Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Planinske nesreče v letu 1950

1951, str. 101-105

ponedeljek, 28. maj 1951, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 4511

Planinski vestnik, Društvene vesti - Uroš Župančič: V gorah si postavljaj vedno take cilje, ki odgovarjajo tvojim sposobnostim in znanju.

Znova je minilo leto. Potrebno je, da damo vsaj bežen in skromen pregled reševalnega udejstvovanja v gorah.

Načrtno, smotrno alpinistično delovanje je v poslednjih letih rodilo sijajne uspehe. Po najmlajših, ki bodo ali pa so že odlično nadomestili v stenah naše starejše alpiniste, so bile v preteklem letu preplezane težke in najtežje smeri, preplezane pred desetletji po naših vrhunskih alpinistih iz predvojnih generacij. Omembe vredne so ponovljene smeri v severni in severozahodni smeri Rzenika, ki sta morali čakati na prvo ponovitev preko 15 let. Prav tako je morala severna stena Rogljice čakati celih 17 let, da je bila letos prvič ponovljena. Ponovljene so bile tudi smeri v Koglu in tudi najtežja smer v naših gorah, severna stena Travnika v smeri Aschenbrener, ki se da primerjati po težavnosti z najtežjimi dolomitskimi činitvami. Bila je v preteklem letu trikrat ponovljena po naših mlajših alpinistih. Ne samo v ponovitvah, tudi v iskanju novih smeri v najtežjih stenah Planice, Krme in Martuljka so bili naši alpinisti podjetni, uspešni in zmagoviti. Izvedene so bile nove smeri v Šitah, v zapadni steni Kotove špice, v severni in vzhodni steni Stenarja in vzhodni steni zadnjega Prisojnka, v Koglu in v severnih stenah Draških vrhov nad Krmo. Mladi alpinisti so iskali in poizkušali povsod tam, kjer so podane, pa čeprav najmanjše možnosti, da se izvedejo prvenstveni vzponi.

Pokazale pa so se tudi senčne strani. Zato v našem gorništvu nujno potrebujemo trde vzgoje in načrtnega dela, ki združeno s tovarištvom edino lahko privede do zaželenih uspehov in začrtanih ciljev. Vse mora sloneti na jasnih nazorih in trdnih temeljih. Za vsako ceno in za dober glas našega planinstva in alpinizma moramo iz naše srede odločno odstraniti pojave pijančevanja v gorah, primere surovosti, grdega govorjenja in nedostojnega ponašanja do starejših. Poglavja netovarištva so dokaj žalostna in nečastna podoba našega gorništva. Kraja žigov in knjig so nečastna dejanja. Prav tako uničevanje skupnega planinskega inventarja iin nevarno rušenje kamenja in vandalsko uničevanje planinske cvetane.

Planinskih nesreč je bilo tudi v preteklem letu mnogo preveč. Mnogo gornikov se ni zavedalo osnovnih načel varovanja v gorah. Nikoli ne hodi v gore izmučen, utrujen ali celo izčrpan in nerazpoložen, vedno se zavedaj, da si v takem stanju nesreči najbližji. Nikoli ne hodi v gore sam, vedno si poišči vestnega in plemenitega tovariša. Težavnosti v gorah nikoli ne zamenjavaj z nevarnostmi. Nikoli ne podcenjuj nevarnosti gora in ne drzni se precenjevati svojih sposobnosti.

Pri naštevanju vseh teh nesreč bomo čestokrat srečali senco nezrelosti, nebrzdano mladostne svojeglavosti, tolikokrat omenjene neprevidnosti in prehitevanja razvojne stopnje, na tekmovanje in diletantizem, na želje po rekordih in senzacijah. Ko se narava razbesni, ko se začno vlačiti po steni zlovešče megle, ki hrome in zavajajo, ko grom pretresa temelje gora, se zavedajmo vedno, da postanejo najbolj običajne poti v gorah usodne in da take prilike lahko najlaže turo spremene v resen boj za življenje.

Žal premnogi so morali neupoštevanje vsega tega plačati z nesrečo ali celo s smrtjo.

Bilanca gorske reševalne službe je ugotovila, da so bili gorski reševalci klicani v preteklem letu preko petdesetkrat na pomoč. Gorski reševalci so bili klicani na pomoč na Kanin, pomagati so morali na Triglavu, gazili so snegove po Vršiču in plezali v Brani, reševali v severni steni Široke peči, v severni steni Jalovca pa so bili prekasni. Veliko je bilo pojemajočih klicev na pomoč od vsepovsod.

V preteklem letu je Planinska zveza Slovenije investirala v spopolnitev gorske reševalne službe nad 500.000 din. Za nagrade posameznim reševalcem za izvršene reševalne akcije je bilo v preteklem letu izplačanih preko 10.000 dinarjev, za nabavo tehničnega in sanitetnega inventarja in materiala je bilo izplačanih preko 120.000 din, za drage tehnične rekvizite je bilo izplačanih preko 115.000 din. Tu so navedene velike številke, denar pa je bil uporabljen res samo za najnujnejše potrebe in za sodobno ureditev gorske reševalne opreme. Nenehoma si GRS prizadeva, da gorsko reševalno službo spopolni z vsemi sodobnimi sredstvi. Vse te številke moramo v bodoče znatno zmanjšati. Reševalci naj v bodoče rešujejo prostovoljno, gorska reševalna služba naj temelji na prostovoljnosti, inventar, katerega težko dobimo in ga moramo drago plačati, moramo skrbno čuvati in voditi strogo kontrolo nad uporabo. Organizacija GRS se mora v bodoče prilagoditi sodobnim načelom. Do vsake planinske postojanke, ki je istočasno tudi obveščevalna točka GRS, moramo speljati telefonsko zvezo, ponesrečence in še prav posebej ponesrečence s težkimi notranjimi poškodbami ali pretresi v bodoče ne smerno po dolinah prepeljavati z navadnimi vozovi. Oskrbeti moramo za potrebe GRS primerna vozila.

Naša dolžnost je, da se na tem mestu iskreno zahvalimo v imenu številnih ponesrečencev in vse planinske skupnosti vsem podjetjem in ustanovam ter organizacijam, ki so nam kakor koli pomagale materialno ali moralno. Zavedajo naj se, da s tem niso koristili samo naši organizaciji, temveč v največji meri vsej planinski skupnosti. Zahvaljujemo se Ministrstvu za delo, glavnemu odboru Rdečega križa Slovenije, upravnemu odboru Železarne Jesenice, ki je neštetokrat pravilno tolmačil naše prošnje in nam v mejah možnosti vedno plemenito pomagal.

Takoj v prvih dneh januarja 1950 so morali stopiti v akcijo gorski reševalci baze Bovec. To je bil njihov ognjeni krst. Reševali so Hadži Dušana iz Ljubljane, ki se je na poti pod Malim Ozebnikom v okolici Jalovca ponesrečili. Pri lahkem plezanju se je zaradi nesporazuma s tovarišem soplezalcem pretrgala plezalna vrv. Hadži je dobil pri padcu prelom leve noge in močan udarec na desno roko. Nesreča se je pripetila 8. januarja.

18. januar je bil usodni datum za naše alpske smučarje. Pa strašni planinski nesreči v zadnjih dneh aprila 1937, ko je pod Storžičem plaz uničil življenje devetim mladim smučarjem, ni bila v zgodovini planinskih nesreč zabeležena smrt v plazu. Pred njimi pa nikoli nismo varni na nobenem terenu, na katerem so večje količine snega. V tem času je zapadlo mnogo snega. Velik plaz je na Inkretu pod Desko v Savinjskih Alpah podsul dvoje mladih smučarjev. Izpod ogromnih mas snega so reševalci v najtežjih prilikah v silnem snežnem viharju po napornem iskanju in kopanju potegnili truplo Žitnika Alojzija iz Ljubljane in Poljanšek Marije iz Luč. Plaz ju je pobral, ko sta se vračala iz Korošice proti Vodolam.

Prav isti dan je postal žrtev plazu Dular Anton iz Ljubljane. Plaz ga je zajel tik pod smučarsko postojanko na Lipanci. Tudi tu so morali reševalci prekopati velike količine snega v največjem snežnem metežu, preden so oteli ponesrečenca iz objema plazu.

V mesecu januarju so gorski reševalci sodelovali v preko dvajsetih reševalnih akcijah in pomagali smučarjem, ki so se ponesrečili pri smučanju in na smuških turah.

Pri smučanju na Vršiču si je zlomila desno roko Stanič Breda iz Ljubljane. Prekrasni smučarski tereni na Vršiču so bili usodni tudi za Vadnal Henrika, ki si je poškodoval roko. Priznani lahkoatlet Čop Janez iz Jesenic je bil na Vršiču tudi potreben pomoči gorskih reševalcev, ker si je izpahnil levo nogo. Takih nesrečnikov je bilo v sektorju Vršiča na pretek, med njimi tudi Burjak Franc iz Ljubljane, ki si je pri smučanju zlomil nogo v gležnju. Sepe Franc iz Ljubljane si je pri smučanju na Vršiču zvil levo nogo, v planini Laz je bil pomoči potreben Vošič Oto, ki si je zlomil levo nogo v kolenu. Na državnem alpskem smučarskem prvenstvu, ki je bilo na Bukovniku v Kranjski gori, so se močno poškodovali priznani smučarji tekmovalci Hladnik Damjan, Magušar Jaka in Pogačnik Joža. Prav tako se je ponesrečila na smuški tekmi tudi Danica Resman iz Ljubljane, ki si je zlomila nogo. Tudi v času tradicionalnega Planiškega tedna so morali gorski reševalci intervenirati na skakalnicah v Planici, kjer se je resno poškodoval naš mojster planiških skakalnic Pribovšek France. Hudo se je poškodoval tudi italijanski skakalec De Lorenzo.

30. aprila se je pripetila smrtna nesreča v vzhodnem stebru Brane. Smer sta nameravala preplezati dva mlada alpinista. Smeri nista poznala in tudi težavnosti in nevarnosti nista znala pravilno oceniti. Smrtno se je ponesrečil Hufnagel Viktor iz Ljubljane, pomoči pa je bil potreben tudi njegov soplezalec Bergant Dušan prav tako iz Ljubljane.

Niti mesec dni pozneje se je v vzhodni steni Jalovca v smeri ing. Horna pripetila največja nesreča, kolikor se jih je pripetilo v vsej zgodovini slovenskega gorniškega udejstvovanja. Tu so morali kloniti neurju trije odlični, veliko obetajoči idealni alpinisti. V sami Hornovi smeri sta od utrujenosti in mraza preminula Tominec Slavko in Kovačič Igor, pri sestopu z vrha Jalovca, ko je hitel po pomoč v dolino, pa je preminul prav tako od preutrujenosti in miraža Vavpotič Franc. O vzrokih te tragične nesreče je spregovoril tudi disciplinski odsek PZS, ki je nekaj odgovornih kaznoval z izključitvijo iz alpinističnih odsekov; pač pa je potrebno omeniti, da so bili glavni moralni krivci premik) kaznovani, drugi pa, ki so v nemoči in moralni izčrpanosti delili skoraj isto usodo s smrtno ponesrečenimi, pa so bili kaznovani preostro. Tominec Slavko je podlegel naporom verjetno 28. maja nekako ob 19. uri, Kovačič Igor pa verjetno ob pol enih ponoči 29. maja. Vavpotič Franc je končal svoje življenje nad Ozebnikom pri sestopu z vrha Jalovca že zvečer 28. maja.

Z razvojem poletnega plezanja so se množile tudi planinske nesreče.

8. julija se je v severni steni Dolške Škrbine med Kočno in Grintovcem smrtno ponesrečil načelnik alpinističnega odseka Sušak-Reka tov. Košuta Nedelko. Tudi zanj je bilo usodno, ker ni bil seznanjen s smerjo in ni poznal osnovnih pravil ravnanja s plezalno vrvjo.

Strašno se je gora maščevala nad mladim Beletom Darkom iz Kranja, ki je v svoji mladostni zagnanosti sam naskočil Čopovo smer v severni steni Široke peči. Smer je ocenjena s IV. težavnostno stopnjo in ni nikakor primerna za samohodca. Bele težavnostim ni bil kos in po nekaj dneh so ga reševalci dobili v sredi stene — mrtvega. Smrtna nesreča se je verjetno dogodila že 18. julija v dopoldanskih urah.

Tudi letos se je narava maščevala nad skrunitelji planinskega cvetja. Na Veliki planini je moral obžalovati pohlep po planikah Ašič Joža, ki si je pri padcu zlomil desno nogo, zadobil težke notranje poškodbe in pretres možganov. Nesreča se mu je pripetila 23. julija. Že 27. julija je z njim delil isto usodo Knez Joža iz Kranja, ki si je na zvezni poti med Kredarico in Planiko pri padcu poškodoval nago in dobil močan udarec na prsni koš z notranjimi krvavitvami.

Tomažič Pepca iz Kranja si je pri neprevidni hoji na poti skozi Gorenjo Krmo preko Apnenice proti Staničevi koči močno poškodovala levo nogo pod kolenom.

8. avgusta si je močno poškodoval levo nogo v gležnju pri neprevidni hoji Bujan Ivo iz Zagreba na poti preko Hribaric.

Že nekaj dni za njim si je 14. avgusta zlomila desno nogo pri sestopu z malega Triglava Kerševan Ema iz Trsta.
20. avgusta so na Veliki Planini zapeljale planike v nevarnost Černivec Marjana iz Skaručne; pri padcu si je močno poškodoval ude in dobil občutno praske po vsem telesu.

Na Triglavu je bila nesrečna tudi Pogačnik Antonija iz Ljubljane. Dne 24. avgusta je neprevidno sestopila in si poškodovala levo nogo.

Bazovičar Tone iz Škofje Loke se je ponesrečil v severni steni Špika v smeri Debeljakove. S tovarišem sta skoraj že premagala težko smer. Pod izstopom je plezal Bazovičar kot prvi in se mu je izruval slabo zabit klin. Sledil je padec, pri katerem je dobil Bazovičar na srečo le kompliciran prelom noge in poškodbe na roki. Reševalci so temeljito opravili naporno delo reševanja z vrh Špika v Krnico in dalje v Kranjsko goro. Plezalca sta vsekakor vstopila v pretežko smer že 24. avgusta in sta morala nočiti sredi stene; nesreča so je Bazovičarju pripetila 24. avgusta.

27. avgusta je doletela nesreča v Žmavčarjih slabo opremljeno Mulej Mirni iz Mengša, ki ji je spodrsnilo na gladki iskali; pri padcu je dobila močne poškodbe na nogah.
Po 16. septembru so gorski reševalci zaman iskali sledi za ing. Markom Bercetom in tovarišem ter tovarišico v sektorju Turske gore, Rink in Okrešlja; imenovani so brez sledu izginili.

23. septembra je v skrajno slabem vremenu, po zasneženi steni sestopal v Triglavski steni po Slovenski smeri planinski pisatelj Janez Bučer s plezalnim tovarišem. Ker nista poznala pravega sestopa, sta naletela na krušljiv odlom, ki je bil za Janeza usoden. Kameniti blok se je zrušil in podkopal pod seboj še Bučerja. Reševalci so izvedli pospešeno reševanje po Slovenski smeri do Aljaževega doma. Ker ni bilo prevoznih sredstev in so bili reševalci utrujeni, se je prenos v bolnišnico zakasnil. V bolnišnici je ponesrečeni Bučer podlegel poškodbam v prsnem košu in notranjim krvavitvam.

Plezalna sezona se je bližala že kraju, podjetni alpinisti so hoteli še uživati v stenah naših gora.

9. septembra sta plezala Miro Pirš in ing. Tone Ogorevc v severni steni Triglava Zimmer-Jahnovo smer. V smeri nista bila doma in sta zgrešila pravi izstop, kar je bilo zanju usodno. Le prisebnosti in plemenitemu čutu tovarištva ing. Ogorevca je pripisati srečen zaključek tega podviga. Piršu kot prvemu na vrvi ni uspelo izplezati na vrh stene preko preves, padel je, usodni padec je obdržal in ublažil Ogorevc, ki je s tem rešil verjetno dvoje življenj.

Novembra se je na Vršiču pod Mojstrovko ponesrečil Vodopivec Vlado iz Beograda. Slabo opremljenemu mu je na poledenelem snegu spodletelo, pri čemer si je zlomil roko, se ranil nad očesom in dobil pretres možganov.

30. novembra pa se je na Krnu smrtno ponesrečil Gomišček Ervin iz Kromberga. Bil je slabo opremljen in neizurjen v hoji po ledu. Zdrsnil je na grebenu in omahnil preko stene.

19. decembra je iz koče na Korošici po daljšem snežnem metežu odšel na izpregled oskrbnik Derganc. Z vrha Vežice ga je najverjetneje pobral plaz. Ker je bil sam s psom, ni bilo nobenega reševalca vse do 4. januarja 1951. Njegov pes je na plazu vztrajal 11 dni. Derganc je prva žrtev med oskrbniki naših postojank. Bil je skrben varuh Doma na Korošici.

V letu 1950 je torej 12 smrtnih žrtev. V primeri s številom članstva sicer malo, a vendar preveč. Spominjamo se jih na svojih potih po gorah in v njihovo počastitev storimo vse, da preprečimo nesreče v gorah.

Uroš Župančič

Oznake: PV
eXTReMe Tracker