Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jesen na Korošici

1937

petek, 1. oktober 1937, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1230

Bogdan Jordan: Korošica; oktober l. l.; sneg.
V zimski sobici samevam, kraljujem.

Zvečer tretjega dne se je od vzhoda vzdignil veter, težek in oster. Nekaj se bo spremenilo. Presenečen bi bil, če se ne bi nič. Ko sem šel ven po sneg, je bila postala skala že mrtvo-siva, v topem pričakovanju je ležal gorski svet.
Težko in sivo je ležalo v zraku.
In res, v temni noči se je zgodilo. Z nastajajočim mrakom so divji glasovi prihrumeli in besneli okoli koče. Vihar! Sneg je metalo ob vrata, oknice so tolkle ob zid. Pol noči sem predremal, pol preždel v kotu, drgetajoč in šklepetajoč z zobmi.
A sredi noči je bil vihar premagan. Osramočen se je umaknil in ko me je nočni hlad vrgel z ležišča, sem gledal, kako se je zunaj čisto počasi, korak za korakom, umikala noč. Neprodirna črnina je prehajala v zaspano sivino in prek sedla se je stegal po ploskem dnu kotline že prvi svit prihajajočega dneva.
Vedno več svetlobe je bilo.
Megla pa je brezglasno in trdovratno ždela ter se trudno vlačila ob pobočjih. Vendar sem po zajtrku pograbil cepin in se zagnal v breg: po plazu, ki sem se vdiral vanj do pasu, po rušju, ki mi je zapletalo noge. Z rastočo višino se je redčila megla, zaslutil sem solnce v višinah. Ko sem načel strmi plaz, ki se dviga visoko god pod sam vrh, sem na sebi že čutil prijetno gorkoto, pod seboj pa toliko neprijetnejšo mehkobo. Cepin sem zasajal nad sabo ko v smetano. Raz je ponekod kopen; po njem je šlo hitro naprej.
Sredi dne sem slonel na vrhu ob piramidi, sredi velikega molčečega sveta in zlata in sinjine. Sam s svojimi mislimi. Kako močnega in srečnega sem se počutil. V trudno prijetni dremavici sem premišljal o ljubezni v teh pustih dneh mestnega životarjenja in o ljubezni do teh mrtvih skal in belega snega. Žarka luč je slepila pogled, ko tih blagoslov v cerkvi je ležala čez krajino nad valovitim meglenim morjem.
Ko je solnce stalo že nizko in se je bila Dedčeva senca sprostrla že visoko navzgor po Korošici, sem se vračal, samoten, močan, srečen. Po plazu sem neugnano divjal navzdol, v višini Dedca me je zagrnila megla. V nekaj minutah sem bil doli.
V megli je ždela zapuščena koča, v meglo so strmolele gore, jaz sam v njih sredini, ubog in bogat ...
Jedva se je večerna zarja odbila od zadnjih slemen v daljavi, tam ob Mokrici, že želim, da bi božje solnce stalo nad bleščečo se belino in grelo, sijalo, oživljalo. Nenehno bobni voda v žlebu. Mesec na nebu. Sneg srebro. Dedec molčeča sfinga. Noč strah.
Skozi vrata se plazi mraz: Mokre stene. Mir in tišina v sobi, da bi čul svoje misli. V peči plapola ogenj. Iz noči sije odsev mesečine, kakor kita poletnega cvetja.
V ozračje, razširjeno od praznote in tihote, se širi velika, žalostna duša noči, pav tolažbo mi je, da šumi voda v žlebu im odmeva v noč.
Jutro. Čakaš ga vso noč. Spiš le na poskušnjo; deska je trda, da boli, in mraz je strupen, da zebe. Ne veš ne za uro in ,Čas; vse je tako enako, tako brez toka. Končno: skozi špranjo v vratih zaznaš jutro. Zakuriš, oživiš otrple ude, kuhaš, ješ.
Zunaj se prepenja modro nebo nad zasneženo, čisto, negibno krajino; solnčni žarki jo objemajo, da vsaka snežinka tega brezmejnega snežnega polja sije ko demant.
Hej, človek! Deske pod noge in ves ta prelestni svet je tvoj! A težko izbiraš: Petkove Njive? Škarje? Dedec? Veliki vrh? Cepin v pest: Ojstrica, Planjava!
Videl boš, kako lep je sneg, kako lepe so skale in kako je ves svet velika sladkost.
Meglenega jutra sem se spravil na Planjavo. Globok sneg je ležal med skalami in rušjem. V kotih se je skrivala še siva tema. Medel svit se je razprširil in dal sivim gmotam obliko in življenje.
Od Petkovih Njiv sem se vzpenjal počasi in enakomerno po plazeh in skalah. Vse je tu negibno. Nad podvesi vise dolge ledene sveče. Sfinga Dedec straži nad kotanjo; mirno, brezizrazno,. Tedaj stojim tudi jaz nepremično; za hip me je obšlo, ko da sem zaklet jaz, z menoj sneg in skale okoli mene.
Truden grem dalje, vsevdilj v to brezkončno pusto praznino. Zopet sem v mokri megli; v višini Škarij že groze gosti temni oblaki. Tam je zakleti grad. Nobena svetloba ne prodre te strašne puste teme, nikjer se ne odpre obzorje. Res, vse je zakleto. Okrog mene megla in oblaki in tema, pred menoj brezupna težka pot, v meni tiha bojazen in trudna naveličanost. Za menoj umik.
Grom.
Ali ga vidiš, pekel? In slišiš?
Stojim, čakam; znova zabobni, dolgo se odbija strašno, težko grmenje po gorah.
Obrnem se nazaj. Jelo je snežiti. Sledovi so bili skoraj zameteni.
V koči pospravim in odidem. - -
Pod Rzenikovo steno sem prišel iz megle. Spodaj v Beli so pele sekire, zdaj pa zdaj je kje zahreščalo drevo in z močnim truščem treščilo na tla. Ta ropot je odmeval po gozdu in počasi nekje zamrl. Daleč onstran Bistrice se je nad Kalci pletlo neurje. Tudi za Dedcem je grmelo. Kakor trudna žalost so se pomikale raztrgane megle. Nad Kalško goro se je prelomil blisk. »Zdrav, Bojan!«
In gamsi! Koliko skritih in tihih tragedij se takole dogodi v gorah. V vznožju grap so tihi grobovi, bele kosti počivajo globoko pod snegom.
Gora pa molči. Sfinga.
Le mladi sneg se lesketa ko cvetje na grobovih. Mi pa živimo.
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker