Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kje lahko vozim?

torek, 20. april 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2162

Polet, Gorsko kolesarstvo - Gorazd Stražišar: Uredba o vožnji v naravnem okolju nas kolesarje na žalost daje v isti koš kakor tiste, ki za svojo vožnjo potrebujejo motor. Ne bom jih našteval, saj vsi vemo, kdo so.

Če jih že ne srečamo, jih pa na daleč slišimo, kako rohnijo s svojimi motorji ali vozili s pogonom na vsa kolesa. Strinjam se, da naj bo za njih zakon strog in neizprosen. Res ne sodijo v naravo, saj že s smradom in hrupom naredijo škodo.

Seveda bodo oni rekli, da je okolje od vseh in da imajo enako pravico kakor mi kolesarji in drugi udeleženci v prometu do teh poti, po katerih se vozimo. Čeprav nam zdrava pamet govori, da ne gre metati v isti koš rohnečih smrduhov in kolesarjev.

Ampak kaj, ko so nekoč na vladi prav to naredili. Za vse so prepovedali vožnjo povsod, razen tam, kjer je izrecno dovoljeno. Na žalost je teh poti zelo malo. Vlada in zdrava pamet pač ne gresta skupaj, kar smo že nič kolikokrat izkusili, a vsaka štiri leta vedno znova verjamemo njihovemu leporečju in obljubam.

Problematika te prepovedi postaja vsako leto bolj poznana širši javnosti, saj je gorskih kolesarjev čedalje več, prav tistih, ki se z njimi srečujejo.

In zakaj bi bilo letos drugače?

Pomlad je tu in letošnja zima se je vlekla kot že dolgo ne. Zato smo vsi gorski kolesarji še kako živčni in si želimo končno povrniti tisti prijetni občutek vožnje po suhem gozdu, polnem različnih vonjev, ki nam povedo, kako živi smo, polni energije po zimskem odmoru in kako lepo je pri vožnji po gozdu. Pri tem z veseljem takšne občutke delimo tudi z drugimi uporabniki teh poti, jih z nasmehom pozdravljamo in kar vidi se, tako njim kot nam, da smo komaj čakali na ta čas. Čeprav nam je jasno, vsaj tistim ozaveščenim, tistim z malo zdrave pameti, da se na lepo sončno nedeljo ne gremo vozit po »romarskih poteh«, polnih pohodnikov.

Pa ni vedno tako.

In tu se pojavi težava

Težava, ki postaja čedalje večja in težko rešljiva. Čedalje več je gorskih kolesarjev, ki se raje spuščajo, kakor vzpenjajo. Jasno, zakaj. Vzpon zahteva določen napor, spust pa, če ravno ne tekmuješ, če pravilno ne treniraš, če se ne ženeš in poganjaš povsod, kjer se le da, čisto prijetna zabava, ki je dostopna vsakemu pogumnemu osebku, ki zna stisniti zavore in ima, ali pa tudi ne, vsaj malo samokritičnosti in previdnosti.

»Po klancu se še drek kotali,« se še danes sliši za marsikoga, ki ne obvlada najbolje kolesarske tehnike in prisega samo na spuste. Je pa tudi pogost očitek tistih, ki ali ne znajo ali si ne upajo poskusiti te oblike kolesarskega užitka.

Ker nas je čedalje več takih, ki se kotalimo navzdol, prihaja na dan glavni problem tega početja.

Kje naj to počnemo?

Kje si lahko damo duška, ne da bi jezili ali motili, če že ne ogrožali drugih, ki si tudi želijo okusiti vonj po svežem gozdu, ki se v tem času prebuja.

Razvoj gre pač v to smer. Tako koles kot tudi same tehnike vožnje, in čedalje več je privržencev zgoraj opisanega.

Že slišim odgovor, ki nam ga jezno, z igrano potrpežljivostjo in navidez vljudno povedo vsi, ki niso na našem mestu.

V kolesarskih parkih!

Na žalost so parki trenutno edini kraj, kjer lahko legalno in brez skrbi pospešimo tudi na nepreglednem ovinku in se ne bojimo, da nas za vogalom čakajo nastavljeno drevo, skala ali, bog ne daj, žica.

Toda kaj, ko se parki odprejo šele maja, mi pa hočemo že zdaj. Poleg tega jih ni veliko in še pri roki niso.

Najlaže je naložiti kolesa v kombi in se z njim peljati na vrh. Glede na to, da je večina udeležencev iz urbanega okolja in nimajo pojma o naših hribih, gozdovih in skritih stezicah, se podajo na, če že ne najbližji, pa na vsaj malo bolj znani vrh, na katerega poleg planinske poti vodi tudi lepo urejena cesta.

Seveda na lep sončen konec tedna. Na isti dan kakor vsi drugi ljubitelji vrhov in gozdov. Na žalost je kar nekaj naših hitrosti željnih kolesarjev, ki ne vidijo dlje kot nekaj metrov pred krmilo, zato ne pomislijo na zgoraj napisano. In se nato drenjajo na isti planinski poti v dolino z drugimi.

Kje je …

Kje je tu užitek?

Kje veselje?

Seveda ga ni. Ne za ene ne za druge.

S takšnimi dejanji si pljuvamo v skledo, bi lahko rekli.

Ali ni že dovolj, da nas dajejo v isti koš kot motorizirane skrunilce narave? Še sami si onemogočamo spremembo aktualne zakonodaje, ki nam prepoveduje, vendar formalno tudi dovoljuje prekvalifikacijo nekaterih poti v za nas dovoljene.

Premalo je ozaveščenosti, kaj se sme in kaj ne in kaj se lahko doseže z nekaj truda in soglasji lastnikov in skrbnikov poti ali gozda, po katerem se vozimo. In seveda z vljudnostjo, primernim pozdravom, upočasnitvijo vožnje ob srečanju s pešci, nasmehom. Tega je čedalje manj. Zaverovanost v svoj prav in neodtujljive pravice člana demokratične družbe pripelje do situacij, ki potem mečejo slabo luč na vse gorske kolesarje.

Tu moram reči, da klubi kot seveda krovna organizacija ne naredijo dovolj.

Z novo kaznovalno politiko se bo ta problem še povečal, saj že tako tenak kolesarjev žep ne bo prenesel plačila kazni, za katero se bo policajem splačalo potruditi in nas loviti.

Hodi, vozi, varuj okolje

Še dolga je pot do sobivanja na gorskih poteh. Pa ne samo zaradi zakonov, prepovedi ali soglasij. Predvsem zaradi vse manjšega vzdržnostnega pragu, zaradi vse manjšega bontona in odnosa do okolja, zaradi vse manjšega spoštovanja drugih in še bi lahko našteval. Na koncu tako ali tako pridemo do vzgoje, ki je že dolgo ni več. Upam, da nikoli ne bomo prišli do »ameriškega« sistema odvetnikov, odškodnin d.o.o. in drugega kapitalističnega sranja, ki nas vsak dan bombardira in spreminja naše poglede na vse okoli nas.

Rešitev je enostavna in ravno zato skoraj nemogoča. Ker je v glavi vseh nas, vseh nas uporabnikov.

Hodi in pusti voziti, vozi in pusti hoditi, predvsem pa ne uničuj okolja.

Zelo enostavno in skrajno nemogoče.

Samo še kakšna odmevna nesreča med kolesarjem in planincem nam manjka, ki bo pospešila rešitev tega problema.

Jasno, da ne v našo korist.

Ali pa.

Če kolesar potegne kratko.

Gorazd Stražišar

Oznake: KOL

Komentiraj (1):

Jože Rovan, torek, 20. april 2010, ob 12:46

Problemi, o katerih govori Gorazd so stvarni problemi, in prav je, da jih je razgrnil pred nami: vzgoja kolesarjev, pomanjkanje strpnosti med različnimi vrstami uporabnikov gorskega sveta, neprimerna zakonodaja, ki uvršča gorska kolesa v isto skupino z motornimi vozili, pomanjkanje poti, primernih za trening tekmovalnih disciplin gorskega kolesarstva.
Drži, vsega ne bomo rešili čez noč, pa vendar gledam na stvari mnogo bolj optimistično kot Gorazd. Vzgoja že daje prve rezultate, na terenu in na kolesarskih forumih. Kolesarji so si nadeli čelade in drugo zaščitno opremo, glasovi tistih, ki so se ustili po forumih češ "jst bom vozu tm, k bo men pasou" in podobno so utišani. Zanimanje za tečaje Učiteljev gorskega kolesarstva KZS in Vodnikov turnega kolesarstva PZS raste, dobivamo usposobljen kader, ki bo stvari gotovo pravilno usmeril. Posamezni izgredi, kot npr. tisti zadnji na Vrhniki, seveda so in bodo. Pa vendar, če upoštevamo rast števila kolesarjev (letno prodamo v Sloveniji okrog 100.000 koles za odrasle) jih je relativno gledano vse manj.
Športne organizacije, ki združujemo kolesarje, smo stopile skupaj in v svojih programih poudarile pomen varnosti, varstva narave in odnosov z drugimi uporabniki gorskega sveta. Vzpostavljen je tudi stik s pripravljalci zakonodaje in prepričani smo, da bo le-ta v bodoče bolj življenjska. Seveda še vedno z omejitvami in tudi kaznimi.
Verjamem v vzgojo. Na poteh na Triglav bi pred leti lahko opustili markiranje, bile so dovolj na gosto "označene" z Dvojnim C-ejem, Pingotom in drugo embalažo. Gorski stražarji smo sicer odnašali polne vreče te nesnage v dolino, toda zdelo se je, da gre za Sizifovo delo. Stvari so se spremenile, danes so poti tako čiste, da jih je veselje pogledati. Res pa smo za to potrebovali nekaj desetletij.
Dajmo gorskim kolesarjem priložnost in tudi nekaj časa, da v svojih vrstah in do drugih uporabnikov ustvarijo primerne odnose. In ne obsojajmo velike večine zaradi peščice, ki se vede neprimerno.
In ne pretiravajmo s pozivi k varnosti. Kolikor je meni znano, za enkrat med kolesarji na stezah in kolovozih ni še nobenega smrtnega primera in nobene resne poškodbe pohodnika ob trku s kolesarjem. Kolesarji in pohodniki potegnemo kratko tedaj, ko se srečamo z motornimi vozili.

eXTReMe Tracker