Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

O smotru alpinizma

torek, 30. maj 2006, ob 19:12, France Malešič, ogledov: 1786

Naša alpinistična misel - Klement Jug:

Mnogo je alpinistov, ki sami ne vedo, čemu hodijo v hribe; zato iščejo na vseh straneh alpinizmu smotra, da bi svoje početje opravičili. Najlepši dokaz za to, kako malo si je večina turistov v tej zadevi na jasnem, je pač v tem, da je vsa alpinistična literatura prepolna pogosto pretiranih slavospevov planinam in onim deloma resničnim, deloma pretiranim in deloma izmišljenim dobrinam, ki jih planine nudijo in zaradi katerih je baje treba, da se planine obiskujejo. Eni iščejo v planinah lepote, drugi zdravja, tretji religioznosti itd.

Če se vprašamo odkrito, zakaj ljudje sploh gojijo alpinizem, tedaj padejo vsi ti zagovori, ki hočejo biti splošno veljavni. Kdo hodi plezat po umazanih in raztrganih grebenih, s katerih se vrne ves razcapan in razmršen, zaradi lepote? Kdo prenaša do onemoglosti »štrapace« v snegu, toči, burji, dežju itd. zaradi zdravja? In koliko turistov je sploh onih, ki mislijo na religioznost, ko gredo v hribe?

Po mojem mnenju je osnovni motiv, ki je gnal prve alpiniste in tudi vse večje poznejše alpiniste v gore, njihovo stremljenje po prvenstvu, volja do zmag nad čim večjimi ovirami in nevarnostmi. Kar je ostalih turistov, pohajajo v hribe iz različnih drugih, posebnejših in prigodnostnih motivov. Eni imajo znanstvene interese (geološko, geografsko in prirodoslovno preučevanje gora), drugi estetske, tretji moralne itd. Velika večina »turistov« pa sploh ne hodi v hribe zaradi teh višjih razlogov, marveč bodisi zaradi zabave, športa, razvedrila, pustolovščin, bahanja in drugega; bodisi zaradi sugestije (posebno začetniki), ki izvira iz boječega spoštovanja pred onimi, ki so že dosegli kake planinske uspehe.

Razlika v motivih ima za posledico, da ti različni ljudje tudi vsak drugače goje turistiko. Eden zasleduje v hribih zmagovanje nad nevarnostmi in »štrapacami« v snegu in stenah; takemu včasih ne poplača truda niti najlepši razgled, če je prelahko pridobljen. Drugemu zopet so gore same deveta briga, ogiblje se nevarnosti in išče le spoznanja v njih. Tretjemu so neestetične in nevarne stene sovražne; on išče le lepih razgledov, krasnih pokrajin. Zopet drugi išče v hribih okrepitve značaja v smislu svojih nazorov. Potem so tudi »turisti«, ki hodijo na Kamniško sedlo in na Golico, a vidijo medpotoma grozne reči, ki jih potem doma pripovedujejo. Itd.

Turistika v splošnem pomenu besede je torej konglomerat motivov. Vsakdo pa čuti, da turistika v tem splošnem pomenu sploh ni prava turistika, marveč da ima to čisto določen pomen. Turistika v tem ožjem pomenu je pač ona, ki izvira iz najprvotnejšega motiva, iz onega, ki je sploh utrl pot ljudem v gore, v stene, v ledene puščave itd., to je iz stremljenja po zmagah, po prvenstvu. To je jedro turistike, ki se mu ostali motivi turistov le več ali manj približujejo in pridružujejo. Najbližji temu jedru je mogoče estetski tip turista, kajti tak turist pohaja v hribe, dasi ne iz prvotnega turistovskega nagona po obvladovanju, vendar ravno zaradi gora in njihove lepote same.

Naj sedaj smatra kdo trmo in stremljenje po zmagah, ki žene turiste proti oviram, za plemenito ali ne, eno je vendar gotovo, da ta posebna turistika (in ne »turistika« sploh) vzgaja in krepi značaje. Res so bili – seveda! – veliki značaji in močni možje že pred alpinizmom; saj tudi ne trdim, da so taki ljudje produkt zgolj alpinizma. Alpinizem je prej izraz stremljenja krepkih mož po udejstvovanju, torej efekt takih značajev. Alpinizem je preizkuševalnica volje, tovariške zvestobe; vsled tega krepi značaje, ki ga goje, preizkusi, izšola, izpopolni. Vse drugače vpliva turistika na pravega nego na samozvanega »turista«.

To spoznanje pa nam nudi možnost, da mi sami damo turistiki smoter, tudi če ga ona sama po sebi nima. Brezciljno gojena turistika vzgaja le one značaje, ki imajo že v sebi dano etično podlago za to vzgojo. Smotrno gojena turistika pa more postati važen vzgojni faktor tudi za širše plasti, ki bi jih sicer moralni vpliv turistike ne zasegel. Turistika nam je v stanu dati delavce s trdno voljo za zmagovanje vseh ovir, tudi onih, ki so dane v lastnih nizkih nagonih, delavce s smislom za tovariško zvestobo, disciplinirane, ki bodo v kateremkoli poklicu stali na svojem mestu in koristili narodu in človeštvu. Ne ponižnih in cmeravih, marveč močnih ljudi nam je treba!

V tem vidim jaz višji, etični in glavni kulturni smoter turistike, ne pa bodisi v estetičnih, bodisi v religioznih čustvih, ki naj bi jih zbujal strah pred planinskimi nevarnostmi in ki morejo v svojih ugodnih posledicah biti sicer tudi kulturnega pomena, a ne v tako velikem obsegu in niti v tako specifično turistovskem smislu, kakor vzgoja krepkih značajev. Različne teorije, ki hočejo na kompliciran in malo umljiv način pokazati strah pred nepoznanimi nevarnostmi v svobodni naravi (isti strah, ki ga doživlja otrok v samoti ali temi, kateremu strahu se pozneje po privadi smeješ) kot jedro turistike, s čimer naj bi se oni, ki ta strah doživljajo, dvigali še višje, nego zgolj na vrhove, torej še višje nego oni, ki strahu ne poznajo: te teorije delajo name vtis, kakor da jih nezavedno motivira stremljenje po opravičilu za ta strah; temu stremljenju pa se poznajo sledovi splošno človeške želje po prvenstvu, dasi morda ta želja ne more priti do veljave kot volja. Globoko spoštujem človeka, ki mu je religija čustvo in ne golo prepričanje. Toda napačno bi bilo zaradi tega čustva, ki ostane tudi pri ljudeh silne volje in poguma lahko neokrnjeno, še gojiti oni strah pred nevarnostmi, ki dela ljudi majhne, trepetlikave. Moralnejša nego strah v planinah, ki je kar smešno neupravičen (kdor se nevarnostim privadi, spozna, kako zelo majhne so v splošnem), je pogumna požrtvovalnost, srčno samozatajevanje in zapostavljanje samega sebe za tovariša, znak prave turistike!

Če pa je ta moj nazor o smotru, ki ga zamoremo dati turistiki, da namreč ona dobi svoj kulturni pomen in ne bo le šport, zabava ali v najboljšem slučaju brezciljno »rekorderstvo«, če je ta nazor pravilen, tedaj sledi iz njega neka norma, ki naj bi se je planinci držali pri medsebojnem vplivanju, posebno pa pri vzgoji mlajše generacije.

Ta norma pride v prvi vrsti v poštev za turistično literaturo.

Planinec, ki opisuje svojo turo, ima pri tem lahko različne motive. Njegov opis more biti znanstven, poučen referat; vsled užitka, ki ga nudi, se lahko približuje estetičnemu umotvoru; izvirati more zgolj iz zadoščenja ob spominu na izvršitev (kar ni treba, da smatramo za bahanje; saj vsak resnični turist z užitkom pripoveduje o svojih doživljajih svojemu soturistu, o katerem ve, da ga razume in v njegovi pripovedi tudi uživa, dočim se mu zdi odveč pripovedovati občudujočim nepoznavateljem turistike), in končno lahko izvira tak opis tudi iz gole bahave megalomanije. Vsak od teh načinov opisovanja ima svoj – dober ali slab – smoter.

Prvi smoter, ki naj bi ga planinci dajali svojim opisom, vidim jaz v vzgoji mlajših planincev in v izpopolnjevanju turistov sploh. To napredovanje naj se tiče turistovskih zmožnosti, ki si jih planinci medsebojno z opisovanjem lastnih izkušenj stopnjujejo, ali dviga etičnega in s tem kulturnega momenta v turistiki, torej krepitve značajev, kar prava turistika že tako zahteva s pogumom, požrtvovalnostjo za tovariše, z zvestobo, z odpovedovanjem udobnostim in drugim užitkom ter s samohotno disciplino, ki mora pri kulturnem človeku nadomestiti pokorščino. Nazorni spisi tozadevnih izkušenj in doživljajev naših planincev bi lahko bili velikega pomena tudi za narod, zgodovina nam kaže, da so bili narodi močni le tako dolgo, dokler so poznali požrtvovalnost; ko pa jih je takozvana civilizacija pomehkužila in jih napravila odvisne od naslad in individualne sreče, so propadli.

Taki opisi bi imeli res turistovski smoter, ker bi »poznim rodovom« pomagali priti v zmožnostih in značaju še preko nas.

Žalostno, če nas potomci ne prekosijo! Naša in naših zanamcev naloga je, da se ne navdušujemo ob lastni preteklosti, marveč da gledamo v bodočnost.

*****

KLEMENT JUG, O SMOTRU ALPINIZMA – PV 1928, št. 1, str. 3.
- Klement Jug (1898-1924): doktor filozofije, doma iz Solkana. Prvi, ki je začel s prvenstvenimi plezalskimi vzponi pri nas, največkrat sam. V letih 1922 do 1924 je preplezal veliko smeri, med njimi tudi izredno težavne. S spisi v PV je za več desetletij začrtal duhovno smer našega alpinizma. Razčistil tudi vprašanja tovarištva v navezi, pravilnega varovanja in uporabe cepina. Kot filozofa so ga zanimali predvsem nagonska človekova plat, stremljenje in čustvovanje. Bil je najboljši študent slovenskega filozofa Franceta Vebra, nato študiral eksperimentalno psihologijo pri dr. V. Benussiju v Padovi in se prav zaradi tega vrnil k normativni plati človeške duševnosti. Ponesrečil se je 11. avgusta 1924 v zahodnem delu Triglavske stene, ko je sam skušal preplezati kasnejši Jugov steber. Njegova misel in življenje še danes pomenita moralno veličino. (»Sramota je, da so vse že pred nami preplezali tujci. Mi se moramo dvigniti nadnje. Človek zmore veliko, če hoče. In mi moramo hoteti, če naj postanejo vse naše planine v vsakem oziru naše. Kdor izmed narodov se zadovolji z majhnim, izgine. Za velike pa ni veličine nikoli dovolj. Jugoslovani smo po številu majhni, zato pa moramo po svojem bistvu postati veliki!«)
- hribi: geografsko poimenovanje za nižje vrhove, tudi pogovorni izraz za gore; planine: planšarije, tudi pogovorni izraz za gore;
planinec: ustaljen izraz za obiskovalca gora; sopomenke: gornik, hribovec, hribolazec, gorohodec (dobesedni prevod iz nemškega der Bergsteiger).
- štrapac: napor, garanje.
- sugestija: posredno, prikrito vplivanje na čustva, mišljenje in ravnanje nekoga; namig, pobuda.
- turist, turistika, turistovski: (fr. tour - krog, potovanje) danes alpinist, alpinistika, alpinistični.
- estetski, estetični: pridevnik od estetike; je v skladu z estetskimi načeli, sklada se s pojmom lepega; estetika: preučuje lepo oziroma vrednote v umetniških delih.
- etični: pridevnik od etike, označuje, kar je etično pozitivno, moralno; etika: preučuje smisel in cilje moralnih hotenj in dejanj z vidika dobrega in zla ter temeljne kriterije za njihovo vrednotenje.
- megalomanija: veličavost, značilnost tistih, ki imajo v danih razmerah velike, težko izvedljive načrte.
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker