Gorniška potepanja: Severni pristopi so orientacijsko in tehnično zelo zahtevni, vendar tudi južni niso kar tako podarjeni.
Gora z napako. Mar res?
Brez skrbi, z naslovom ne mislim čisto resno. Pravzaprav se mi je samo nerodno zapisalo, ko sem želel povedati, da edina označena pot na to goro 
pripelje – navzdol. Mokrica je vrh, bolje rečeno razgledni pomol, v skupini Krvavca, ki ga lahko obiščemo mimogrede ob sestopu s Kompotele. Če drugih sestopov ne poznamo, se moramo nanjo tudi vrniti. Pot je zahtevna in na nekaterih delih izpostavljena, a vendarle markirana – v nasprotju z drugimi pristopi iz doline, ki zahtevajo od obiskovalcev gora veliko več znanja in izurjenosti v svetu brez označenih poti. Severni pristopi na Mokrico so orientacijsko in tehnično zelo zahtevni, vendar tudi južni niso kar tako podarjeni. Napisal sem v množini, ker lahko kombiniramo med več različnimi smermi, a tista »prava« je vendarle samo ena na vsaki strani. Za kaj več lahko uporabimo lastno iznajdljivost, si pomagamo s svetovnim spletom ali pa (kar je še najbolje) pobaramo katerega od domačinov, da nam pomaga odkriti že skoraj pozabljene stezice in prehode.
Nad Kurjo dolino nas čaka dobrih tisoč višinskih metrov zelo zahtevnega brezpotja, vključno s prehodom mimo Velba, kamnitega naravnega mostu. Opis si preberite v Vladovem vodniku Manj znane poti slovenskih gora. Stran od 
naše smeri sta tudi spodmol in naravno okno Kovačnica, ki ima svojo soimenjakinjo pod Staničevim vrhom, onkraj doline Kamniške Bistrice. Približno v isti smeri (pod Šraj peskom) ravno tako najdemo Velb. Južni pristop, ki mu bomo posvetili pozornost v tokratni objavi, vodi iz doline Korošice (še eno ime iz vzhodnega dela osrednjih Grintovcev) po neoznačeni stezi mimo Medvedje oziroma Mokriške jame, ki hrani marsikatero zanimivost. Že samo tale uvod je verjetno povedal dovolj o tem, da naslov objave nima kakšnega velikega pomena (Mokrica je bogata!), a naj ostane, saj verjetno res ni veliko gorá, ki bi jih »uradno« dosegli v sestopu.
Z glavne prometnice, ki pelje proti Domu v Kamniški Bistrici, zavijemo levo tik pred gondolsko žičnico na Veliko planino. Po gozdni cesti se zapeljemo v dolino potoka Korošice, ki se tik pred izlivom v Bistrico prebije skozi krajšo 
sotesko. Prva dva odcepa pustimo vnemar, na tretjem, že nad dolino dobrih osemsto metrov visoko, pa zavijemo desno in se pripeljemo do manjšega peskokopa, kjer na njegovi levi strani opazimo stezico. To je naše izhodišče. Gozdna cesta po dolini Korošice ni vedno najboljša, zato se lahko do sem pripeljemo tudi čez Zgornje Brsnike (odcep je kmalu za mostom čez Kamniško Bistrico) ali pa, še najbolje, vzamemo pot pod noge in se do »povišanega« izhodišča lepo ogrejemo z lastnim pogonom. Hitenja in prevažanja z motornimi vozili imamo dovolj že v urbanem svetu.
Dobro sledljiva steza nas od peskokopa vodi prečno proti levi navzgor in se kmalu združi s potko, ki pripelje od še višjega izhodišča na Markovi ravni. Zavijemo desno in pridemo do razpotja, kjer se lahko do stare podrte lovske koče na Debelem hribu povzpnemo po levi (težji) in desni (lažji)
poti. Prva krene 
pred široko grapo levo strmo navzgor in nas pripelje do slikovitega prehoda (bolje rečeno podhoda) pod prepadno steno, za njo pa prečimo strmo pobočje proti levi navzgor. Čezenj si lahko pomagamo tudi z žično vrvjo. Višje proti stari podrti koči gre lažje. Semkaj pripelje desna pot, ki spodaj preči grapo (prehod je velikokrat podrt zaradi plazov, zato moramo na drugi strani poiskati nadaljevanje poti) in se precej bolj zložno povzpnemo nad skalno stopnjo. Do nove lovske koče ni več daleč.
Nad njo moramo najti odcep do Medvedje jame. Marsikdo je do njega že štel ovinke. Najina izkušnja je takšna. Zavojev (zanalašč!) nisva štela in se zanesla na svoj nos. Na prvem »primernem mestu« (dokler nisem začel pisati člankov, 
sem zelo sovražil to besedno zvezo) sva zavila desno in prišla – prenizko. Nekaj časa je bila potka, nato sva malo telovadila in srečno pristala v kotanji pod opuščeno planino Ovčarijo. Šele s travnatih strmali pod Mokrico sva s pomočjo »gestapovskega« fotoaparata odkrila pravo luknjo (beri: jamo) in jo prihranila za sestop. No ja, tudi popoldne nama je uspelo »pristati« prenizko in sva morala za »nagrado« vleči z nahrbtnika cepin, da sva končno dosegla zapuščino naših – ne vem kolikokrat že – pradedov. Čisto možno, da naju je zaradi takšnega kolovratenja na vrhu pričakal močan veter, pa še trobentica ni hotela igrati tako, kot se spodobi … Do ovinkov nad lovsko kočo lahko pridemo tudi z zahodne strani s Kriške planine po prečni neoznačeni poti mimo Dedca pod Košutno. Kako boste prišli do jame, predvsem pa naprej do prehoda na strme trave pod Mokrico, prepuščam vaši iznajdljivosti, vodniku in zemljevidu.
Nad gozdno mejo nas svet vodi kar sam. Potka se vije v ključih navzgor in 
pripelje do slikovitega prehoda v desno na rob. Višje se vedno bolj izgublja, a travnate strmali, ki so v zgodnji pomladi ponavadi še zasnežene, nas bodo brez omembe vrednih težav pripeljale do grebena, kjer se nam bo odprla veriga osrednjih Grintovcev. Do vrha Mokrice je le še korak ali dva. Z razglednega balkona bomo videli zelo daleč, le na zahodu bo pogled trčil v bližnjo Kompotelo. Sestopimo po isti poti. Pod lovsko kočo seveda lahko sestopimo po lažji, proti dolini gledano levi, poti.
Še nekaj besed o Medvedji jami, več kot štirideset metrov dolgi znameniti paleolitski postojanki iz stare kamene dobe. Pred petintrideset tisoč leti so 
ledenodobni lovci lovili jamske medvede in druge živali ter njihove kosti puščali v njej. Do jame, ki je danes na drevesni meji, je takrat segal tisoč metrov debel led. Težko predstavljivo! Izkopavanja je vodil arheolog Mitja Brodar v petdesetih letih prejšnjega stoletja. V njej so našla predmete, ki pričajo o tem, na kakšni kulturni stopnji je živel človek, ko se je še preživljal z lovom: preprosto kamnito in koščeno orodje, kosti jamskih medvedov, volka, kozoroga in jamskega leva. Če koga zanima kaj več, si lahko prebere v strokovni literaturi.
Tako, predstavil sem še eno turo, a v isti sapi vse obiskovalce prosim, da v jami, pred njo in povsod drugod v gorskem svetu pustijo samo svoje stopinje. Vem, da že spet ne pišem pravim, saj tisti, ki smetijo in uničujejo, ne berejo naše spletne strani. Jamo so pred leti zaklenili, a »gavtre« so končale v prepadu pod njo. Težko sodim, ali je na jami 
potreben ključ ali ne, toda očitno druge rešitve 
ni, saj v njej najdemo veliko ostankov, ki jih tam zagotovo niso pustili ledenodobni lovci in jamski medvedi, ampak novodobni pujsi, ki najbrž mislijo, da je jama zelo primerno mesto za odlaganje smeti. Tudi risanje po stenah verjetno ni od nekdaj. In potem se seveda najdejo še navdušeni »arheologi«, ki odnašajo vse po vrsti. Velikokrat se zgražamo nad današnjo mladino, ki ne zna drugega kot razgrajati in smetiti po urbanih središčih – po možnosti sredi noči. Toda … Hej! Za uničevanje in onesnaževanje starodavnega pomnika, kakršen je Medvedja jama, je vendar treba dve uri hoditi v pošteno strmino, saj tja gor ne pripelje nobena cesta, pa tudi hiške s spominki iz jame ni. Še smerokaza ne. Vsaj jaz ga nisem videl ... Kdo torej »pušča dlako«tam zgoraj?! Prej omenjena mladež, ki ji je vsak korak v nekoristen svet stran vržen čas in ne pride dlje kot do mestnega parka in se znaša nad klopcami v njem, zagotovo ne. Torej vendarle nekdo izmed nas, »ljubiteljev« narave, ki pred odhodom na turo vstajamo ob uri, ko mularija še spat ne gre. Nič boljši nismo! Pravzaprav še slabši, saj smetimo tam, kjer je še vse količkaj tako kot nekoč.
Urednik me je vrsto let vabil k sodelovanju. Dolgo sem trmasto vztrajal, da tega ne bom delal. Med razlogi, zakaj ne, je bil tudi ta, da bi utegnil s svojimi objavami pritegniti tudi kakšnega obiskovalca, ki v gore ne sodi, še posebej pa na neoznačene poti in brezpotja. Močno upam, da ni nikogar, če pa vendarle je, pa naj si še enkrat dobro prebere prejšnji odstavek in se močno zamisli nad svojim početjem!