Gorniška potepanja: Na južni strani kraljuje Visoka Bela špica s svojimi nižjimi sosedi, severno kuliso pa sestavljajo Krniška špica, Velika in Mala Lojtrica, zgoraj omenjena Lepa glava in za konec še Visoka polica.
Nad dolino Belega potoka
Zahodne Julijske Alpe – svet divjih, visokih in težko dostopnih gorá, ki jih Slovenci šele po osamosvojitvi pogosteje obiskujemo. S tem ne želim posploševati in trditi, da prej v teh stenah in na poteh ni bilo naših rojakov 
(nasprotno, številni plezalci so potegnili odlične in pomembne smeri!), so pa bile, vsaj v prvih povojnih desetletjih, te gore za večino slovenskih gornikov skoraj na koncu sveta (beri: v drugi državi), pa čeprav je bilo iz prestolnice do 
njihovega vznožja le dobrih sto kilometrov. Zahodni Julijci se nam po razdalji seveda niso približali, spremenil pa se je način življenja in z njim mobilnost sodobnih gorniških navdušencev, ki je prebivalcem osrednje Slovenije omogočila, da smo na večini izhodišč v dobrih dveh urah – dobršen del Gorenjcev in Primorcev pa še prej. Kdo se še dandanes sprašuje, kdaj in kako bo z javnim prevozom dosegel izhodišče ture nekje nad Reklanico, ter si hkrati razbija glavo z vprašanjem, kako naj pride do tja, če pa avtobus vozi samo do Rateč? Ali je to dobro ali slabo, pa je seveda že drugo vprašanje …
Tudi midva sva Zahodne Julijce začela spoznavati (pre)pozno. Do nedavnega sva jih bolj ali manj zrla iz doline, ob vožnji do »imenitnejših« ciljev v »pravi« 
tujini. Kakšna zmota! No, najprej je bilo treba seveda vsaj približno spoznati bližnje Grintovce, Vzhodne Julijce z Martuljškimi in Trentarskimi gorami na čelu, pa grebene Karavank in vsega ostalega kar nam nudijo domače gore, a čeprav sva za hribe »pokurila« večino koncev tedna (kolikor jih niso vzele druge obveznosti), šolske počitnice, kasneje pa dopust, sva v divji svet vrhov Viševe in Montaževe skupine, ki na drugi strani meje nosijo (tudi) slovenska imena, zašla šele pred kakšnimi tremi leti. Še dobro, da so nama zverinice že »davno« prej pokazale pot v gore nad Rezijo …
Hm, kot da bi se teh gora na vse kriplje branila tudi Gorniška potepanja. Z izjemo najdaljšega ozebnika Julijskih Alp, ki se iz zatrepa Špranje dviga do 
glavnega grebena Montaževe skupine, Zabuša in Kamnitega lovca, sem gore med Kanalsko, Jezersko in Železno dolino ter Reklanico sramežljivo »skrival« ter nekaj več pozornosti namenil le Kaninskim goram in Julijskim Predalpam. Skrivanje je seveda v narekovajih, ker tega nisem počel zanalašč, saj sem ture izbiral po občutku in o tem, kateri gorski skupini pripada, do sedaj nisem razmišljal. Pa bo treba! 
Obljubim, da bom v tem poletju in jeseni to poskušal popraviti. Tudi zato, ker se mi zdi prav, da bi se v teh gorah bolj pogosto slišal »dober dan«. Se spomnite, kako je France Avčin v svoji »Tišini« pisal o medvojnem, nekaj dni trajajočemu pohodu, ki je bil zanj le malo daljši sprehod, skozi Reklanico na preval V Žlebeh in naprej na Montaž, Strmo peč, pa preko Poliških Špikov na Koštrunove špice ter za konec še čez Kanin v Rezijo? Prepričan je bil (vsaj pisal je tako), da bodo te gore po vojni naše. Če bi človek to bral takrat, bi sploh ne mogel verjeti, da ne bo tako, s takšnim zanosom in ljubeznijo je pisal o njih. Žal se je kolesje obrnilo drugače. Tako rad je imel Zahodne Julijce, da bi zanje kar Triglav prodal. Tega mu Slovenci ne bi nikoli oprostili. Pa saj verjetno ni čisto resno mislil ...
V Zahodne Julijske Alpe ne sodita samo skupini Viša in Montaža, kot zmotno uči tudi kakšen vodnik, temveč prav tako Kaninske gore in Julijske Predalpe. 
Državna meja na razmejitev ne vpliva, poteka pa takole: od Trbiža po Ziljici do Rabeljskega jezera, čez Predel v Koritnico, nato pa ob Soči, vse dokler se njeni valovi ne umirijo na obsežni ravnini Furlanske nižine. Za začetek vas vabim v gore nad Belim potokom, pravzaprav na najlažje dostopni dvatisočak nad njim – Lepo glavo, ki pa tudi ni ravno sprehod. Gore, ki obkrožajo zavito in strmo dolino, so namreč zelo težko dostopne. Markacij na vrhove ni, vsaj uradnih ne, so pa na marsikaterem pristopu v pomoč obledeli (morda so jih kje medtem že popravili) rdeči krogci. Aja, ah ja … Tudi železja ob 
pristopih na vrhove ne bomo srečali prav veliko. Razen Poti stoletnice, kjer nas med Rabeljsko in Malo Belo špico pričaka nekaj med lestvijo in mostom podobnega, v gorah nad Belim potokom ni klasično zavarovanih poti, zato potrebujemo znanje in primerno opremo, sicer pa spremstvo gorskega vodnika. Na južni strani kraljuje Visoka Bela špica (2257 m) s svojimi nižjimi sosedi, severno kuliso pa sestavljajo Krniška špica (2368 m), Velika (2242 m) in Mala Lojtrica (2099 m), zgoraj omenjena Lepa glava in za konec še Visoka polica (2007 m). Med vrhovi je veliko globokih škrbin. Na nekatere od njih (Škrbina Belega potoka, Krniška škrbina, Škrbina v policah in Zgornja škrbina Belega potoka) vodijo markirane poti.
Lepa glava torej. Edina »lahko« dostopna gora nad Belim potokom. Markirana pot, ki vodi na vrh, ni vrisana na »nobenem« zemljevidu. Nikarte tega jemati 
dobesedno, ker niti slučajno nimam vseh, toda če je ni na italijanski specialki (Tabacco št. 19; 1 : 25 000), je menda res ni nikjer. Na spletni strani hribi.net sem izbrskal nekaj o marljivih delavcih, ki so pred štirimi leti na novo uredili in označili pot. Opis pristopa na Lepo glavo si lahko preberemo v vodniku Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe, poglavje o tej gori pa najdemo tudi v Miheličevi knjigi, ki opisuje naše najvišje gorovje.
Do izhodišča se pripeljemo po Jezerski dolini mimo Rabeljskega jezera. Pri mostu čez Beli potok je prostora le za nekaj avtomobilov, dobrih sto metrov naprej pa je precej večje parkirišče. Do obnovljene, a neoskrbovane koče 
Brunner se povzpnemo po široki poti (625). Precej časa nas spremlja prijetno šumenju Belega potoka. Pri koči bomo uzrli napis »Vetta Bella«, ki nas bo usmeril povprek in celo malo navzdol do potoka. Na drugi strani se sprva vzpenjamo po poraščenem svetu, višje pa krušljivo pobočje zahteva od nas trden korak in nekaj malega plezanja. Pod izrazitima stolpoma zavije pot bolj proti levi, vrh pa dosežemo po travah in vršnem skalovju. Lepa glava je pogosto obiskana, zato težav z orientacijo ne bi smelo biti. V megli je treba biti zelo pozoren na markacije (beri: rdeče pike). Razgled z vrha je ob dobri vidljivosti izreden, če pa ste prvič v teh koncih, bo še toliko bolj navdušujoč in zanimiv. V naštevanju gorá ne vidim velikega smisla. Z zemljevidom v roki ali dobrim poznavalcem, ki ga boste imeli s seboj, vam bo kmalu vse jasno.
Če si želite še kaj več, vam namesto hitrega sestopa v dolino predlagam, da obiščete Pot saškega kralja, ki je označena s številko 629. Z Lepe glave se do koče Brunner vrnemo po isti poti, nato pa po začetnem sprehodu skozi gozd 
prečimo številne divje grape, ki se spuščajo iz samotne Južne krnice Belega potoka. Zelo zahteven svet pod Visoko Belo špico bi bil brez te poti skrajno težko prehoden, vendar nam prečenje kljub vsemu lahko oteži ali celo onemogoči razdiralna moč narave, ki je v teh grapah glavni gospodar. Čeprav je pot zavarovana, poleg čelade toplo priporočam vrv, v teh pomladnih mesecih pa tudi cepin ne bo odveč, saj kljub nizki nadmorski višini prečenja in južni legi lahko naletimo na strma in nevarna snežišča. Tudi obrniti se ni nobena sramota. Pot bo počakala … Ko se izvijemo iz zadnje grape, nas sprejme pot, ki pelje h koči Corsi. Prečenje lahko nadaljujemo v tej smeri, a verjetno bomo, glede na to, da smo bili na Lepi glavi, po poti 650 sestopili v dolino, ki jo dosežemo v bližini jutranjega izhodišča.
To je svet, kjer so imele do ureditve »kraljeve poti« živali svoj mir. Na eni od polic je postavljena tudi solnica za gamse. Če smo ljudje že vdrli v te robe, se vsaj primerno obnašajmo. Bodimo obzirni do živali. Z glasnim govorjenjem ali celo kričanjem ne bomo videli nič, odgnali pa vse po vrsti. To ni naš, temveč njihov dom.
Srečno!