Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kopa in Rzenik po pozabljenih lovskih prehodih


Pod spodmolom


Pogled z roba v Belo


Prijatelj ob poti


Okno


Oklasti krokodil


Graben nad Kopo


Prikriti prehod


Martinj steza


Kopa z razgledišča


Tudi tu gori se da proti robu


A raje ob steni


Planjava


Nagruščeni svet


Okno


Proti izstopu steze ...


Z vrha Rzenika


Domače ...


Mogočna ...


Greben Konja z Lučko kopo


Lep prehod na greben


Vrh Lučke kope v ozadju

torek, 25. maj 2010, ob 05:30, Stane Škrjanec, ogledov: 4589

V divjino nad Kopo ...

Iskanja - Stane Škrjanec: Mimo gamsjih spodmolov dosežem mehko uravnavo, pravi pravcati travnik! Pod vtisom stopim k prepadnemu robu na ladijski kljun, dvignem roki ter globoko v sebi srečen zaukam ...

Kopa, 1180 metrov visoka hišna gora zaselka Kopišča v Kamniški Bistrici, se na prvo oko kaže kot nepomemben poraščeni kucelj, ki z nobenim adutom ne izstopa. Zmota! Komur je v veselje stopiti na vrh, na katerem kraljuje samota in ga je moč dokaj hitro ter brez večjih težav doseči po lepi lovski stezici ... Opis pristopa najdete v gorniškem vodniku (Andrej Stritar; Grintovci - Južni pristopi). Skromna, malček izpostavljena pot, ki se proti Kopi odcepi z ene najlepših tovrstnih v teh koncih - Martinj steze, je tudi edina, ki pripelje na teme gore (zadnjih nekaj metrov brezpotje).

Kopa nad zaselkom Kopišča ...

Nedvomno najlepši pristop, ki ga Kopa ponudi brezpotno izurjeni duši, pa je vzpon po zahodnem grebenu. A pozor! Slednji je pravo nasprotje omenjenemu opisu v vodniku! Gre za strmo, 'trentarsko ustrojeno' brezpotje, katerega divjemu svetu je treba biti privajen! Sicer pa tokratni vzpon ne bom zaključil na vrhu Kope ... 

V dolino Bele zavijem tik pred kamnitim mostom. Na prvi razširitvi parkiram.
Že z izhodišča turo prevzame prvinski naboj, saj se poženem naravnost v brezpotno pobočje. Na zgornjem robu na kratko prečim v levo, potem pa se skozi nekakšne koprive znova usmerim v strmino. V bližini sten pohodim stečino, ki me po strmem prehodu ob žlebu pripelje pod skalni spodmol. Prečim ga v levo, nato pa spet zavijem navzgor v zelo strmo gozdno pobočje (močno izpostavljeno zdrsu). Ko se najhujša strmina unese, zagledam skalno zaporo, od katere se pričnejo najlepši prehodi! Zaporo obidem po severni strani (krasen detajl, sledi stečine), nato pa brez večjih težav iščem lepe prehode v strmini. Nasploh bi se mi za orientacijske težave od zapore do vrha zlahka zareklo, da so vse prej kot hude. Najlažjim prehodom enostavno sledim ob ali po izrazitem 'robu'. Z višino težavnost hlapi in kar naenkrat se znajdem na mlado poraščenem vrhu. Mlado? Pred leti je tukaj gorelo. Gornika po tako zahtevnem pristopu na tako nizko gorô prevevajo čudni občutki. Med najizrazitejšemi vsekakor večje spoštovanje do sleherne gorske podobe ...

Z vrha Kope proti Planjavi, Ojstrici, Vršičem ...

Po oddihu s Kope sestopim na sedelce, kamor pripelje običajen pristop z Martinj steze. S sedla se prek izpostavljenih trav s pomočjo zarasle stezice povzpnem v zagruščeni žleb, ki mu sledim do vrha. Nad njim me čaka izdatnejši orientacijski 'hakeljc'. Že po nekaj korakih skozi gosto zelenje (rušje) vidne sledi divjadi potegnejo prečno v levo. Tjakaj ni prav! Tu se je treba ozreti navzgor ter določiti iz rušja štrlečo 'ta narbolj desno skalo'. Po krajšem lomastu jo obidem po desni in glej ga zlomka; navzgor se nakaže fletna, nič kaj kosmata gredina! Mimo gamsjih spodmolov dosežem mehko uravnavo, pravi pravcati travnik! Pod vtisom stopim k prepadnemu robu na ladijski kljun, dvignem roki ter globoko v sebi srečen zaukam. Po naužitih razgledih me od počitka premamijo brsteči poganjki z rušnatih vejic. Vršičkov naberem za orenk kozarec, potem pa se počim na rit. Sonca mi dajte, sonca, po dveh tednih dežja ...

S 'travnika' nadaljujem v južni smeri, skoraj po ravnem do izrazitega manjšega sedelca (desno prepaden graben, levo rušnat greben). Potem, ko s sedla prestopim nekaj korakov, pogledam desno navzdol - ogromna votlina v Varvanju. Od nekdanje čevljarne (med vojno) ni ostalo veliko.
Človek se tej mogočni naravni stvaritvi le stežka načudi. A 'pot' me pokliče naprej.

Votlina v Varvanju ...

Višji svet nasproti votline prerašča gosti pas rušja. V enem prejšnjih obiskov sem ga predrl v bližini grebena v zgornji tretjini, kar mi ni bilo ravno v veselje. Tokrat poskusim kar po sredini, kamor me zvabi ozek, s kosmatjem prekriti žlebič. Skozi prvih nekaj deset metrov se pod rušnato streho splazim kot kača (prevelik nahrbtnik), že naslednji trenutek pa sem na prostem. Ugotovim, da je to verjetno najudobnejša varijanta prebitja. Znajdem se na z drobirjem posutem skalnem pobočju, preko katerega se do 'vogala' v grebenu povzpnem brez kakršnih koli težav. Tu se razgledi znova razširijo. Kot že rečeno, sem v enem prejšnjih obiskov nadaljeval kar naravnost navzgor,  v smeri nadaljevanja grebena nad Varvanjem, vse do roba Rzenika (precej krušljivo plezanje med I in II). Lažje je sestopiti na nasprotno stran grebena ter se po vidni stečini ob stenah povzpeti v zgornja pobočja nad Grdim grabnom.

Prehod proti robu (v zatrepu v desno) ...

Ta so prepletena s krušljivim skalovjem in otoki gostega ruševja. Ko sem stečino naposled izgubil izpred oči, sem se po skrotastem žlebu usmeril rahlo prečno levo navzgor proti stenam v zatrepu. Nekje v zgornji polovici vzpona se je modro držati bolj levo, saj gre tam najlažje. Pri vrhu 'obzidja' se pojavi šivankino uho (okno). Že se v njegovi vpadnici skoraj dotaknem sten, ko me zavoj na desno gredino mimo spodmola s klopico (Jak?) izpljune na rob. Tu je težav s strminami hipoma konec. A še zdaleč ne brezpotnih zagat. Mirno bi celo lahko zapisal, da je iskanje pozabljene steze proti planini Rzenik najtežje orientacijsko dejanje na turi nasploh. Njen potek je dejansko nemogoče opisati. Vsekakor pa jo je več kot priporočljivo povleči za rep še pred pobegom med rušje (skozenj ji zlahka slediš), saj je le to sicer praktično neprehodno! Uganka do uspeha gre nekako takole; od pristopa na rob skozi razgibano gozdno področje nekaj časa rahlo navzgor, pa s stalnim oprezanjem za namišljenimi prehodi in kamni na skalah horizontalno, celo za vzorec navzdol ... Sam se v obžaganem rušju nisem mogel znebiti občutka, da sem stezico 'vbodel' z zvrhano mero sreče. Steza izstopi na blaženih travah nad kočo na planini Rzenik. Pogled na z lahkoto prebrodeno rušnato morje mi nariše nasmeh. Ker se mi do koče tokrat ne da, se namenim proti kosmatemu vrhu Rzenika. V rušju nad kočo znova odkrijem obžaganino, ki me z leve strani pripelje na osamljeno teme.
Mera je polna.

Velika planina, levo spodaj planina Rzenik ...

Po malici in razgledih si bosonog malce oddahnem, potem pa me vse močnejši, ledeno mrzel veter prisili v sestop. Markirano pot proti Konju dosežem skozi obžagano rušje, čez izpostavljen greben pa se spustim s pomočjo jeklenic. Na mestu, kjer se pot pred spustom proti Presedljaju zadnjič dotakne grebena, me znova zasrbijo peté. Lučka kopa? Zakaj pa ne za piko na i.
Po bežnem ogledu sklenem, da bi šlo, v ogib razkošnemu rušju, še najlažje kar po grebenu. In res. Do trdne skale prilomastim čez ozek rušnati pas, potem pa gre vse do temena  naravnost uživaško po osti grebena (vmes kratek žlebič, ki komaj doseže I. stopnjo plezanja). Pri možicu se kar malo okaram, češ, kako si pa tole do danes spregledal ...

Z vrha Lučke kope proti grebenu Konja ...

Sestop s Presedljaja na izhodišče se vleče. To sem slišal od mnogih. No ja, meni se tokrat ni, saj sva se z naravnost nezemsko Rzenikovo steno igrala v večernem prehodu oblakov 'iz sonca in senc'.

P.s.
Tura nedvomno sodi med najbolj divje pristope v Grintovcih z južne strani!
Resnega plezanja ni, a so objektivne težave precejšnje. Strma, krušljiva pobočja, 'nepreizkušeni' stopi-oprimki, velika nevarnost zdrsa (Kopa), mestoma izredno zapletena orientacija, klopi, kače ...
Tudi brez prask jo stežka odneseš.
Skratka, nikarte v ta svet brez pridobljenih izkušenj!

Lep gorniški pozdrav.

 

Komentiraj (2):

Vladimir Habjan, torek, 25. maj 2010, ob 11:14

Lepo in res divje. Opisano približno tako, kot sem nekoč verjetno hodil tudi sam (glede na slike). V tem koncu je divja tudi tura Bela-Ladja-Mravljinčev rob-Grdi graben-Rzenik (vmes je treba malce poplezat!).
Srečno

Stane Škrjanec, torek, 25. maj 2010, ob 20:49

Hvala, Vladimir.
Tura, ki jo omenjaš, mi že dolgo časa odzvanja v glavi, a kar odlašam. Vsekakor še najbolj zavoljo Grdega grabna. Roko na srce, od daleč res ne izgleda prav nič prijazen ...

Lp.

eXTReMe Tracker