Karl Pleiweiss: Na jugoslovanski strani Zgornje Trente je Prisojnikova gmota ogromna, vendar veliko bolj razčlenjena kakor onstran meje. Državna meja je določena po glavnem grebenu, ki poteka od jugovzhoda proti severozahodu;
od vrha pa se še odcepi drug greben, ki se obrne v severovzhodno smer preko Malega Prisojnika 2215 m, Velike Goličice 2078 m, Male Goličice in se končuje v Prisojnikovi sprednji glavi 1684 m, katere stene padajo strmo v Suho Pišnico.
Mala in Velika Goličica imata mogočne stene, ki jih moreš občudovati s ceste na Vršič, kako se drzno dvigajo nad strmimi prodnatimi plazovi. Stena Velike Goličice je v smeri od slapa, pri katerem vstopa markirana pot v Prisojnikove stene proti vrhu, bila že preplezana. Na prvenstveni vzpon pa je do 20. IX. 1936 čakala severna stena Male Goličice; z njim se je združilo tudi še preprečenje Velike Goličice.
Vzpon se je izvršil tako: Vstop na vrhu prvega prodnatega, skoraj še obraslega plazu levo od omenjenega slapa. Smer vstopa gre proti rumeni lisi (1), dobro vidni v naravi, v previsni steni desno nad vstopom. Pod to steno je žleb, ki spočetka ni videti prehoden; od zgoraj se je sicer spoznalo, da bi se menda dal preplezati, vendar je zelo nevaren, ker se po njem vedno ruši kamenje. Zato smo šli levo od tega žleba v odprto steno in po mali poči navzgor v smeri proti beli lisi (2), ki je v steni prvega vršiča (3).
Stena je, kakor vsa Mala Goličica, zelo krušljiva, zanesljivih prijemov ni in strmina se stalno veča, tako da nas jel prisilila v zelo težavno prečnico proti žlebu. Precnica je izpostavljena in tudi krušljiva, tako da se težko najde mesto za kline. Za dolžino vrvi so sledile strme in s peskom posute plošče, nato zopet navzgor in potem šele vprek v desno proti žlebu. Čez žleb počez, ker so se v žlebu samem vsak čas rušili plazovi kamenja; potem desno naprej v plošče. Smer nadaljnjega plezanja je šla skoraj naravnost navzgor proti izrazitemu, ostremu, ven potisnjenemu nosu (4), po krušljivi in odprti steni. Pod nosom smo se obrnili na njega levo stran in po zgoraj zaprtem kaminu nad njega. Kamin je zgoraj zaprt s ploščo, ki dopušča težaven prehod v njegovo desno steno. Vstop v njo z živo lestvijo iz kamina in po njej s trenjem in gvozdenjem naprej. Od tega nosu na levo skoraj vodoravno, nato po ne preveč izraženem žlebu desno navzgor v smeri proti rušju (R), vidnemu na grebenu, ki prehaja na drugi strani v jarek med Malo in Veliko Goličico. Po prodnatem, lahkem terenu levo navzgor pod previsne in navpične stene, ki padajo od vrha. Po ozkih žlebičkih (5) v treh skokih težavno in naporno naravnost proti vrhu. Sam vrh končuje trikotna, s kotom navzdol obrnjena in zgoraj zaokrožena stena, ki je ob obeh straneh prehodna, sicer pa previsna. Ob desni strani je možen prehod z dvojno vrvjo in s klini. Izstop pod pokrivajočo skalo po previsu desno okoli in navzgor je težaven. - V celoti težavno in zelo krušljivo. Čas 6 ur.
Prečenje Velike Goličice: Od vrha Male Goličice smo sestopili v veliki jarek med Malo in Veliko Goličico. Že iz doline se vidi nad previsnimi stenami Velike Goličice možen prehod, ki pa se nekaj, preden pride do jarka samega, razgubi v krušljivi steni. Iz jarka smo se po steni vzpeli za kaki dve vrvi navzgor; polica, po kateri gre prečnica, postaja naprej vedno bolj izrazita. Po tem vstopu gre smer lahko po polici naprej, toda skozi izpostavljeno, ker padajo spodaj ogromne in previsne plošče v jarek. Končuje se polica nad jarkom, v katerem je potem prvo snežišče na markirani poti, do katere se pride po lahkem skrotju.
Plezali 20. IX. 1936: Ivan Vertelj, Alojz Kosmač in sodnik Karl Pleiweiss, vsi iz Kranjske Gore. - Fotografije: Martin Sichermann v Kranjski Gori.