Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Še o »poduševljenju« planinstva

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:22, France Malešič, ogledov: 1833

Naša alpinistična misel - Josip Ciril Oblak:

Veseli me, da se je oglasil na poziv uredništva z ozirom na moj članek, ki je bil provociran od druge strani, eden izmed mlajše generacije naših planincev ter pokazal s tem, da se pečajo tudi v teh vrstah z resnimi vprašanji in je na ta način posredno postavil na laž one klevetnike, ki hočejo trditi, da so naši
mladi planinci (prosim, tudi jaz se štejem še med mlade!) samo navadni »športlerski švadronerji« in - renomisti ...

G. M. Kajzelj se je jako hitro odzval in zelo na kratko odpravil poglavje, ki potrebuje temeljitega poglobljenja, čeprav je fundament, na katerem sloni, da se tako izrazim, jako enostaven in prav nič kompliciran, a so konsekvence, ki se podajajo same po sebi, take, da bi se o njih dale pisati - knjige. Ne da pa se izčrpati to poglavje na koščku papirja niti od mene niti od g. K. Predvsem pa je treba zidati na pravilno podlago. To je filozofski problem, s katerim se razvijajoči človeški duh nehote bavi navadno šele v umirjeni dobi - seveda pri dani duševni dispoziciji.

Rešiti vprašanje, kaj je šport in ga postaviti v antitezo z umetnostjo na tak način, kakor skuša g. Kajzelj, se pač ne da. Zlasti tudi ni treba, da človeka pri tem zapusti logika. Z neko precejšnjo apodiktično gesto reši g. Kajzelj pojem športa, proglašajoč ga kot vežbanje in krepljenje telesa in duha v prosti naravi. Potem postavi to svoje pojmovanje v antitezo z mojim »gledanjem na planinstvo s stališča umetniškega doživetja« in pravi, da se ne strinja s tem, da šele človeška fantazija poduševi materijo, ki jo predstavlja tako imenovana priroda. Ker planinstvo točno odgovarja oni njegovi oznaki, je kratkomalo - šport, zlasti češ, saj to priznavajo tudi - drugi narodi.

Mimogrede pripominjam, da dnevna žurnalistika, ki včasih ne ve, kako bi opredelila ta pojem, zame še ni noben - narod, najmanj pa - argument. Vem, da se razni razboriti duhovi, kakor Kugy in drugi, z vsem elanom svojega prožnega duha in peresa protivijo oznaki planinstva kot šport. In imajo čisto prav. Kajti šport bodisi v ožjem bodisi v širšem pomenu besede še davno ne izpolnjuje pojma planinstva, čigar temelj je vse širši in globlji kakor omenjeni šport. Šport je namerna vežba telesa, v določenih okoliščinah pa tudi duha.

Športov imamo razne vrste, ki nimajo s prostim gibanjem v prirodi nobene zveze in je z njimi vedno združeno tudi neko vežbanje duha, da, celo rekorderstvo, ki je z raznimi formami športa izrodek današnjega časa, a se bo ravno tako preživel kakor vsaka narejena in forsirana stvar.

Vse drugačna je stvar s planinstvom, ki ima svoj izvor v prirodi sami, katere del je človek sam. To sem poudarjal ob raznih prilikah v raznih verzijah in ko govori g. Kajzelj o pramateri prirodi, iz katere je človek izšel, to samo ponavlja. Od le-te mu je dan dar gledanja, ki je čisto neodvisno od gibanja in vežbe. G. Kajzelj hoče polemizirati z menoj, češ da reklamiram to »gledanje« samo za gotovo vrsto ljudi in jo napravim za neko domeno, a sam hoče v isti sapi ukleniti planinstvo v ozek pojem enostranskega športa. So res ljudje, ki goje le hojo in plezanje po planinah kot resničen šport, a to niso reprezentanti onega gledanja na prirodo, kateremu dajem prav jaz najširšo, univerzalno podlago, odrekajoč mu vsako duhovno zvezo s športom. V isti sapi, ko trdi, da se ne strinja z mojo tezo (da človek s svojim gledanjem, s svojo fantazijo poduševi prirodo, ki bi bila brez tega zgolj materija), pa zapiše: »Priroda sama nam nudi toliko lepote, da je človeška fantazija niti ne dosega, in tvori sama estetično harmonično enoto.« S tem pa le potrdi mojo tezo. Pojem estetične in harmonične enote ustvari prav šele dar gledanja, ki pa ni enako razvit pri vsakem človeku, celo ne pri vsaki starosti. Nikogar ne izključujem od tega gledanja, ki je bilo dano, ko je prvi človek zagledal luč sveta. Ko je pričel čustvovati in gledati na prirodo okoli sebe, katere del je sam, je bil tudi rojen prvi - če hočete - planinec, ki je samo novodobna beseda za to, kar obstaja od vekomaj. Že gledanje samo budi fantazijo in vse, kar vidimo, je res le videz. Barve, konzistenca materije, prostor, čas - je le subjektiven občutek opazujočega. Brezmejnost časa in prostora, ki je in ni, a je, rekel bi, najbližji »gledajočemu« duhu - je fantom, ki obstaja le v fantaziji človeškega duha. In – »harmonija« v prirodi? Tudi ta pojem je rodila le naša fantazija. In ko se ti kaže v brezmejnosti časa in prostora ves svet, sredi katerega stojiš, le neskončno majhen drobec - prah, ti kot neskončna ničevost - ali se ne poraja tisti trenutek v človeški duši, ki v svoji omejenosti išče telesnosti, trdnih tal in ograničenosti, nemara ravno nasprotna predstava; neka »disharmonija«? In vendar je priroda tudi v tem videzu - lepa za onega, ki »zna gledati«. In kaj je to gledanje drugega nego ono doživetje, ki »obda prirodo s čarom fantazije«. Le v njej živi pojem o »veličastju« in »harmoniji«.

Naše »čustvovanje« je tako bogato in mnogostransko, pravi g. Kajzelj, da ob motrenju prirode ne rabimo še »subjektivnih dodatkov fantazije«. Kaj je čustvovanje brez fantazije in fantazija brez čustvovanja in kje je meja med njima, tega g. Kajzelj ne pove. Ali čustvovanje mar ni - subjektivno? Ko zapiše ono o prelivanju barv v snežnih višavah, ki je ravno tako nedosežno kakor isto v gozdu v najnižjih nižinah ali na obali morja, ko govori o veličastju estetične harmonične enote - pride do istega zaključka in po malem logičnem skoku sijajno potrdi le mojo tezo.

Le-tega, pravi g. Kajzelj, nam ne more ustvariti nobena fantazija. No, fantazija sploh ne more ničesar ustvariti v prirodi. Slikar nam jo more le predočiti. Ko nam hoče g. K. pokazati bistvo umetnosti in govori o raznih sredstvih in prekrojevanju sprejete slike, je zašel pač predaleč na polje, ki ga obvlada Ratzel v svoji znameniti knjigi o »Slikanju prirode« in ki mu g. K. s svojimi medlimi izvajanji ni kos. To je že konkretna forma doživetja. Pa je mnogo pesniških duš na svetu, ki vse to dožive, a niso napisali stavka in napravili poteze s čopičem. Vse je le dokaz, kako človeška fantazija obda prirodo s čarom poezije, ki je po tezi g. K. niti ne more doseči. Da, ne more.

Zato je stavek: »Brez vsake umetnosti in fantazije doživiš dušo narave, ki je v njej sami - če znaš gledati«, samo posledica naglice, s katero je hotel obdelati g. K. v svojem sicer resno zamišljenem članku globoki filozofski problem, ki bi izpolnil - knjigo in ki zaposluje marsikoga toliko let, kolikor trenutkov mu je posvetil g. K.

O kaki domeni umetnikov na polju planinstva ni govora. Saj to je ravno ono doživetje, od katerega ni nihče izključen, a oni, ki ima silo in moč dati mu konkretno formo s peresom in čopičem, v resnici poduševlja planinstvo. In prav v tem smislu sem napisal svojčas v Epilogu k Etni, da je bil naš narod velik pesnik tedaj, ko je postavil cerkve na najlepših točkah sredi proste prirode. Pravo planinstvo, ki ni odvisno od telesne sposobnosti, ima po moji tezi vse univerzalnejšo podlago, samo - šport ni!


*****

JOSIP CIRIL OBLAK, ŠE O PODUŠEVLJENJU PLANINSTVA - PV 1929, št. 11, str. 241.
- športlerski švadroner: kvasač, širokoustež, bahač.
- renomist: človek, ki išče slave in ugleda.
- dispozicija: potencialni, podedovani pogoj za neko dejavnost, ki ima osnovo v dedni strukturi posameznikovega telesa; nekdo ima naprimer vse dispozicije za dobrega tekača.
- apodiktičen: neizpodbiten, odločen.
- konsistenca: gostota, trdnost, čvrstost snovi.
- Epilog k Etni: PV 1926, str. 1.
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker