Gorniška potepanja: Gran Paradiso je najvišji vrh Grajiških Alp in hkrati najvišja gora, ki leži v celoti na območju naše zahodne sosede.
Na oslovsko-kozorogovi gori
Gran Paradiso je najvišji vrh Grajiških Alp in hkrati najvišja gora, ki leži v celoti na območju naše zahodne sosede. Torej nekakšen italijanski Watzmann
oziroma Dom, ki se v Nemčiji oziroma Švici 
ponašata z višinskim »nesosedskim« prvenstvom. Vsem trem se je, vsaj v primerjavi z nekaterimi drugimi modnimi vrhovi v Alpah, uspelo ubraniti (pre)številnih »pridobitev« modernega človeka, ki je z zobatimi železnicami (Jungfrau), gondolskimi žičnicami (Aiguille du Midi) in restavracijami (Zugspitze) zelo spremenil podobo alpskega sveta. Že mora biti tako … Če želimo uživati razgled z Doma, se moramo povzpeti za več kot tri tisoč višinskih metrov. Pri Watzmannu in Gran Paradisu je ta številka za tretjino manjša, a še vedno vsega spoštovanja vredna, res pa je, da »dolina« pod Gran Paradisom pomeni skoraj višino Mangrtskega sedla. Obe gori sta v narodnem parku. Koliko in na kakšen način se to odraža v realnosti, pa je že drugo vprašanje. Žičnic res ni, toda heliski na Gran Paradisu zelo dobro deluje. Ko ti ob vzpenjanju na štiritisočak nad glavo vsakih petnajst minut zaropota helikopeter in čez nekaj minut mimo tebe privijugajo »turni smučarji«, se sredi narodnega parka počutiš, milo rečeno, bedno.
Do izhodišča za vzpon na enega od tehnično najlažje dosegljivih štiritisočakov je iz osrednje Slovenije približno sedemsto kilometrov. Ker nas skoraj na vsej poti spremlja (dolgočasna) avtocesta, gre mimo Trsta, Benetk, Verone in Bergama kar hitro od koles. Zahodno od Milana je treba zaviti, še vedno po avtocesti, v dolino Aoste, kjer nas kmalu pozdravijo dvojezični italijansko-francoski napisi, saj tam živi številčna francosko govoreča manjšina. Kmalu za mestom Aosta, ogled mesta vsekakor priporočam, zavijemo v Val Savarenche. Po dobrih trideset kilometrov dolgi dolini se skozi številna naselja in mimo veličastnih slapov, ki padajo s strmih pobočij v potok Savara, pripeljemo do zaselka Pont (1960 m), kjer sta hotel in veliko parkirišče.
Podrobnejši opis ture si lahko preberete v vodniku Tomaža Vrhovca s sodelavci ali pa v roke vzemite prevedeno delo, ki ga je napisal Richard Goedeke. Na voljo je seveda tudi veliko literature v tujih jezikih, marsikaj pa se najde še na svetovnem spletu. Tole bo le kratek povzetek. Do velike, a večinoma zelo zasedene koče Vittorio Emanuelle se povzpnemo v dobrih dveh urah po široki zložni poti. Ob vedno širših razgledih na okoliške 
gore in slapove bo čas hitro minil. Kako visoko bomo stopili na sneg, je seveda odvisno od letnega časa. V pozni pomladi naletimo na sneg že spodaj v dolini, pozno poleti pa se še visoko nad kočo prebijamo po grušču, preden dosežemo ledenik. Od koče do vrha je dobrih pet ur hoje, z zaključnim akordom v obliki lažjega skalnega plezanja preko granitnih plošč in prečenja nekaj izpostavljenih poličk. Če ni gneče (vsaj poleti je skoraj vedno), smo hitro čez, sicer pa je treba kar precej potrpljenja. Kdor te vrline gorniškega udejstvovanja ne obvlada (jaz je recimo zagotovo ne), naj gre rajši kam drugam ali pa se na vrh povzpne izven glavne sezone. Morda je sedaj ravno pravi čas. Tudi ledeniške razpoke so še (varno?) skrite pod debelo snežno odejo.
Kako sva midva doživela Gran Paradiso? Dolga zgodba … Bom poskusil na kratko. Bilo je deževno kot te dni, midva pa ves teden prosta službenih 
obveznosti. Nisva ravno ljubitelja tujih gorá, še 
posebej zato ne, ker imamo Slovenci »okoli hiše« (beri: v radiju do dvesto kilometrov) toliko zanimivega, zato naju mora dlje od doma nekaj »poriniti«. V tem primeru je to uspelo obupnemu vremenu. Iz knjižnice sem privlekel toliko literature, da je bilo treba zračnici na kolesu dodatno napolniti, sicer bi se domov pripeljal po feltnah. Če se dobro spomnim, je dekle ob mojem raztovarjanju nahrbtnika, ki je bil poln vodnikov in zemljevidov, reklo nekaj v smislu: »A je s tabo vse v redu?« Na mizi se je znašla cela gora literature od Dolomitov do Pirenejev. V domačih gorah namreč ni imelo smisla vztrajati, saj so napovedali dež do nadaljnjega.
Naslednji dan sva še »štrikala« s Križno jamo, nato pa čez Hrušico, kjer se je sredi pomladi med dežne kaplje mešal celo sneg, volan naravnala proti zahodu. Snežinkam je v Vipavski dolini vendarle postalo pretoplo, a spremljale so naju vse tja do Milana. Zjasnilo se je ravno pravi čas, da sva še ujela odcep proti dolini Aoste. Samo še cilj je bilo treba določiti in časovnico prilagoditi (pre)polni »Emanuelki«. To ni pomenilo nič drugega 
kot zares rano vstajanje (nekateri na
štirih nogah so bili še bolj zgodnji) in hojo do koče v času, ko so se v njej spotikali eden čez drugega in pripravljali za vzpon. Na najino presenečenje jih sploh ni bilo veliko in po srečnem naključju kandidatov za vršni skalni stolpič sploh ni bilo. Še tistih nekaj smučarjev, ki so prišli za nama, si je na sedlu pod vrhom nadelo smuči in odvijugalo v dolino. Kar verjeti nisva mogla. Bilo je podobno, vsaj kar se proste poti tiče, kot na Velikem Kleku. V lepem, sončnem in skoraj brezvetrnem aprilskem dnevu sva čisto sama, brez nadležnega čakanja v koloni, ki sva ga gledala na fotografijah, telovadila po granitnih skladih – vse dokler se nama ni prikazala Marija. No, opazila sva jo že z ledenika, sedaj pa sva lahko, potem ko se nama je zaradi redkejše zraka uspelo umiriti, v miru posedela ob njej in se razgledovala tja daleč do najvišje »Bele gore«, slavnega »Roga« in njegove veličastne »Rožnate« sosede.
Tudi navzdol nama ni bilo hudega. »Zabava« se je začela šele pri »pol sodu«, kjer je bilo zelo živahno. Ker ni imel nobeden od naju kakršnekoli želje, da bi 
spal v njem, sem samo iz golega firbca odšel proti koči, a že do vhodnih vrat komaj prišel. Notri so se vsi drli eden čez drugega. Kolikor sem uspel razbrati iz njihovih kretenj, so se »tepli« za prenočišča. Naslednji dan je bila sobota, kandidatov za posteljo pa preveč. In koliko sva jih srečevala šele ob nadaljnji poti v dolino. Res nama je uspelo zadeti pravi dan, saj je bilo videti, da bo naslednje jutro na pobočjih Gran Paradisa več smučarjev kot na Krvavcu.
Vožnja do doma je bila tako dolga (predvsem pa zavita), da jo je bilo treba razdeliti na tri dni. Isti večer nama še do glavne doline ni uspelo priti, naslednji 
dan pa so naju čakali pot v Courmayeur pod 
Mont Blanc, ogled Aoste, skok v Cervinio pod Matterhorn, nato pa slalomiranje med velikimi severnoitalijanskimi jezeri. Orta, Maggiore, Lugano in Como so njihova imena (srednja dva sta »bratsko« razdeljena s sosednjo Švico), vmes pa še nekaj manjših »ribnikov«, ki so veliki kot naš gorenjski biser z otočkom. Predvsem severna obala jezera Lugano je zelo strma in slikovita. Nad poslednjo veliko lužo naju je ujela noč, zadnji dan pa so bili na vrsti prelazi. Nekaj najvišjih je bilo globoko pod snegom, zato naju je pot vodila v dolino pod najvzhodnejšim alpskim štiritisočakom. Snegovi Bernine so se lesketali visoko zgoraj, spodaj pa je na dobrih dvesto metrih nad morjem že cvetela pomlad. V dolini Valtelina je tudi kraj z imenom Morbegno. Če vas to ime spominja na razpadajoči vojaški objekt pod Triglavom, razmišljate v pravi smeri, jaz pa bom počasi nehal utrujati z opisovanjem ovinkastih cest, ki najbrž (opisi namreč) nikomur ne koristijo. Zatorej res samo še trije stavki.
Preko Aprice sva dosegla Ponte di Legno, ki je Planici skoraj vzel svetovno slavo (ljubitelji poletov naj si ogledajo razvoj svetovnega rekorda), sledil je 
precej višji prelaz Passo di Tonale med masivom Ortlerja na severu in Adamella na jugu, z Mendelpassom sva dosegla nemško govoreče območje Južne Tirolske, se skozi Predazzo zapeljala na prelaz Fedaia pod Marmolado, čez dobrih dva tisoč dvesto metrov visoki Gau v slavno Cortino d' Ampezzo, pa vpon pod Cristallo, pa ob mladi Piavi do Sappade, pa … No, iz Rezije v Učjo ni šlo (to seveda ne pomeni, da nisva poskusila). Divja Reklanica je bila ravno pravšnji zaključek sicer zamudnega, a hkrati zelo zanimivega vračanja domov …