Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Brinica (1636 m)


          [email protected]


www.gornik.si



Na začetku poti v vasi Viškorša


Svarilo?


Vas Karnahta


Mulatjera ...


... proti sedlu Križ/Na Uaršič


Avrikelj


Nenavadni in približani pogled
na Razor in Bavški Grintavec


Proti Breški gori


Na ...


... grebenu ...


... Brinice


Na Brinici z grebenom Muzcev
v ozadju


Le kaj imajo za pod zob
tam spodaj?


Strma peč


Južne strmali Brinice


Resje


Začetek sestopa po
travnati polici


Zahodni del Stolovega
grebena z Velikim Karmanom
in Postovčičem


Kjer se Julijci končajo


Špik nad Policami/Montaž


Nebo nad Brinico


Greben ..


... Muzcev


Sestop v Viškoršo


Pogledi so ...


... med sestopom ...


... vseskozi uhajali na
"našo" goro


Clusijev svišč


Zelo prijetna pot

Mali Karman nad Bregom
Mali Karman z Brega


Vas Ter s Postovčičem
v ozadju


Takšna je Brinica s
severne strani


V zadnji svetlobi sva z
razgledišča nad Učjo uzrla
še Triglav

 

Arhiv:
Gorniška potepanja

 

sreda, 19. maj 2010, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 5826

Zelo zahteven greben MuzcevGorniška potepanja: Povsem druga pesem je v mokrem ali celo zmrzali. Takrat so lahko strme trave zelo zahrbtne, zato previdnost ni nikoli odveč.


Gora nad Tersko dolino

Na najzahodnejšem robu slovenske poselitve nas pričakuje svet globokih dolin, ki se strmo dvigajo proti vrhovom Stolovega grebena in še bolj divjega grebena Muzcev, pod katerimi izvira Ter. Dolina se imenuje po njem, lahko pa Da bi še dolgo krasil gorsko naravoJužne strmali Briniceuporabljamo (nekatere knjige učijo, da je to bolj pravilno) tudi množinsko obliko (Terske doline), saj severozahodni del Beneške Slovenije tvori več stranskih pritokov. Karnahta, Reka, Breg, Malina, Bistra, Lanja, Bedroša in Mališčak so njihova imena, vmes pa je seveda še več manjših grap. Hudourniki v njih »oživijo« samo v deževnih obdobjih, kar pa je resnici na ljubo kar pogosto, saj je to območje že dolgo znano kot eno najbolj mokrih v celotnih Alpah. Z drugimi besedami to pomeni, da bomo v Italiji oziroma na slovenskem etničnem ozemlju težko našli s padavinami bolj bogato območje.

Kaninske gore

Beseda o ljudeh. Ker je naslov naše spletne strani gore-ljudje, morda tokrat malo več o prebivalcih teh krajev, ki so, to si upam trditi, za večino nekje na koncu sveta. Slovenski živelj je v Terskih dolinah doživljal v preteklosti enako usodo kot njihovi sosedi ob Nadiži. Pravzaprav se jim je v večstoletni zgodovini godilo še slabše. Slovenski jezik so prebivalci tega območja le mukoma ohranjali pri življenju. Ob pripravi na prispevek sem se zakopal v knjige, ki jih navajam v nadaljevanju, in želel vsaj približno spoznati in razumeti, zakaj je bilo tako.

Za boljše razumevanje položaja Terskih Slovencev bi bilo treba poseči daleč nazaj, vse do časov Oglejskega patriarhata, a začel bom rajši s sredino devetnajstega stoletja. Ozemlje Beneške Slovenije, in s tem seveda tudi Terske Vas Bardo ...... in Ter z dobrih tisoč metrov višje Brinicedoline in Rezija, je bilo že leta 1866 vključeno v skupno italijansko državo. Na Goriškem in Tržaškem se je našim rojakom v okviru Avstro-Ogrske bolje godilo, saj so imeli že v tistem času precej višjo raven pravic in veliko bolje organizirano kulturno udejstvovanje v svojem jeziku. Slovenščina je v Terskih dolinah, v nasprotju z Nadiškimi, po priključitvi k Italiji začela izginjati tudi iz cerkve. Italija ni priznavala nobenih narodnostnih in jezikovnih pravic. Slovenskih šol ni bilo in jih še danes ni. Še več, »skrbna« italijanska država se je zelo potrudila, da bi čim prej prišlo do popolne asimilacije. V slabih petdesetih letih jim to kljub trudu ni uspelo, saj so ob popisu leta 1911 vsi prebivalci občine Tipana (dobrih tri tisoč ljudi) odgovorili, da doma govorijo slovensko narečje.

Etnografski muzej v Bardu

Tudi po prvi in drugi svetovni vojni ni bilo nič bolje. Terščina oziroma tersko narečje je bilo in ostalo na ravni pogovornega (kmečkega) jezika domačinov, Zvonik cerkve v BarduTako je bilo nekočza kar si je prizadevala državna oblast. Takšna je bila vzgoja otrok. Že takoj, ko so začeli govoriti, so vsakemu dodelili svojega učitelja, ki ga je vzgajal v edino primernem in zveličavnem italijanskem duhu. V teh dolinah ni bilo treba čakati časov fašistične oblasti, že prej (in tudi potem) je bila realnost naših najzahodnejših rojakov zelo žalostna. Po drugi vojni je bil vsakdo, ki se je zavzemal za slovenstvo, izdajalec, komunist, skratka nevaren državljan, ki ga je treba skrbno nadzorovati in mu po možnosti preprečiti protiitalijansko delovanje. K vedno manjšemu številu slovensko govorečih prebivalcev je pripomoglo tudi množično izseljevanje v Furlanijo in še dlje po svetu. Kar ni uspelo oblastem, je dokončala narava. Rušilni potres leta 1976, v katerem so nekateri izgubili največ svoja življenja, je za vedno spremenil podobo teh krajev. Na ruševinah so si skrbni domačini, tudi s pomočjo Slovenije, sicer zgradili nova domovanja, a večinoma brez gospodarskih poslopij. Veliko hiš oživi samo ob koncu tedna. Mnogo je priseljencev iz drugih krajev.

Zgornji odstavek ni odraz sovraštva do kogarkoli, je samo kratek opis stanja na območju, kamor tokrat vabim na izlet. V teh vaseh bomo težko našli domačina,Križ je bil postavljen vsem padlim in pogrešanim vojakom S sedla Križ proti Briniciki bo z nami pripravljen govoriti v terskem narečju. Treba se je zelo potruditi in si pridobiti njihovo zaupanje. Nekakšen prastrah je po dolgih letih prisilnega potujčevanja in zaničevanja domačega jezika, kulture in običajev še vedno prisoten, pa čeprav živimo v enaindvajsetem stoletju in fizičnih meja v združeni Evropi ni več. Mejni prehodi so se odprli od danes na jutri, za zaupanje ljudi do tujcev in spoštovanja njihovih pravic s strani države v kateri živijo, pa bodo morala preteči še leta. Žal.

Greben Muzcev nad Terom

Ker ne bi rad, da bi vse izzvenelo tako žalostno, pogubno in tarnajoče, je vendarle treba omeniti, da je kar nekaj uradnih krajevnih napisov dvojezičnih, da so vasi lepo urejene, da imajo zaselki lepa in na ličnih tablah zapisana domača V vasi ...... Viškoršaimena in da Terske doline premorejo veliko pokončnih ljudi, ki jim ni vseeno, če se bo v prihodnosti tod še govorilo slovensko. Vsaj tri može, ki skrbijo za to, da bi se jezik, običaji in še marsikaj drugega ohranili, je treba omeniti. Prvi je profesor in pesnik Vilijem Černo, ki je bil eden glavnih pobudnikov etnografskega muzeja v Bardu, drugi Renzo Calligaro, sicer Furlan, ki že dolga leta kot duhovnik službuje v teh krajih. Dušni pastir se je naučil terščine, tako da se je po dolgih letih in njegovi zaslugi domači jezik zopet vrnil v bogoslužje. Tretji je Pavle Merkù, ki je v minulih desetletjih skrbno in natančno raziskal govorico domačinov. Na takšne ljudi moramo biti ponosni!

Seveda v hribovskem članku ni mogoče veliko napisati o ljudeh Terskih dolin. Kogar zanima kaj več, naj vzame v roke zbornik, ki ga je uredila Milena Kožuh, z naslovom Terska dolina. Izšel je pred štirimi leti pri Celjski Mohorjevi družbi. V njem jeStolov greben nad Breginjem ... veliko zanimivih člankov: o geografskih značilnostih tega območja, o prebivalcih Kdor ima domišljijo, bo videl marsikajteh krajev, njihovih običajih in jeziku, pregled zgodovine, pa članek o potresu, podzemnem svetu jam pri Zavarhu in še in še. Priporočam. Zanimiva je tudi monografija Beneška Slovenija, ki zajema tudi Terske doline. Milan Grego je avtor čudovitih fotografij, Živa Gruden... in nad Viškoršo pa je napisala spremno besedilo. Nekaj o Terskih dolinah najdemo tudi v četrti iz serije knjig Lep dan kliče avtorja Željka Kozinca in še marsikje. Izbor literature je tudi v slovenskem jeziku kar obsežen, seveda pa ga je treba malo poiskati. O gorniških turah na tem območju bomo več izvedeli v izbirnem vodniku Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Brinica, Mali Karman, Lanež, Zajavor, Muzci) in Tineta Miheliča Julijske Alpe, kjer je celotno območje Julijskih Predalp opisal Stanko Klinar. Slednji je avtor knjige Sto slovenskih vrhov, ki z Velikim Karmanom, Lanežem, Muzci in Breško goro obravnava tudi gore nad Terskimi dolinami. Veliko zanimivega o Muzcih je napisanega tudi v letošnji januarski številki Planinskega vesnika, vsem pa toplo priporočam ogled oddaje Intervju. Pri Ladu Ambrožiču je bil gost že omenjeni Vilijem Černo, ki je zelo nazorno razložil, kako je (bilo) s položajem Slovencev v Terskih dolinah, in ob koncu spregovoril tudi v terskem narečju. S tresočim glasom in solznimi očmi izgovorjeni stavek: »Kaj nisi več moj oče?« pove zelo veliko o iskreni ljubezni in neizmerni navezanosti na rodno grudo.

Veselo na pot. Do Čente, kjer vstopimo v dolino Tera, sta na voljo gorenjska in primorska avtocestna smer, z druge strani pa dosežemo dolino Tera skozi Učjo. No, obstaja še ena cest(ic)a. Za njo si je treba vzeti veliko več časa, a zagotavljam, da Proti Terskim dolinamSlap na Belem potokune bo nikomur žal. Katero sva izbrala midva, verjetno ni treba napisati. Dobro je tudi to, ker je od ukinitve mejne kontrole prihranjeno lovljenje odpiralnega časa mejnih prehodov. Iz Kobarida v Breginj in preko bivšega maloobmejnega prehoda Most na Nadiži do vasi Plestišča, ki že sodi v Občino Tipana. Skozi to vas se pripeljemo v Karnajsko dolino, potem pa se, glede na izbiro izhodišča ture, zapeljemo v katero od terskih vasi. Ker slovenska kartografska »biblija« (Atlas Slovenije) tega območja žal (in vsaj zame popolnoma nerazumljivo) ne prikazuje, avtokarta Slovenije pa je za lokalne prometne povezave premalo natančna, zelo priporočam zemljevid Tabacco št. 26 v merilu 1 : 25 000, ki ne bo v pomoč samo na turi, temveč tudi pri vožnji do izhodišča, ker je v nasprotnem primeru (cinično rečeno) še do začetka ture težko priti. Na novodobno navigacijo, ki je tudi sicer ni ravno v vsakem avtomobilu, se jaz ne bi preveč zanašal.

Ta svet je bogat! Ko bomo enkrat prišli v kraje ob Teru, se bomo zagotovo še vrnili (pišem iz lastnih izkušenj), najbolje za več dni, ker do tja ni ravno blizu. Vabijo prijazne vasice, slikoviti potoki, podzemne jame pri Zavarhu, slapovi, soteske, zaobljeni holmi Barnadije, razgledni gorski hrbti Stolovega grebena in divji svet Muzcev. O vsakem od teh območij bi lahko napisal precej več, a prostora ni, zatorej tokrat samo o gori, ki je v Gorniških potepanjih prišla na vrsto tokrat, v arhivu pa sta že Breško gora in Mali Karman.

Stolov greben

Pot pod noge. Izbral sem Brinico (1636 m), najvišji vrh Stolovega grebena med državno mejo in Terom. Severni pristopi so večinoma gozdnati in še pozno v pomlad zasneženi, južni pa travnati in vsaj poleti zelo vroči. Z južne strani je na turo najbolje kreniti na pómlad, ko prisojna pobočja okopnijo, vročine še ni, strmali pa so polne gorskega cvetja. Najprimernejše izhodišče je vas Viškorša (608 m), Na grebenu BriniceMulatjera nad Viškoršoodkoder lahko opravimo prijetno in ne preveč naporno krožno turo. Vzhodna pot, označena s številko 711, je zelo položna, saj do glavnega grebena na sedlu Križ hodimo po lepo ohranjeni mulatjeri, ki jo ob vzponu zmorejo skoraj v celoti prevoziti tudi zelo dobri gorski kolesarji. (Morda bo beseda skoraj kmalu nepotrebna:) Če se odločimo za vzpon po zahodni poti, ki jo krasi številka 710, bomo nad gozdno mejo pošteno grizli kolena. Prečenje Brinice ni zahtevno, saj je le nekajkrat treba prijeti za skalo. Povsem druga pesem je v mokrem ali celo zmrzali. Takrat so lahko strme trave zelo zahrbtne, zato previdnost ni nikoli odveč, pa čeprav se sprehajamo »samo« po nezahtevnem grebenu Julijskih Predalp.

Odločitev, po kateri gor in po kateri dol, prepuščam vam. Midva sva, potem ko se nama je po časovno zelo dolgi, a zelo zanimivi vožnji skozi Breginj, Plestišča in Tipano uspelo pripeljati do Viškorše, zastavila v obratni smeri urinega Priden, priden in tako zelo moj ...kazalca. To z drugimi besedami pomeni, da je bil prvi del sestopa precej podoben prostemu padu, a dokler si mlad in imaš še prva kolena (kot se v šali Kapela na Bregureče), se ne sekiraš preveč … Popoldne je bilo še dovolj časa za postanek v Bardu in obisku najzahodnejše vasi Terskih dolin. Breg (po domače Brijeh) je zapuščen, cesta do njega pa, vsaj od Podbarda naprej, zelo ozka in zavita, vendar vseskozi asfaltirana. Vas, ki ždi visoko nad potokom Bedroša v naročju zahodnega dela Stolovega grebena, premore nekaj obnovljenihSamo tale se še "oglaša" na Bregu hiš, a stalnih prebivalcev ni več. Za ilustracijo še nekaj suhoparnih podatkov, ki pa so žal neusmiljeni. Leta 1961 je v vasi živelo petindvajset ljudi, a je žal potres sredi sedemdesetih porušil osemdeset (80!) hiš. Po tej naravni katastrofi sta ostala samo še dva stalna prebivalca, leta 2006 samo še eden … Midva sva se pripeljala v mrtvo vas z nekaj obnovljenimi hišami. Nikogar ni bilo moč pozdraviti. Velik avtomobil z registrskimi tablicami majhne in bogate evropske države, je bil videti, kot bi padel z neba. Med sprehodom po zapuščenih senožetih, ki jih bo kmalu popolnoma prerasel gozd, sva lahko prisluhnila le petju ptic in si želela vsaj v mislih pričarati sliko minulih stoletij, ko so pod mogočnimi vrhovi še živeli naši rojaki. Iz zasanjanosti sta naju predramila poslavljajoče se sonce, ki je »padlo« za Mali Karman, in misel, da bo treba domov.

Mali Karman

Žal smo večinoma samo še obiskovalci. Pridemo na turo, malo pogledamo naokrog, nato pa pohitimo nazaj do svojih »varnih« zavetij, v odmaknjenih vaseh pa ostanejo največkrat samo starejši ljudje. Kolikor jih je seveda sploh še ostalo. Na Bregu ni nikogar več …
 

Komentiraj (1):

Marjeta Štrukelj, sreda, 19. maj 2010, ob 07:49

Dodatek za polžke

Če ste prišli iz Brezij, Viškorše ali Karnahte, ali pa s severnega Sedla tam na Meji, vas tik pod grebenom na severni strani med Breškim Jalovcem in Brinco čaka obnovljeno veliko vojaško poslopje A.N.A., katerega del je odprtega tipa (škoda, v začetku je bil odprt tisti del zgradbe s kaminom, kjer je zvečer prijetno prasketalo) – ne bi se moglo reči zimska soba, to je cela dvorana, v spodnjih prostorih pa kuhinja z veliko mizo.

Lani sem v Brezjah sredi dneva pustila na izhodišču markirane poti svojo »Happy cow« in se podala v robe, seveda sem se iz Karnahte vračala šele naslednji dan popoldne. Ko se po vasi spuščajoč vračam na izhodišče, me po slovenskem pozdravu bara domačin: »Je vaš tisti avto z ljubljansko registracijo?« »Ja, sem slabo parkirala, vam je bil v napoto?« Ne to, nič niste nikomur povedali, da vas ne bo. Skrbelo nas je in doli v gostilni smo se zvečer spraševali, če je potrebno sprožiti reševalno akcijo. Če vas še par ur ne bi bilo, bi poklical…«, vse lepo razločno razumljivo slovenskim ušesom. Opravičila sem se, bila sem ganjena in bilo me je sram, neskončno sram.

Le pojdite kdaj v te konce, mene je nazadnje tja spravila prav Gorazdova objava. Markirana pot v oz. iz Karnahte na greben v mojem starem zemljevidu še ni vrisana, pa sem morala preverit, če nam fant morda ne laže. Vse je res in še vedno boste odkrili kaj novega, lepega, nepozabnega.

eXTReMe Tracker