Peter Podgornik: Končno nas je korak na poti po primorskih stenah pripeljal v Trento, kjer bodo obiskovalci spleta lahko spoznali nekaj skrivnosti v ostenju nad Zadnjico.
Upam, da boste v prihajajočih poletnih mesecih tu našli kaj plezalno zanimivega in se včasih spomnili na stare gamse, ki so se tu preganjali v letih nazaj. Moja tiha želja, da bi za trideseto obletnico spet ponovil Smer mladosti v Vršacu bo zaradi zdravstvenih težav žal ostala samo želja.
V času, ko sem aktivno pripravljal gradivo za objavo, sem velikokrat še z drugimi starimi znanci obujal spomine na tista lepa leta, ko je bil senik v koncu doline naše izhodišče za plezanje v Zadnjici. Hvala vsem plezalcem in ostalim, ki ste mi pomagali z informacijami in fotografijami, kamor je bilo prava umetnost vrisati številne smeri v tem razgibanem ostenju.
Bolj ko se korak bliža koncu doline Zadnjice, večji je občutek majhnosti pred ostenjem, ki raste pred očmi in se dviga visoko v nebo. V neposredni bližini očaka Triglava kraljuje Kanjavec z nižjimi podaniki, Vršacem in Rušico. Trije vrhovi, povezani v eno skalno gmoto, prepredeno s poraščenimi rebri, zglajenimi žlebovi, snežnimi krnicami, policami in stenami, padajo strmo v zatrep Zadnjice. Na levi omejuje celotno ostenje strmi prehod skozi Komar, ki se končuje na sedlu Dolič, desno pa ozka dolina Zadnjiški Dol, ki se zaključi na sedlu Čez dol.
Najmogočnejši med njimi, Kanjavec, premore poleg najvišje stene v naših gorah tudi lepo število planinskih poti, ki pripeljejo nanj bodisi iz Trente ali pa z gorenjske strani in dve planinski postojanki v neposredni bližini. Vršac izstopa z svojo mizasto vršno glavo in strmo steno, ki je nedvomno kraljica Zadnjice.
Rušica pa se pohlevno skriva ob boku Vršaca in predstavlja zaključek masiva na desni, najnižji točki. Njen neizrazit vrh leži pod višino koče na Prehodavcih, za katerimi se pod jugozahodno steno Kanjavca lesketa prvo od Triglavskih jezer. Spodnji, bolj kosmati predeli ostenja so raj za gamse, kjer so drzni Trentarji za potrebe številnih lačnih ust ob domačem ognjišču in trofej željno gospodo gnali gamse po spoštovanja vrednih strminah in žlebovih.
Plezalci so po obstoječi dokumentaciji zašli v omenjeno ostenje po prvi svetovni vojni. Leta 1928 sta Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj preplezala prvo smer v severozahodni steni Kanjavca in s tem opravila tudi najdaljši vzpon v celotnem ostenju (okrog 1500 metrov višinske razlike), ki baje še zmerom čaka na prvo ponovitev v celoti.
Generacija mlajših plezalcev je v zatrepu Zadnjice po drugi svetovni vojni iskala in našla nove izzive. V mogočnem ostenju je bilo v več poskusih preplezanih nekaj naravnih linij, ki so nakazovale glavne plezalne probleme okrog strmih skalnih sten v masivu.
Tančica vršne stene Vršaca je bila odkrita v koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, sedemdeseta leta so bila nekako zatišje in priprava pred novim valom plezalcev, ki je steno Vršaca vzel v zakup na začetku osemdesetih let. Sledila so nepozabna leta, ko so nove smeri in variante polnile steno Vršaca in obeh sosedov.
Vsekakor gre v stenah Kanjavca in Vršaca za dolge, orientacijsko zahtevne in resne ture, neprimerne za neizkušene obiskovalce. Stena Kanjavca pa posebej pozimi ponuja s svojo višino in razgibanostjo lepe možnosti za dolge in naporne plezalne vzpone.
Če je legendarni Joža Čop nekoč v šali izjavil, da je med ležanjem na vrhu Dovške Babe v Karavankah gledal skozi Luknjo v Zadnjico mu lahko v šali dodam, da bi imel tu kaj držat.
Peter Podgornik