18. poglavje. Vendar ostane velika literarna vrednost spisa nespremenjena, ker se bralec, ki ni seznanjen z nadrobnostmi, ne sprašuje o njih in tudi ne premišlja, ali je bil padec res tak, kakršnega slika opis, ki je izredno sugestivno napisan. (M. L.) Leta 1928 je tamkaj poskušala tudi naveza Jesihova-Gostiša.
France Malešič, Spomin in opomin gora, Kronika smrtnih nesreč v slovenskih gorah, str. 124: Zaradi srečnih okoliščin se ni zgodilo najhujše, vendar se je po nesreči razvila polemika, da pretiravata glede višine in prostega padca; če bi bilo tako, bi se morala pravzaprav pobiti, če pa bi bilo vse res, to ne sme biti podlaga za bahanje. Prizadeta sta skušala dokazovati resničnost svojih navedb in ob tem zanikala, da bi jima šlo za športne učinke; pojmi o športu so bili takrat še precej nerazčiščeni. Izključena sta bila iz Turistovskega kluba Skala. Literarni opis nesreče ni smel iziti v PV, češ da je preveč senzacionalističen. Objavil ga je šele Henrik Tuma v knjigi Pomen in razvoj alpinizma in bil zato deležen nezaslužene graje. Nesporazumi so se stopnjevali, dokler ni Mira Marko Debelakova nekoga od nasprotnikov tožila. Dr. Henrik Tuma in dr. Josip Ciril Oblak sta kot odvetnika obeh strani na razpravi zastopala vsak svojo idejno stran planinstva.
Po današnjem poznavanju okoliščin je verjetno, da je prišlo do nenamerne napake pri ocenjevanju višine, kar je še danes izredno pogosto; verjetno je šlo za skupno 25-metrski ali še krajši padec z izredno srečnim izidom.
- »Na, die werden ...« – »Na, tile bodo prišli gor z nočjo. Ubijalsko hladno bo.« »Dala vam bom svoj jopič!«
- dr. Edo Šlajmer (1864-1935) – znan ljubljanski kirurg.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker