Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Noč na beli gori

Tribuna - študentski časopis: 10. december 1990 / številka 19, cena 15 din

dLib.si


Objava je bila datumsko premaknjena ob peti obletnici smrti Pavleta Kozjeka ... in ponovno prestavljena 1. 9. 2013 (op.o.)

ponedeljek, 10. december 1990, ob 11:29, Boris Štupar, ogledov: 2758

Tribuna, Potopis - Pavle Kozjek: Novembra pred tremi leti je tiho, brez velikega pompa odšla na pot naša prva zimska himalajska odprava. Samo štirje člani smo jo sestavljali: vodja Stane Belak, bolj znan kot Šrauf, Marjan Kregar, Iztok Tomazin in jaz.

Daulagiri, kar nepalsko pomeni Bela gora, so vsi razen mene že poznali iz prejšnjih poskusov. Zlasti Šrauf je tej gori posvetil lep del svoje bogate alpinistične poti. Vzpon preko južne stene, ki ga je skupaj s Cenetom Berčičem in Emilom Tratnikom opravil spomladi leta 81, sodi še zdaj med največje dosežke v Himalaji, čeprav so morali sestopiti na drugo stran brez osvojenega vrha. Na žalost le redki vedo, kakšna razlika je med vzponom na vrh po normalni smeri, z višinskimi tabori in vsem kar spada zraven in vzponom čez strmo steno v alpskem stilu - v enem zamahu od vznožja do vrha.

Daulagiri je najzahodnejši osemtisočak nepalske Himalaje. Mogočna osamljena gora daje vtis, kot da se je znašla v premalo ugledni družbi; le Anapurna na vzhodu ji kolikor toliko dostojno konkurira. Strma pobočja se dvigajo iz globoke soteske Kali Gandakija celih 6000 metrov visoko - do 8167 m visokega vrha.

Tokrat smo izbrali udobno varianto dostopa - letalo, ki nas je v dveh urah pripeljalo iz Pokhare vJomosom. Tako je odpadla vsa romantika dolgega pohoda proti goram, česar nam pravzaprav ni bilo žal. Vse to smo že kar prevečkrat doživeli in včasih nitini prav romantično: upori nosačev, deževje, pijavke in podobne nadloge so nam že dostikrat zagrenile dostop, ki naj bi bil najlepši del odprave. Letališka steza v Jomosomu je kot majhna skakalnica – letala vzletajo z nekakšnega odskočnega pomola, ki jim pomaga v zrak. Raven prostor je v nepalskih gorah zares skopo odmerjen. Še isti dan nadaljujemo do Marfe, lepe in bogate vasi ob Kali Gandakiju. Ljudje se v teh krajih res nimajo nad čim pritoževati: zemlja je rodovitna, podnebje je razmeroma ugodno zaradi toplega zraka, ki prihaja po dolini z juga, hitro pa se razvija tudi trgovina, saj tod poteka Anapurna trek, najbolj obiskana »romarska pot« v Nepalu. V vasi poiščemo tamkajšnjega veljaka Bhaktija, ki ga pozna Šrauf še iz prejšnjih let in se nastanimo v njegovi lepi hiši. Življenje v vasi spominja na Tibet; v tem smislu so tudi zgradbe nad katerimi bedi gompa, budistično svetišče. Na drugo stran, proti reki, pa se širijo bogati nasadi jabolk in marelic, iz katerih pridobivajo žganje. Naš gostitelj Bhakti uživa velik ugled med domačini - nekoč ga je sprejel sam nepalski kralj Birendra, čigar slika visi na častnem mestu v hiši. Mi pa smo najbolj navdušeni nad okusno hrano, saj je to še kako pomembno za naše načrte na gori. Vendar prav dolgo ne uživamo v Marfi, ker nas čaka manj prijetni del odprave: aklimatizacija.

Začelo se je
Nahrbtniki, s katerimi sopihamo v breg nad vasjo, so ogromni. V njih je vse, kar rabiš za teden dni življenja visoko v gorah. Šrauf preklinja, ker je iz svojega pobral aluminijaste opornice: res je s tem zmanjšal težo za nekaj dekagramov, nahrbtnik pa je postal brezoblična vreča. Počasi rinemo navzgor in šele zdaj odkrivamo, kako globoko je zares ta dolina vrezana med himalajske vrhove. Na naši poti nas spremljata požgana trava in grmovje: domačini so prepričani, da s požiganjem izboljšujejo zemljo in bo na pašnikih potem rasla boljša trava. Črede jakov se pasejo na obronkih in živali nas začudeno gledajo izpod zašiljenih rogov. Na položnem gruščnatem pobočju nas ujame noč; hitro postavimo tabor, ki je naslednje jutro spet pospravljen. Drugi dan pravzaprav ne zasluži opisa: neskončna hoja po razdrapanih bregovih, kjer smo le počasi pridobivali višino. Tudi Dampush, kamor smo bili namenjeni, je bolj klavrn vrh, zaobljena kopica rjavih skladov z belo kapo na vrhu. Sicer pa je bil naš edini cilj aklimatizacija. Naslednja dva dneva pa sta bila zares lepa - pokrajina je spominjala na Tibet, mki tudi v resnici ni bil daleč. Povzpeli smo se na 6400 m visoki vrh Sita Chuhura, od koder je bil Daulagiri pred nami na dlani. Nato pa je bilo treba nazaj: bližal se je prvi december, začetek zimske sezone v Himalaji, pa tudi hrane nam je že zmanjkovalo.

Zdaj pa dol
Sestop je potekal bistveno hitreje od vzpona in kmalu smo spet uživali gostoljubje prijaznih vasi ob Kali Gandakiju V Larjungu pod samim vznožjem Daulagirija smo odkrili majhen lodge, gostilno s prenočišči in odlično hrano; ne samo nepalsko in tibetansko, na voljo so bile tudi tipične jedi italijanske, kitajske, ameriške in celo mehiške kuhinje. Domačini so se res hitro prilagodili povpraševanju trekingarjev, ki množično obiskujejo te kraje. Nekaj dni smo čakali na nosače; medtem pa stikali po obrežnem produ za fosili, ki jih reka prinaša iz gornjega toka in so skriti v izbrušenih kroglah iz črne vulkanske kamenine. Vrh Daulagirija je bil videti neznansko visoko; nikjer na svetu se pobočja v enem zaletu ne dvigajo tako visoko kot iz doline Kali Gandakija. Tudi nekaj dni kasneje, ko smo že postavljali šotore za bazni tabor na robu ledenega slapa, se nam vrh ni zdel kaj dosti bliže.

Toda ni še konec
Vreme pa nam je šlo na roko in nestrpno smo čakali na 1. december, ko se prižge zelena luč za plezalce v zimski Himalaji. Baza je stala res nizko za himalajske razmere: komaj 4000 m nad morjem in v sončnem vremenu smo se greli ob šotorih kot martinčki. Ledeni slap pa nas je z grmenjem in neprestanim gibanjem svojih skladov opozarjal, da imamo še vedno čas izbrati drugo pot. Toda mi smo se že odločili in prvega decembra navsezgodaj težko obloženi zapustili naš bazni tabor.

Pavle Kozjek
 

Oznake: HIM

Komentiraj (2):

Filip Vidmar, ponedeljek, 26. avgust 2013, ob 07:15

Sprašujem se, kakšen je bil razlog za cenzoriranje napisa na Pavletovi majici?

Franci Savenc, ponedeljek, 26. avgust 2013, ob 13:28

Vzeli smo jo z objave "Pavle Kozjek: Cho Oyu", ki smo jo po-objavili 9. februarja 2007.
Kdo je napis zbrisal in zakaj žal ni več mogoče ugotoviti; vem pa, da Pavle k objavi ni dal pripombe.

eXTReMe Tracker