Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Radivoj Peterlin - Petruška

1938

sreda, 28. januar 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1362

Naš najprisrčnejši in najdoslednejši popotnik, ki mu je bilo vse življenje res pravo, to je peš potovanje, je dospel na svoj neizogibni končni cilj, do groba, po skoraj šestdesetletnem cestovanju, dne 21. junija 1938, ravno tam, kjer je vstopil v življenje 26. januarja 1879, v Kamniku.

Prehodil je svet po nekakem življenjskem, rekel bi, vitalnem nagonu, ne z rafiniranostjo bohema, ne z mistiko ahasverstva, ampak »kar tako«, ker ga pač ni strpelo dalj časa na enem mestu in ga je njegova neskončna dobrodušnost v brezmejnem optimizmu vedno prepričevala, da bo povsod našel svoje »prijateljčke« in bi torej ne bilo v redu in prijateljsko, če bi se preveč dolgo posluževal enih in istih. Tako je prepešačil vso Evropo, razen Španije, najbolj Rusko s soseščino, posegel pa je tudi v Azijo (Palestino). Opravljal je, da se preživi, spotoma najrazličnejše službe, od poljskega delavca preko učitelja do dijakona v pravoslavni cerkvi itd., povsod na mestu, a prav tako hitro z mesta. Na širni, posebno na ruski svet ga je opozoril njegov učitelj v Kamniku, potovalec Ljudevit Stiasny; spremljala ga je na potu njegova edina zvesta ljubica, poezija, poklicna mu družica. Ni številna njegova pesniška deca; ni med njo orjakov, pa tudi ne slabičev: zdrav srednji stan. O tem naj govorijo poklicanci.

S potovalnim nagonom je združeno planinstvo. Petruška je v Kamniku rasel v sredi med planinami, ki jih v »Planinskem Vestniku« (1933, 363) imenuje najlepše, kar jih je kdaj videl. Že kot prvošolec je bil na Veliki Planini in na Sedlu. Ko je bil (1893) v drugem gimnazijskem razredu v Ljubljani, je izvedel, da se je ustanovilo SPD, in je - glejte podjetnega dečka! – hitro našel stik z društvom, posebno z ustrežljivim Hauptmanom; odslej je bil pri vsaki planinski prireditvi »zraven«, kakor poroča na navedenem mestu, a darežljivi starejši planinci so skrbeli, da se dečku ni slabo godilo. Zvezo z domačimi planinami pa je moral prekiniti, ko je zaradi vojaške službe zapustil gimnazijo, iz vojaštva pa uskočil v tuji svet. (Gl. »Jutro« 22. jun. 1938 in naslednje številke po Petruškovi smrti, tudi »Življenje in Svet«). V »Planinskem Vestniku« je objavljal spise, ki izpričujejo daljo njegovih potovanj (1904: »Na Roman Košu, najvišji vrh Krima«; 1905: pesem: »Kavkazu« in opis »V gorah Kavkaza«; 1907: »Na par svetopisemskih gorah v Palestini«; 1910: »Finska, dežela tisoč jezer«). Leta 1933 se je po dolgem presledku (ko se je 1919. iz boljševiške Rusije vrnil domov) na vabilo, naj prispeva za jubilejno številko »Planinskega Vestnika« ob 40 letnici Planinskega društva, odzval s člankom: »Nekaj o našem planinstvu in planincih« (že navedeni letnik 1933, 363), kjer pripoveduje o svojih in naših planinskih početkih.
Planinci ne najdemo več »prijateljčka«, ki bi bil in mogel biti tako iskreno dober, ljubeznivo pošten, otroško zaupen, vedno nasmejan, skromno skromen kakor naš edinec Petruška. .

Dr. Josip Tominec
PV 1938

 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker