Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vsa Tomazinova gonila

25. 4. 2010

Dežurstvo na Brniku

Vrh sedemtisočaka Tengrija Foto osebni arhiv

 

četrtek, 29. april 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2847

Nedelo, Zapelji me - Grega Kališnik: Vsa Tomazinova gonila : 50 + 35

Dasi zdaleč ni navijač obletnic, je pol stoletja, ki v trebuhu nosi 35 ta visokih let, le primerno za pogled v globino. In kaj razbere oko, vrženo prek rame, z nadmorske višine petdesetih let?
» Ko sem šel zamlada na izlet,« – na krnico Za Akom pod martuljške gore – »je bilo, kot bi me kdo s kladivom po glavi,« začenja luščiti preteklik Iztok Tomazin. Družinski in urgentni zdravnik in direktor tržiškega zdravstvenega doma. Jasno, spredaj ima mag., zadaj pa dr. med., a pustimo formalizme.

»Nekako pri štirinajstih sem kot popoln začetnik že sam hodil pozimi po Karavankah, to so resne gore.« O nevarnih otročajskih junačenjih so iz AO Tržič obvestili njegovega očeta Tineta. Ta mu je začel skrivati planinsko opremo. Pa ne, ker bi bil proti njegovemu hribolazenju, tudi na AO so bili za to, a seveda na varen način. Zahtevnejše stope in oprijeme je sin Tomazin v letih, ki so se nanizala na začetke, puščal za seboj v skupini desetih tržiških alpinistov, večinoma pet do deset let starejših od njega.

Kakršen sin ...

Tomazin je gorski vodnik, »a ne vodim«. Nazaj k očetu: »Prvič sem ga peljal na turo, ko je imel 77 let, bil je moj najstarejši tečajnik, šla sva od Tolste Košute do Košutnikovega turna, po najtežjem delu Košutinega grebena.« Pa saj sinovi veste, kako svojeglavi so očetje: »Leto pozneje je šel oče z enako starim prijateljem na isto turo, nevarovan, nič ni povedal. Potem pa je prišel prijatelj k meni na pregled in se zagovoril.« Bi pričakovali, da je začel sin očetu opremo skrivati, pa ni bilo tako, še več, za osem križev ga je popeljal po Slovenski čez Triglavsko severno steno, pa na Tomazinovi gori, Storžiču, sta plezala in še kje.

Tomazinova gorniška veriga je sila razčlenjena. »Šlo je za obdobja, ki pa so se prekrivala,« pove direktor in zdravnik s svojimi opredeljenimi pacienti, v slednji vlogi ima nekoliko skrajšan delovni čas.

Gremo gor: »Konec sedemdesetih z Borutom Bergantom iz ZDA prineseva domov prosto plezanje, večraztežajno.« Borut je šel takoj v Himalajo, Iztok Tomazin pa je začel leteti z zmaji in jadralnimi padali, pionirsko z gora, s ploviloma je tekmoval in osvajal državne naslove.

Velik odlom njegove gorske pogače pomeni zimska ledna plezarija, morda še večjega alpinistično, ekstremno smučanje, pa umirjenejše turno.

Petkrat nad osem

Pa vsevišnji podvigi, najvišji, osemtisočmetrski, s petih je gledal v prihodnost. Na Čo Oju je opravil prvenstveni naskok po severni steni in prvo solo prečenje gore, njegov Daulagiri je še vedno edini slovenski zimski osemtisočak, z Gašerbruma I je smučal po severni steni, kar, razloži, »je tehnično najtežje smučanje z osemtisočakov«. S Šiša Pangme je pred tem smučal s 7600 metrov, kar je bil tedaj slovenski višinski rekord, na Gašerbrum II pa je šel po običajni smeri, odpravarsko, a »brez višinskih nosačev«.

In še gorsko reševanje, ki je presek, sredica dveh skoraj matematično enakovrednih režnjev žitja – alpinizma in medicine.

»Kot otrok sem bil zelo bolan, veliko po bolnišnicah in prisegel sem si, da če kaj, nikdar ne bom zdravnik.« Roka mu je bolj utripala za primerjalno književnost, pisanje je bilo in je »eden najmočnejših drajvov v življenju«. Pod drajvom si predstavljajmo vzgib, gon, gonilo.

A iz zarečenega testa vzidejo najlepši hlebci in Iztok je spustil književno primerjanje in padel v medicino, uresničenje želje po pomoči ljudem. Vendar ves čas piše. Strokovno o medicini, prozno in pesniško o gorah, pa publicistično, tudi o gorskem reševanju, črnemu dnevu v Turski gori je namenil premišljeno knjigo o šepavosti gorskega reševanja v prejšnjih devetdesetih, ki je vpila po nesreči. Ta je prišla v nepravično, nepričakovano grozljivi opravi. In kako je s slovenskim gorskim reševanjem zdaj? »Precej bolje, a seveda še zdaleč ne idealno,« pove vsestranski (zadržani) vsestrastnež. Živi v Križah, opomni, »s pogledom na Julijske Alpe«.

Neizbrisen drajv, »skoraj fizično-duhovno razodetje, je bilo moje prvo srečanje s Tibetom«. Dopolnimo, da je k njegovi pesniški zbirki Iskanje Šambale predgovor spisal dalajlama.

Zadnje desetletje se zelo intenzivno ukvarja z jogo, pa ne s pozahodnjenimi instantkami, ampak z izvorno, z znanostjo o globalnem ravnotežju na vseh ravneh, »moj guru je iz Indije«.

»Najmočnejši drajvi so mimo,« alpinizem ni več lasersko napadana prioriteta, »nisem več tako zmožen, bremzajo me poklic in druge obveznosti, pa zdravje in staranje.« A za svoja leta, doda, je fit in marsikaterega mladinca v žep stlači. »Nekoč bi v cilj vložil bistveno več kot zdaj.« Koliko je bistveno več? »Ogromno, a nikakor ne vsega.« Razumem, da za sanje ne bi tvegal majdičevskega vložka. Tistega pozneje izrečenega, ne doživetega v vancouvrskem ovinku.

Proti presežnemu

Plaščasti pojem, ki spravi podse vse Tomazinove dejavnostne raznorodnosti, bi bila morda opredelitev – iskalec. »Gre za iskanje presežnih dimenzij, ki bi jim nekateri morda rekli bog.« Dimenzij, ki jih je prva desetletja najdeval predvsem v gorah. Zdaj ima presežnost več obrazov, spušča se z visočav. Iztok jo najdeva v poklicu, odnosu z ljudmi, z ženo Matejo, zakonsko in družinsko terapevtko. Družijo ju joga, hribi, plezanje, turno smučanje, ne nazadnje, ugibam, temeljna smer iskanja. »Odnos med dvema, če je pravi, se nadaljuje v sfero presežnega.« Nebesa imaš lahko tudi doma.

Disciplina mu ni nikdar povzročala težav. Ne jé jajc, rib, mesa. Je abstinent. Najbolj oziroma edinokrat je bil pijan pri letu in pol, ko je polokal vse ostanke viskija po družinski zabavi. »V življenju sem zelo intenzivno kadil en dan, v drugem razredu osnovne šole.«

»Pred več kot 20 leti sem si pri ekstremnem smučanju z Begunjščice polomil, zdrobil nogo.« Zdravnik, oh, ti zdravniki, mu je rekel, da ne bo nikoli več smučal. A je zmogel, »notranja motivacija pa hrepenenje sta me ozdravila. Tako rekoč vsa Himalaja je bila še pred menoj.« In lani je bil spet tam, v Karavankah, sam, in z gore, ki bi mu lahko vzela vsa gorovja, je odsmučal brez težav.

Četudi so v njegovi beležnici minulega ekstra dejanja, Tomazin nedvomno sodi med introalpiniste. Vedenjsko, nravno se ne razmetava naokoli. »Ne morem postati guru, lahko pa intenzivno izmenjujem svoje izkušnje z drugimi.«

Njegova pogosta družica je smrt. V gorah, še bistveno vsiljiveje v službi. Umirajo pacienti, znanci, prijatelji. Breme je težko, varovalnim tehnikam navkljub. Peza je reševalsko drvenje v gore, kjer je alpinista zasul plaz. Odkopavanje, spod snežnega smrtnega prta se izriše obraz človeka, ki ga je poznal dvajset, trideset let. Z njim plezal.

Hudo bolni so izvir samospoznavanja prek drugih. Zdravnik uči pacienta, ta mu vrača skušnjo. Sooplajanje. »Najteže pa je najti pravšnjo mero med sočutjem in samozaščito.« Zdravnik brez sočutja, to ve vsak, ki je odležal svoje, je za na odpad, pretirano vživljanje v gorje drugih pa ga lahko izmozga.

Iztok Tomazin je na stendbaju: permanentno za reševanje v gorah v okviru GRS in v prostem času za helikoptersko nujno medicinsko pomoč (to je reševanje povsod razen v gorah, recimo na cestah). Pri gorskem reševanju je mednarodno hiperaktiven. In še vedno šoloobvezan: »Delam doktorat s tematiko optimalne organizacije helikopterskega reševanja in nujne medicinske pomoči.« Že zdavnaj bi se moral lotiti disertacije, seveda so jo gore krepko odmaknile. »Zdaj pišem doktorat ob izrednem manku časa.«

Zmenek z abrahamom je eden prelomnejših, morda najsimbolnejši, kar nam jih je (če nam jih je) danih. »Po abrahamu bi rad nadaljeval to pot, preživel čim več časa, združeval alpinizem in zdravništvo.«

Precej pretresna, izzavogalna pa se mi je kljub temu zdela tale: »Intimno mi je medicina celo bliže kot alpinizem.«

Bo že vedel, po 50 letih življenja in 35 alpinizma.

Grega Kališnik

eXTReMe Tracker