Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ferdo Tomazin

1937

sreda, 29. april 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1220

»Naš dolgoletni predsednik, dobrotnik, ustvaritelj planinskega gibanja v Zasavju«, tako ga označuje Litijska podružnica SPD.

Ganljiva, naravnost svojska mu je bila ljubezen do lepot naše narave; priimek »Mati Narava« so mu dajali, ker sta mu te dve besedi tolikokrat navdušeno privreli iz ust, ko se je ves vdajal krasotam prirode, pred vsem planinske. Vse svoje življenje jih je iskal in našel. V časih, ko planinska- civilizacija še ni po udobnih potih vodila planincev na naš Triglav, ko je beseda »rekord« v pokretih planincev bila neznana kot pobudnica, že tedaj se je Tomazin vsako poletje povzpel v Julijsko pogorje, v Karavanke in na najljubše mu Kamniške; nato pa je dosledno odpiral širšim plastem planincev pota v doslej kaj skrite lepote Zasavske zemlje ter vabil in vabil posetnike, dokler se ni z vsem bitjem zasidral v območju Litijske podružnice. Čudovito, kako se je ta izredni mož vživel v prirodo in se ji ves predal, kako je pesniško ogovarjal rosna jutra, glasno pozdravljal vstajajoče solnce, z očmi in z besedami pobožal vsako ptičko v vejevju, vsako cvetko ob potu milo nagovarjal kot ljubo, skromno božjo stvarco!
Ni mogel oditi s tega sveta, dokler se ni še enkrat iz polnega naužil prirodnih krasov. Ob vstajajoči jeseni je srečal na litijskem mostu prijatelja, se je ozrl po hribih in slastno rekel: »Še enkrat bi rad bil tam na Sv. Gori z vso njeno lepoto«. In res, predzadnjo oktobrsko nedeljo (17. 10.), je bil gori, v krogu ožjih planinskih prijateljev, ob krasnem vremenu, izredno vesel in razpoložen; vriskal je in pel, ni ga strpelo v koči, zunaj je hodil na vse strani, pa gledal in gledal, ni se mogel nagledati. Nekam potrt se je vrnil v kočo, potem domov. »Zadnjikrat!« ... Dne 26. oktobra je nanaglem umrl; želodčna bolezen.
Rodil se je 29. aprila 1869. v Šmartnem pri Litiji (hiš. št. 48). Oče je bil krojaški mojster, ki se je pečal tudi s kmetijstvom. Tomazinovi predniki so prišli svoj čas kot zidarji iz Italije in so se v Šmartnem stalno naselili. Otrok je bilo s pok. Ferdinandom (med njimi 8 deklet); danes še živi 6 sester. Ferdo je ostal samec. V šol. letih 1885/86 in 1886/87 je z odličnim uspehom dovršil kmetijsko šolo na Grmu. Služboval je po raznih veleposestvih kot adjunkt in kot samostojen oskrbnik: na gradu Mokrice pri Brežicah (baron Gagern) 1888 do 1892; na gradu Oroslovje 1894-1896; na gradu Rakitje pri Podsusedu 1896 do 1897; na gradu Pravne (grof Hohenwart) 1897 do 1898; na Prašnikarjevem gradu pri Kamniku ,1898 do 1905, nakar se je na svojem domu v Šmartnem osamosvojil ter se pečal tudi z lesno trgovino, posebno z nakupovanjem kostanjevega lesa.
Kot priznanega ekonoma ga je med svetovno vojno imenovala oblast za oskrbnika na današnjem banovinskem veleposestvu Ponoviče. Po prevratu ga je deželna vlada za Slovenijo imenovala za sekvestra gradov (Windischgrätzov, oz. vojvodinje Meklenburške) Vagenšperg in Slatine ter za grad Grmače (last barona Apfaltrerna).
Že v zgodnji mladosti je izredno vzljubil naravo in je postal navdušen planinec. L. 1905. je kot tak prišel iz Kamnika z drugimi planinci k ustanovitvi Litijske podružnice. Kot domačin je kmalu nato postal predsednik Litijske podružnice in je na tem mestu vztrajal do 7. III. 1937, ko, je odstopil in bil izvoljen za častnega predsednika. Povsod je skušal uveljaviti svoje Zasavje. Leta 1931. je bila na Sv. Gori otvorjena »Tomazinova koča«. Ob vsaki priliki je zastopal svojo podružnico in je z originalnimi govori navduševal navzoče za lepoto narave.
Bil je izredno dobrega srca in niti v mislih ni mogel želeti komu kaj slabega, kaj šele storiti. Tak je tudi ostal do groba, kljub razočaranju nad današnjim človeštvom. Kot dober gospodar in znan lesni trgovec bi bil lahko eden najpremožnejših ljudi v okraju; a je skoro vse razdal med reveže in društva. Že od mladosti je bil Sokol, ustanovil je Litijskega in postal starosta šmarskega Sokola. Sam dober pevec, je bil tudi prijatelj petja; zato je bil velik dobrotnik in dolgoletni predsednik domačega pevskega društva »Zvon«. Poleg tega pa je bil od 1. 1920. dalje predsednik tamošnje kmečke hranilnice in posojilnice, nekaj let tudi načelnik gasilnega društva. Za vsa ta društva je izguba tega moža nenadomestljiva.
Odprl se je grob možu poštenjaku, katerega slabost je bila prevelika - radodarnost. Neredko se je zgodilo, da se je vračal domov lačen in žejen, ker ga je stalo - usmiljenje do sočloveka zadnji dinar. Na njegov pogreb so prišli berači od blizu in daleč! ...

Obzor in društvene vesti
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker