Nedelo, 19.02.06 - Mateja Gruden: Otroka ne bi nikoli vpisala v plezalni tečaj!
NeDelo, 19. februar 2006
Po Sloveniji
Plezanje spoznavajo skozi igro
»
Otroka ne bi nikoli vpisala v plezalni tečaj! Res ne vem, zakaj bi namenoma vzgojila potencialnega alpinista in trepetala pred tem, da bo nekega dne omahnil v Himalaji!« sta bili ogorčeni mladi mamici ob omembi obiska tečaja športnega plezanja za otroke. Ni pomagalo pojasnilo, da športni plezalci praviloma »lezejo« po stenah (bodisi umetnih bodisi naravnih) v urejenih plezališčih oziroma v smereh, opremljenih s svedrovci, v katere lahko vpenjajo vrv, na katero so privezani.
Starši otrok, ki se učijo športnega (prostega) plezanja na umetni steni, »popikani« z oprimki, v telovadnici OŠ Log - Dragomer v Logu pri Brezovici pri Ljubljani pod okriljem Športnega plezalnega društva Korenjak, večinoma niso niti plezalci niti ne poznajo plezanja. »Večina je neplezalcev, za društvo pa so izvedeli bodisi po internetu bodisi od drugih staršev, katerih otroci se že učijo ali so se učili pri nas. Ali pa nas otroci sami odkrijejo ali jim za nas povedo njihovi vrstniki,« je dejal Lorin Moeshca, športnoplezalni entuziast, ki je pred desetletjem s prijatelji postavil prve oprimke v omenjeni telovadnici in čez nekaj let ustanovil društvo Korenjak. To uči večinoma osnovnošolce zlasti rekreativnega plezanja.
»Luštno je!« je bil redkobeseden osemletni Tim, ko je po daljšem ogrevanju pod plezalno steno s sovrstniki čakal v vrsti za preskušanje v steni. Povedal je le še to, da je »mami našla društvo na računalniku«.
»Meni pa je za plezanje povedal Tim! Starši niso bili preveč navdušeni nad tem, da bi se vpisal. Mami je strah višine, oči pa je rekel, naj kar grem, ampak naj potem neham plezati, da ne bom šel na goro!« je zavzeto pojasnil devetletni Maks.
»Enkrat na leto pripravimo izlet za tečajnike in njihove starše v katerega od slovenskih naravnih plezališč; tam privežemo vsaj enega od staršev na vrv ter ga pošljemo v skalo, da malce izkusi plezanje. Tako praviloma precej uspešno premoščamo morebitni starševski strah pred tem, da njihovi otroci plezajo,« je pojasnil Lorin.
Dveurna večerna vadba se je začela z ogrevanjem: tekom v krogih, hitrim premikanjem po rokah in nogah naprej in nazaj, raztezanjem, vajami na gredi, viseči vrvi ... Eden od fantičev, droben svetlolasec, je takoj zatem, ko se je bliskovito premaknil vzdolž gredi, viseč na njej kot buba, objemajoč jo z rokami in nogami, še vsaj tako hitro splezal po vrvi. »Otroci premorejo ogromno moči na svojo težo,« je pojasnil Lorin.
Tečajniki so stari od devet do 15 let, lahko tudi manj in več, da se le ujamejo med seboj, je še povedal sogovornik. »Korenjak ni nastal iz želje po vzgoji tekmovalcev, ampak rekreativcev. A sčasoma so se iz skupin izluščili posamezniki z željo po tekmovanju in tako smo oblikovali še tekmovalne tečaje, ki jih vodijo profesionalni trenerji.«
»Plezanje jim približujemo skozi igro. Sprva plezajo po vsem mogočem, učimo jih naravnih oblik plezanja, pozneje pa gredo v umetno steno. Najprej skačejo z različnih objektov na blazine, začnejo s pol metra, sčasoma z več, tako da se otresejo strahu pred višino.«
»Višine me je malce strah ... Ampak zato ne gledam dol, poleg tega pa si govorim: boš že zdržal!« se je smejal devetletni Vid.
V naravno plezališče, je še povedal Lorin, gredo z začetniki prvo leto le enkrat, naslednje že večkrat, s kandidati v nadaljevalnem tečaju pa enkrat na mesec.
»Vodja« Korenjakov je še dejal, da otrok nočejo obremenjevati z ocenami smeri. »Sprašujejo nas, kako težke smeri bodo plezali, mi pa si izmišljamo hude ocene: 17c! (smeh) Resno: začnejo s štiricami, nadaljujejo s peticami (začetne težavnostne stopnje po francoski plezalni lestvici, op. p.), pri teh ocenah pa praviloma tudi ostanemo. Otrokom bi radi priljubili plezanje, ne pa jih s težavami odvrnili od njega!«
Mateja Gruden