Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zavetje v pečevju

Janez Gregorin, Zavetje v pečevju, 1941/42; članek Ivana Zike v Kamniškem občanu 1971


Opombe:

– Kamniški občan 1971, št. 11, november, in št. 12, december; prof. Ivan Zika: Zavetje v pečevju; članek o povesti Janeza Gregorina, ki jo je kot Igor Zagrenjen objavljal med vojno, od 29. avgusta 1941 do 24. januarja 1942 v 117 nadaljevanjih, v ljubljanskem popoldnevniku Slovenski dom.

– Janez Gregorin, Blagoslov gora, Zbrano delo, založilo Slovensko planinsko društvo, Ljubljana 1944. Knjigo je uredil avtorjev gorniški prijatelj Boris Režek, ki je na strani 284 zapisal: Zavetje v pečevju, povest izza francoske okupacije 1810, ni gorníška; izhajala je v »Slovenskem Domu« 1941/42. Izšla bo v posebni knjigi. (Do tega žal ni prišlo.)

– Janez Gregorin - Šteblaj (1910–1942): alpinist, novinar in planinski pisatelj. Sprva je kot samohodec od leta 1927 ponovil večino smeri v Kamniških in Savinjskih Alpah, nato z bratom Mirom, Vinkom Modcem, Borisom Režkom in drugimi načrtno obdeloval stene v njih. Preplezal je severno steno Male in Velike Kalške gore, Male Rinke, Kamniškega sedla, Bab, Konja in Kompotele; Leta 1937 je s Karlom Tarterjem v jugovzhodni steni Kogla že bolan preplezal znamenito Direktno smer (VI. stopnja). Študiral je filozofijo, predaval o gorah, književnosti in umetnosti, pisal o gorništvu, športu, gledališču in glasbi; izredno občuteno, filozofsko razglabljajoče, življenjsko prešerno in neugnano. (»Kdo pravi, da so stene grozeče? Tisti, ki je rad na gorkem, na varnem in se ustraši truda. Tisti, ki pravi: hvala bogu, da imamo policaje – ti skrbe za našo varnost.«) Glej zbornik Naša alpinistična misel.

Pred letom 1937 je uvedel izraze gorník, gorníštvo ter vponka (namesto dotedanjega karabinerja); je avtor priljubljene Štamfovske pesmi (... zavriskaj in zapoj ...). Z mladimi plezalci je urejal in izdajal odlično revijo Planinska matica leta 1937 in takrat pri istoimenski založbi izbral in prevedel najpomembnejše planinske in alpinistične članke in jih izdal v knjigi V borbi z goro. Po smrti je leta 1944 izšlo njegovo zbrano delo Blagoslov gora.

– Portret Janeza Gregorina je iz knjige Borisa Režka, Stene in grebeni, PZS, Ljubljana 1959, stran 203, avtor Tomaž Kvas.

torek, 27. april 1971, ob 05:29, France Malešič, ogledov: 2272

Kamniški občan (1971) - Ivan Zika Škoda, če ob 30-letnici vstaje ne bi omenili dolgega leposlovnega sestavka, povesti v nadaljevanjih, ki jo je v času bojev pisal idealen planinec in ljubitelj Kamniških planin Janez Gregorin

... prav o trpljenju ljudstva pod temi planinami in o njegovi veri v končno zmago.

Mislim, da je to edinstven primer v naši književnosti, ko v času okupacije izhaja v Ljubljani v časopisu povest, ki ji je pisec postavil dejanje 130 let nazaj, pa vendar sproti vezno opisuje dogodke ljudske vstaje v kamniško-domžalskem kotu in junaški odpor ljudstva pod Kamniškimi planinami.

- . -

V prejšnji številki Občana smo pod naslovom Zavetje v pečevju omenili povest, ki je komaj mesec dni po oboroženi vstaji slovenskega ljudstva v kamniško-domžalskem okolišu začela izhajati v takratnem ljubljanskem popoldnevniku. Povest je pravzaprav opisovala junaški odpor ljudstva pod planinami proti okupatorju. V hudi stiski je gora odprla svoja nedra in v pečevju pokroviteljsko sprejela v varstvo svoje ljudstvo. Zaradi pomanjkanja prostora nismo mogli bralcem predstaviti pisca te zgodbe in vsebine pretresljivih dogodkov o boju za svobodo in neodvisnost.

Kdo je pisec povesti Zavetje v pečevju? Janez Gregorin, rojen leta 1911 v Horjulu, je bil novinar pri Slovenskem domu, ki je kot popoldnevnik izhajal v Ljubljani. Bil je tudi kremenit alpinist, ki je napravil več prvenstvenih vzponov v Kamniških planinah, sam ali pa v navezi. Ko je bil po okupaciji odrezan od svojih ljubljenih Kamniških planin in dobrega ljudstva pod skalnatimi vrhovi, je z gnevom v srcu zasledoval dogodke ob oboroženi vstaji pod planinami in divjanje okupatorja nad svobodoljubnim ljudstvom. Zasnoval je povest Zavetje v pečevju, v kateri se je oddolžil domači zemlji v njenem najhujšem trpljenju. Pisal jo je pod izmišljenim imenom kot Igor Zagrenjen. Že od prej je bil poznan kot planinski pisatelj. Napisal je več krajših literarnih zgodb o doživetjih v hribih, med njimi Blagoslov gora, Pot v meglo, Pozno neurje, Čelešnik. Umrl je v Ljubljani v oktobru 1942. Janez Gregorin se je s svojim delom za vedno zapisal v zgodovino narodno osvobodilnega boja v našem kraju.

Povest Zavetje v pečevju je pričela izhajati kot podlistek 29. avgusta 1941, torej komaj dober mesec po začetku organizirane vstaje slovenskega ljudstva v kamniško-domžalskem kotu. Zgodba naj bi se odvijala leta 1810, ko je okrutni samosilnik (beri: Hitler) vihtel bič objestnosti nad ponižanimi deželami. Plahutarji (beri: partizani) so se skrivali v pečevju in gozdovih.

Pisec Janez Gregorin je spretno vpletal v povest ostro obsodbo okupatorjevih zločinov nad slovenskim ljudstvom. Pisal je sproti in že v septembrskih nadaljevanjih beremo:

Kaj vse so počenjali s tem ljudstvom, ki je bilo željno svobode. Nagnali so vaščane kam drugam, pretepali so jim župane in učitelje. Očeta so tolkli, da je omedlel, ko so hoteli vedeti, kje se mu skriva sin. Sin je bil visoko gori v svobodnih gorah, le kdo bi mu mogel tam blizu. Ker mladih niso dosegli, pa so menda planili po ženskah in po otrocih. Te so mučili, ampak iz njih nič spravili. Ponosno so prenašali udarce in mučenja tudi najšibkejši otroci, najbolj nežna dekleta, najbednejši starci. Ljudje se niso dali ugnati.

Krečevega Miho so odgnali v Glavnik (beri: Kamnik). Kakor bi hudiče spustil z verige. Nikoli še živ človek ni slišal, da bi se na svetu uganjala taka hudobija in greh brez kazni … Takih, ki jih vzamejo s seboj, še zapirajo ne. Kar med potjo jih pobijejo. Če pa že koga drže, potem mora ležati na golih kamnitih tleh. Ponoči ga zbude, ga privežejo za roke nad glavo, noge pa mu vtaknejo v železje, ki je vzidano v steno, in ga zaklenejo. Potlej pa ga, reveža, mlatijo negodeti, ki bi jih pet pobil z eno pestjo. In v obraz mu pljujejo, zajci ničvredni, ki jim marsikomu še puh ni pognal pod nosom. To so živali, ne pa ljudje. A, kaj živali! Tudi žival ne počne takole druga z drugo, če jo je užugala. Pri miru jo požre, kaj da bi jo še mučila.

Kaj pa moški, ali kar čakajo, kdaj bodo še koga pograbili, je vprašal nekdo. Kje pa. Skoraj samo krilo srečaš na vasi. Le stari so še doma, drugo je vse skočilo v goščo …

Spet so odgnali v Glavnik nekaj ljudi z Globokega, iz Goljave in Mrzlega vrha. Kdo jim je ukazal in kdo prepričal mladi rod, da je prav, če porabijo vsako sredstvo, da dosežejo cilj, ki so si ga zastavili. Cilj – gospodovanje nad vsemi, cilj, da bi jim drugi premagani narodi hodili z ustmi snemat prah s čevljev. Kdo je bil ta razbojnik, ta spaka, ta nestvor? Kaj delajo njegovi ljudje? Kriva je bila samo nenasitna samopašnost, želja, da bi vse padlo v prah pred tistim, ki si je spravil skupaj toliko sile, da lahko ukazuje iz nezrelega, usranega veselja onim, ki jih najde okrog sebe. (Te vrste merijo na Hitlerja.)

Do zadnje hiše so požgali Goljavo. Ljudi so pognali v dolino, menda v Glavnik. Težko, da bi jih tam pustili. Bogve kam daleč jih bodo preselili in če bodo še kdaj v življenju videli domače kraje. Če teh psov Bog za njihove grehe ne bo kaznoval … Bo, pa tudi naša jeza jih bo zadela, kadar pride tista ura. Vreskovina (beri: domovina) bo vstala v novih zarjah.

V nadaljevanju 8. oktobra je prikazan tudi tip narodnega izdajalca, Podborški Tinček, ki pomaga mučiteljem. Starega Vreska do smrti mučijo, da bi jim izdal, kje se skriva sin. Stari Gradišar toži: Hišo so mi požgale te svinje. O, te svinje svinjske, ti razbojniki! Morilci so odšli, prepričani, da so z uboji in požigom dokazali svojo oblast.

Pretresljiv je požig Goljave (beri: Rašice). Najprej so prijeli vse moške, kar so jih staknili na gornjem koncu vasi. Mučili so jih, da je ta ali oni omedlel, pa niso mogli nič izvedeti. Potem so poslali pošto v Glavnik. Več kot 50 vojakov je prišlo popoldne gor. Najprej so segnali živino iz hlevov, 10 vojakov jo je gnalo v dolino. Potem so pobrali ljudi in jih naložili na vozove. Pred njihovimi očmi so potem znosili iz hiš, kar je bilo vrednega. Tudi to so naložili na vozove … Potem so se spravili na peklensko delo. Pri gornjem koncu vasi so začeli požigati. Gorelo je naglo, ker je pomagal veter. Kar je bilo moških, so potihem kleli, ženske in otroci pa so jokali in vpili. Teh hudičev pa ni mogla omečiti nobena prošnja. Kmalu se ničesar od doma ni več videlo. Zdaj so vojaki pognali vozove v dolino. Za njimi je ostala cerkev. Dva dni je gorela.

V pečevju se zbirajo ubežniki iz doline. Umirajoča žena zaklinja moža: Vreskovina mora ostati, priskrbeti ji moraš gospodarja domače krvi. Nikdar naj tuj gospodar na široko ne sede čez Vreskovino.

Ko ženejo vojaki uklenjene vaščane v Glavnik, jih plahutarji (beri: partizani) osvobodijo. Kaznujejo izdajalca Podborškega Tinčka, ki je kriv, da so v Glavniku obesili toliko ljudi, med njimi Jezavčka, Piščanca in Kozarja. Dober teden so viseli, preden so jih sneli in pokopali.

V 117. nadaljevanju 24. januarja 1942, pisec zaključi povest z borbami v Glavniku in v predmestju Globajne (beri: Ljubljane), ki privedejo do osvoboditve. Sovražnik je pregnan, junaki Tone, Gams, Poštar, Šteblaj, Bedrač pa se vračajo domov, da obnovijo Vreskovino.

Janez Gregorin ni dočakal osvoboditve, ki jo je najavil v Zavetju v pečevju. Zahrbtna bolezen ga je položila v prezgodnji grob že v oktobru 1942. Ob 50-letnici Slovenskega planinskega društva je izšla v Ljubljani leta 1944 pod naslovom Blagoslov gora zbirka Gregorinovih novelskih predelav doživetij v hribih, predvsem v Kamniških planinah. Uredil jo je Boris Režek.

Univerzitetni lektor profesor Viktor Smolej je posebej opozoril na številne besedne posebnosti in izraze, ki so svojstveni našemu ljudstvu pod Kamniškimi planinami. Tako je povest Zavetje v pečevju po vsebini in obliki kakor izrezana iz našega okolja. Vredno bi bilo analizirati dogodke in jih časovno opredeliti. Delo lahko vključimo v okvir dokumentov ljudske vstaje v našem kotu.

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker