Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kaj alpinist ni

 

 

 

nedelja, 30. maj 2010, ob 19:29, France Malešič, ogledov: 3321

Naša alpinistična misel - Dušan Jelinčič:

Vrnimo se spet k filozofskim in psihološkim nagibom, ki silijo alpinista v svoje, za večino nerazumljivo početje. Razčlenili smo že marsikatere vidike teh problemov, sedaj pa se pomudimo ob pojmu ničejanstva v alpinizmu ali, z drugimi besedami, ob vprašanju, ali je alpinist res neke vrste nadčlovek, vodilni človek, ali se res ima za takšnega in ali ga imajo za takšnega samo nekateri drugi. Odgovor na to vprašanje je zelo zapleten in tudi zelo važen.

Ničejanstvo se v glavnem naslanja na pojem nadčloveka in pa na pojem o dvojni morali - gosposki in čredni. Ob izgovoru zadnje se nam koža kar namršči. Napredna družba ima ničejanstvo za nazadnjaško in reakcionarno. Tudi sam menim, da je to nekaj negativnega, vendar pa je prav, da ga prej nekoliko analiziramo, preden izrečemo neko dokončno sodbo.

Pojem ničejanstva izhaja iz filozofije nemškega misleca Friedricha Nietzscheja, ki je s svojimi teorijami zaznamoval celo obdobje. Zato se bomo za trenutek pomudili ob tem filozofu. V filozofiji je nadaljeval smer Schopenhauerjevega iracionalizma (iracionalizem je idealistična filozofska smer, ki uči, da je osnova vseh pojavov nespoznatno počelo, slepa volja, naključje in zato sklepa, da je razumsko spoznanje nemogoče), ta filozof pa je iracionalist pač zato, ker je Heglovemu optimizmu postavil nasproti pesimizem (črnogledost), njegovi trditvi, da je vse umno, pa prepričanje, da je vse nerazumno in torej zato velja za iracionalista. Schopenhauer je torej za bistvo sveta razglasil nerazumni del človeške duševnosti, torej nagon, instinkt in voljo. Nietzsche pa je Scopenhauerjev nauk nadaljeval, vendar na novi ravni, saj ga je hotel iz pesimističnega spremeniti v optimistični. Ta težnja ga je privedla do daljnosežnih moralnih in socialnih, deloma pa tudi do političnih sklepov. Tudi Nietzsche je, kot že Schopenhauer, za bistvo sveta priznaval svetovno voljo, vendar pa po njegovem volja ni le boj za goli obstoj, ampak težnja čimbolj stopnjevati intenzivnost, kvaliteto in moč obstoja. Schopenhauerju je volja do moči negativna, ker pa prinaša samo trpljenje, jo mora človek zanikati. Nietzscheju pa je volja do moči pozitivna, češ da pelje do življenjske radosti. Človek naj jo čimbolj stopnjuje in goji, razviti jo mora do najvišje mere. Šele tedaj se mu bosta trpljenje in bolečina spremenila v slast nad intenzivnostjo življenja. Nietzscheju je svetovna volja božanska, sprejema jo s skoraj verskim zanosom. V nasprotju s Schopenhauerjevim ateizmom se torej vrača k religioznemu čustvovanju, samo da cilj tega čustvovanja ni več Bog, ampak volja do moči.

Vrh Nietzschejeve metafizike je nauk o nadčloveku, ki ga je začel oznanjati že v spisu Tako je govoril Zaratustra. Nadčlovek naj bi bil torej vzorec človeške osebnosti, ki bi voljo do moči razvila do najvišje možne meje. Nietzsche pa žal svojega nauka ni razložil, žal pravim zato, ker je tako ostal nejasen, večkrat dvoumen in torej primeren za najrazličnejše razlage in tudi za spretno sleparjenje (manipuliranje) s strani tistega, ki bi si želel nauk prisvojiti za svoje cilje. Glede bistva nadčloveka je namreč ostalo nejasno, ali naj svojo voljo do moči uveljavlja v notranjem svetu lastne osebnosti, to je z brzdanjem čustev in strasti, v spoznavanju in ustvarjanju kot umetnik na raznovrstnih področjih (s tem bi se lahko delno celo strinjali, seveda do določene mere, dokler namreč ostane to naprezanje v okviru vsestranskega socialnega in ljudskega napredka), ali pa po drugi strani morda navzven z nasiljem in krutostjo kot osvajalec, diktator, vojak, torej v značilno nazadnjaški smeri, torej ekskluzivistični (izključevalni; naprimer družba, ki izključuje iz svojih vrst ljudi z najnižjim socialnim položajem) in ne socialno napredni. Nietzschejevi spisi dopuščajo razlago v obe smeri, napredni in reakcionarni.

Na njegovo teorijo o nadčloveku se je po prvi svetovni vojni oprla ideologija nacizma, ki pa jo je vendar bistveno dopolnila z rasizmom, kot ga je zasnoval Arthur Gobineau s spisom Razprava o neenakosti človeških ras. Nietzsche pa se s to teorijo ni strinjal in torej o njegovi osebni idejni in ideološki povezavi z nacizmom ne more biti govora. Vendar pa je iz njegovih naukov o volji do moči in načloveku sledila teorija o dveh vrstah morale. Po njegovem se namreč ljudje delijo na šibke in močne, zato za vse ni obvezne etike. Pač pa nujno obstajata dve različni morali: gosposka in čredna. Gosposka morala je morala močnih ljudi in nadljudi. Njena glavna zapoved je gojitev in stopnjevanje volje do moči, življenjske radosti in razmaha. Kdor čuti v sebi voljo do moči, mu je vse dovoljeno, uveljavlja jo lahko na račun slabotnejših. Čredna morala je morala šibkih. Po Nietzscheju je torej nastala v njihovem interesu, zato oznanja usmiljenje, sočutje, dobroto, ljubezen do bližnjega in enakost. Že s to edino trditvijo lahko torej dokažem, kako je ideologija alpinizma daleč od ničejanstva, saj poudarja kot najbolj pozitivno to, kar je za Nietzscheja najbolj negativno, torej dobroto, sočutje, enakost in ljubezen do bližnjega, kar zelo poniževalno imenuje čredna morala. Nietzsche meni, da so si čredno moralo izmislili šibki, da bi z njo ukrotili močne in jih podvrgli povprečju. Takšno moralo vidi v krščanstvu, nato pa predvsem v moderni demokraciji in socialističnem gibanju, zato jih odklanja.

Sedaj pa se dogaja, da ljudje, ki alpinizma oziroma njegovih globljih globljih filozofskih in psiholoških nagibov ne poznajo, izjavljajo, da je alpinizem ničejanski, da je njegova ideologija ničejanska in alpinisti torej ničejanci in jih zato negativno ocenjujejo in odklanjajo. Pri tem se celo naslanjajo na dokaze in izjave, ki so ob površni analizi videti otipljivi, če pa gledamo globlje, vidimo prav nasprotno. Alpinizem je v svojem bistvu človeški in družben, torej napreden.

V zmoto bi nas lahko zavedel tudi sestavek Nejca Zaplotnika iz spisa Noči in dnevi, v katerem pravi: »Vsak človek je sam pri sebi potreben potrdila, da ni le del množice, da ni le številka, in če le najde področje, ki ga dviga iz množice, se ga bo oprijel, čeprav kažejo za njim, da je nezdrav, da je posebnež, celo samomorilec. Ali ni pretežka obsodba reči nekomu samomorilec, nekomu, ki v dvajsetem stoletju še živi z naravo, ki se mu ob sončnem zahodu še zgane v srcu, ki še zna jokati z dežnimi kapljami in se smejati v sončnem jutru, ki zna garati, pa čeprav za to ni plačan? Kako mnogo manj je osamljen človek, kadar .pa
sam stopa po težki skalnati poti, kakor pa kadar je isti človek v mestu, sredi družbe, sredi zlaganega smeha in sreče ...«

Tako je rekel Nejc Zaplotnik in že smo pri bistvu problema: Nadčlovek je junak, moderno povedano superman. Vendar pa ga v supermana spreminja le moderna, do skrajnosti zradikalizirana in stehnizirana družba, ki junake potrebuje, da obnavlja svoj potrošniški ciklus. Tak družbeni prijem je seveda ničejanski, drugače rečeno tudi nazadnjaški, toda samo v svoji praktični izvedbi. O ideologiji takšnega prijema verjetno še ne moremo izreči končne sodbe, čeprav propadanje zahodnega potrošniškega sveta kaže tudi v to smer. Praktično rečeno pa je v vsakdanjem življenju moderni superman za množico in za večino mladih naprimer kak pevec, filmski igralec, ki ga mimo njegovih vrlin in zaslug spremenijo v nadčloveka, da ga lahko na ta način spretno obračajo po svoje in sleparijo z njim (manipulirajo), on pa bo kot lutka obračal množico, ki ga obožuje, tako kot zahteva potrošniška družba. Tako postane pevec za množico oziroma za tako imenovano množično elito nadčlovek; vendar pa se problem ne spremeni, če gre naprimer za kakega pisatelja, pesnika ali pa športnika in tudi ne, če je to navdihnjen in poduhovljen športnik, torej tudi alpinist, ki ga družba spremeni v simbol čistega življenja, krepostnega obnašanja in vsestranskega odrekanja, katerega zgledu lahko sledimo in ga občudujemo. Pravi alpinist, ki ga želi množica tako spretno izrabiti, pa se na to seveda požvižga in išče le lastne poti ustvarjalnosti. Torej ni alpinist ničejanec, temveč je taka le družba, ki ga takega prikaže pred drugimi, ga v takega stalno spreminja, družba, ki potrebuje herojev za lastno potrditev. Vendar pa je seveda družba v tem okviru spretna, saj alpinista prikazuje kot skrajnega individualista, ki hoče čisto po Nietzscheju potrditi svojo voljo do moči. Alpinist je resda individualist, o tem ni nikakršnega dvoma, saj pleza iz osebnega in ne skupinskega nagiba. Vendar pa je alpinist individualist le v steni, torej samo v praktičnem in tehničnem načinu delovanja in dogajanja. Praktično delovanje pa traja le od vstopa v steno in do sestopa z njenega roba. Kako pa sploh more biti nagib skupinski in ne le strogo oseben oziroma individualen? Ostalo je že družbeno (socialno) dejanje, ki se stalno potrjuje v dolini, torej v vsakdanjem življenju, ki pač zajema veliko večino našega obstoja. To potrditev lahko podkrepijo številni dokazi, saj je večina vodilnih svetovnih alpinistov tudi v svojem dolinskem družbenem okviru med vodilnimi in uporablja svoje moralne moči, ki jih je nabrala v stenah.

Toda, zakaj prav alpinizem? Odgovor je zelo enostaven. Pač nismo vsi enaki in si vsak na svoj način išče ustvarjalnosti. Toda alpinizem je ekstremno delovanje na prehodu med življenjem in smrtjo. Prepričan sem, da alpinisti bolj ljubijo življenje od drugih ljudi, bolj od drugih iščejo popolnost in vrednost, ki bi ju dali življenju.

V današnji družbi torej nismo vsi enaki. V času, ko je vzdušje vedno bolj nerazumno in nesmiselno, si ljudje iščejo ustvarjalnosti tudi na kakovostni in ne le na količinski ravni življenja. Nekateri torej živijo bolj, drugi pa manj intenzivno. Alpinisti, svetovni popotniki, pisatelji, znanstveniki in drugi vsestranski misleci živijo bolj zgoščeno, drugi pa se spet uresničujejo v mirnem vsakdanu. Tu vzemimo vsakdanji primer čevljarja, za katerega ne bo nihče vedel, da je naredil krasen in popoln par čevljev in je tako v povezavi s prej povedanim tudi on v svojem praktičnem delu individualist. Po svoje bi bil tudi on lahko ničejanec, če bi ga družba v to povzdignila, ko bi ga pač za to potrebovala, vendar je individualist le v obdobju svojega delovanja, od trenutka, ko vzame v roke delo, do trenutka, ko ga konča, torej prav tako kot alpinist, sicer pa sta oba socialni bitji s socialnim načinom delovanja. Človek lahko torej živi bolj ali manj intenzivno, v tem pa ni nobene kali ničejanstva in nobenega dvoma ni, da tisti, ki živi bolj intenzivno, ni nadčlovek ali več od onega, ki živi manj intenzivno, le svoje življenje je usmeril bolj popolno. Oba sta v tem pogledu enaka in to nam dokazuje vsakdanje življenje, kjer srečujemo ljudi, ki se naprezajo v vseh mogočih dejavnostih in vseh družbenih področjih, in druge, ki žive mirno in vsakdanje, ker pač tega naprezanja ne potrebujejo za svoje uresničevanje. Le-to je bolj mirno in bolj vsakdanje, zato pa ne manj vredno. Vsak po svoje!

Vrnimo se k moderni potrošniški družbi in njenemu dokaznemu razlogu (argumentu). Zahteva ljudi, prepričane vase, kar naj bi bilo ustrojeno na zunanjem videzu, na svetlečem se izrazu obraza, ne da bi pri tem pogledali notranjost. Kdor hoče uspeti, mora pač biti prepričan vase na službenem mestu, v vsakdanjih odnosih in celo v zasebnih družbenih celicah, ki jim je moderna potrošniška družba dala svoja pravila. Tudi v družini moraš torej kazati prepričanost vase. To je eno izmed nenapisanih, včasih pa celo že napisanih pravil, saj je ta družba konkurenčna, osnovana na konkurenci in tekmovalnosti v vseh svojih sestavnih vlaknih, gotovost vase pa je eden izmed najmočnejših nujnih pokerskih slepil moderne družbe; slepilo in model, ki po eni strani dokazuje krhkost le-te, po drugi pa moč, saj v tem primeru šop slepil, šop krhkosti pomeni - moč.

Vendar pa je vprašanje, v kaj je lahko človek v svoji majhnosti prepričan? Kako je lahko prepričan vase, posebno kadar to pomeni izkazati se močnejšega od sočloveka? Bistvo je prav v tem: v gotovosti vase se človek izkaže močnejšega od drugih, to pa je pravilo zmagovite konkurenčnosti potrošništva, družbe, osnovane samo in izključno na materialnih dobrinah.

Po mojem mnenju pa je človek prepričan vase le, ko se zave, da je dobro - torej pošteno, koristno in dosledno - opravil svojo dolžnost. To gotovost pa mora takrat obrniti v svojo notranjost in jo spojiti s trenutno vrednoto. Takrat se zaverovanost vase, ki ji dajem negativni predznak, spremeni v zaupanje vase, ki je pozitivno. Zakaj s trenutno vrednoto? Dolžnosti se namreč obnavljajo in spreminjajo, vedno pa na temelju večnega dvoma, ta pa je čisto obraten in nasproten od prepričanosti vase. Večni dvom je tisti, ki je silil, sili in bo še silil miselni in torej družbeni razvoj naprej. Za zaključek torej lahko sklepamo, da je zunanja, navidezna družbena gotovost vase ničejanska in nazadnjaška, dvom, večni dvom pa napreden, saj sili ljudi k stalnemu iskanju in obnavljanju.

In še zanimiva misel ali morda že celo izrek Nejca Zaplotnika: »Premlad sem, da bi se usedel in filozofiral nad družbo, prestar pa, da bi po njej udaril!«

*****

DUŠAN JELINČIČ, KAJ ALPINIST NI - AR 1986, št. 23, str. 10; spomladi leta 1983 je slovenski radio Trst oddajal avtorjev niz Liki, dosežki in vrednote alpinizma doma in po svetu s podnaslovom Nekaj o psihologiji in filozofiji alpinizma. Vsebina je bila objavljena v AR, št. 21 do 24.
- Dušan Jelinčič (l953): doma iz Trsta, sin Zorka Jelinčiča, Jugovega soplezalca, soustanovitelja SPD Trst, filozof in novinar pri Primorskem dnevniku, 1984 izdal Zgodovino SPD Trst, bil leta 1986 udeleženec slovenske odprave v Karakorum in kot prvi tržaški Slovenec in s tem tudi Tržačan na osemtisočaku (Broad Peak, 8047 m).
- ničejanstvo: nauk nemškega misleca Friedricha Nietzscheja (1844-1900), ki je oznanjal individualizem in zlasti do tančin razčlenjal moralo; njegov nauk pa so dostikrat popačili in ga prilagodili zase.
- Arthur Schoppenhauer (1788-1860): nemški filozof.
- Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770-1831): nemški klasični filozof.
- Joseph Arthur de Gobineau (1816-1882): francoski pisatelj, teoretik rasizma.

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker