Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prísojnik

1937

petek, 15. oktober 1937, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1683

Antibarbarus -  Piše dr. Josip Tominšek: Prísojnik - to je in ostani književna slovenska oblika za ime mogočne, prisojne gorske grmade nad Kranjsko Goro (Goro! ker Kranjska Gora ni gora, ampak vas).

Imena naših gora so se po večini najprej zapisovala v nemščini, poklicno so ta posel opravljali maperji za vojaške zemljevide. Kakor so slišali besedo iz ust domačinov, tako so jo skušali z nemškim pravopisom čim točneje zapisati. V specialki iz leta 1881 čitamo zato: Biehauc (t. j. Pihavec), Steiner (čitaj Stejner, t. j. Stenar, ne morda Štajner«), Migouc, Mišove vrh; Triglav je bil s književnim imenom že znan, zato je v zemljevidu označen kot »Triglav«, v oklepaju pa z ljudsko izreko »Terglov«. Prisojnik se imenuje »Prisanig«, zraven njega »Prisenska spica«. V nadaljnjih nemških zapiskih pa se je udomačila skrajšana oblika »Prisang« (menda, ker bi končnica -ig, t. j. -ik, preveč opozarjala na slovenski vir); samo Prisang pozna stari Freytagov zemljevid, takisto dr. Roschnig »Führer durch die Jul. Alpen« in v najnovejšem času dr. Kugy v vseh svojih spisih (n. pr. »Aus dem Leben ...«, I. izdaja, str. 65,); »Hochtourist« v zadnji izdaji, ki se sicer ne brani slovenskih imen, je besedi pustil slovenski končni soglasnik pišoč »Prisank«; novi Freytag ima v oklepaju: »Prisojnik«.

Ko so Slovenci, posebno po ustanovitvi SPD, ugotavljali in uveljavljali v domačih planinah slovensko imenoslovje, so v neumljivi besedi Prisan(i)g, ozir. Prisank, iskali in našli stvarno in jezikovno neoporečni Prisojnik; jezikovni in strokovni svetovalec je bil Fr. Levec, neposredni tvorec pa tedanji urednik Plan. Vestnika Anton Mikuš, ki je v Vestnik moral uvajati domača, književno porabna imena. Prisojnik se je takoj udomačil; izprva so mu še pripisovali ime po nemških virih (Plan. Vestnik 1899, 93, »Prisojnik-Prisank«; Orožen, Vojv. Kranjska leta 1901, str. 15, »Prisojnik-Prisank«), potem nič več in Prisojnik je bil sprejet in udomačen v vseh slovanskih (posebno tudi čeških) zemlje- in potopisih ter zemljevidih, in končno v dr. Tumovem »Imenoslovju Julijskih Alp«. Ko je preteklo več ko četrt stoletja mirnega posestnega stanja, pa je Mikuš, izpovedal, da se je zmotil z razlago Prisojnika od besede »prisojen«, češ zdaj je dognal, da je osnova imenu pridevnik »prisolen« (pri solncu) in je izvirno ime torej »Prisolnik«; 17. novembra 1926 mi je pisal, naj to njegovo dognanje v Vestniku objavim in za goro uvedem ime Prisovnik, kajti Prisolnik se le glasi tuje, Prisank pa ne pomeni nič. Odgovoril sem mu, da se v taka razmotrivanja zdaj ne moremo spuščati, ker pravkar urejuje dr. Tuma svojo terminologijo Julijskih Alp in se mu mora dati prilika, da zavzame svoje stališče. Sploh pa Prisolnik je jezikovno sicer mogoč, a nič boljši nego davno udomačeni Prisojnik; Prisolnik je tudi sam ob sebi negoden, ker bi mu težko dali literarno obliko; izvirna oblika Mikušu samemu ni všeč, preostala bi torej, z ozirom na različno izreko besede solnce izbira: »Prisovnik«, »Prisonik«, »Prisounk«, »Prisonk« ali ne vem kaj - in to novotarjenje kar na celem, brez povoda! Po pravici bi se svet norca bril iz jezikoslovskih planincev - ti naj muhe lovijo oh svoji skledi! Kam bi prišli, ko bi zemljepima imena izpreminjali sproti, kadar bi si kdo umišljal, da je odkril kako novo razlago! Jezikoslovno, da, naj govore jezikoslovci na svojem polju; realni svet pa je ustaljen - Kočevje ostane Kočevje, čeprav je znani filolog dokazoval, da je prav za prav »Hvojčevje«, Celovec ni »Cvilovec«.

V svoji nestrpnosti je Mikuš svojo »prisolno« domnevo pričel objavljati na raznih mestih, zaključno v Jutru, 8. maja 1927. Nazadnje je nekako zatajil svojo osnovo od solnca -sovnca - sonca in se je odločil za - »nemško« obliko, ki jo je prvotno odklanjal, za »Prisank« - ne pa morda za pričakovani »Prisonk«! Stvarno preudarjajoči in jezikovno podprti planinski krogi pa so medtem in nato odklonili našemu ušesu nevšečni Prisank in Prisang ter podkrepili udomačeni domači Prisojnik. Dr. Tuma se je teoretično v Plan. Vestniku 1927, 101, praktično v vseh svojih spisih izjavil za Prisojnik, prav tako kot poznavalec razmer in jezika Pavel Homan. Največ pa veljajo izvajanja tamkajšnjega domačina, doslednega in bistrega čuvarja pristnosti in pravilnosti slovenščine, gospo. dr. Antona Mraka, ki pravi v pismu z dne 17. maja 1927: »Kranjskogorci, ozir. zgornji Dolinci, izgovarjajo, kakor Rusi, nenaglašeni -o- skoraj vedno za –a »vadà« = voda). Besedo Prisojnik bi Dolinec naglasil na prvem zlogu, -o- bi izgovoril za -a- in tako imate v dolinskem dialektu ´Prisajnk´, pri čemer se -j- skoraj ne sliši. Nemški maperji in turisti so razumeli in pisali ´Prisank´, kar je vplivalo zopet nazaj na naše domačine (podobno govore še danes vsi starejši vodniki »štajnar«, ker so naši ljudje tako - pa napačno - , čitali pisavo Steiner). Kjer je etimologija jasna, naj se piše v smislu književne slovenščine; zakaj če ne, bomo morali logično začeti pisati :»Trgvov« za Triglav, ali (to dostavimo) »Buahn« za Bohinj, Dolejna vas, Nad Culam (Colom) in bi odobravali zveneče ime kmeta »Perjakozza«, čeprav bi vedeli, da specialka tako imenuje kmetijo »Pri Jakovcu«. - S to izjavo in razlago je povedano vse in vsakemu, ki hoče razumeti; ne moremo pa zabraniti, da kdo sili na dan z odgovori na vprašanja, ki jih - nihče ni stavil.

Prisojnik ostani torej Prisojnik v vsej naš pisavi.
Kako pa to ime izgovarjajo domačini v svojem narečju, to je stvar narečja samega. V tem smislu sem pisal na njegovo vprašanje g. Jos. Lavtižarju v Kranjski Gori.

dr. Josip Tominšek
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker