Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Dinko Bertoncelj, prvi Slovenec v Himalaji

11. 04. 2010

četrtek, 15. april 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3475

Nedelo - Mateja Gruden: ... »Kdo mi lahko odvzame, kar sem v življenju preplezal?«

»V Argentini imajo dober pregovor: v deželi slepcev je enooki kralj,« smehljaje se povzame Dinko Bertoncelj, prvi Slovenec v Himalaji, svojo razgibano življenjsko pot izseljenca v Argentini. Še ne polnoleten je po drugi svetovni vojni pripotoval v deželo pod Južnim križem in se ustalil v mestecu Bariloče na severu Patagonije. Vrhunski plezalski dosežki so mu kmalu zagotovili argentinsko državljanstvo; zanj se je zavzel sam predsednik Juan Peron. Bil je tudi izvrsten smučar in pozneje ugleden smučarski učitelj, ki mu je država zaupala izbor znanja za izobraževanje smučarskih učiteljev in trenerjev. »Preprosto sem se prekalil v nečem, v čemer se drugi še niso!« pojasni uvodni pregovor. Plezal je še pri sedemdesetih oziroma dokler se ni pred slabim desetletjem hudo ponesrečil v hribih. Okreval je, a za hojo potrebuje oporo. Kar pa ne pomeni, je zapisal že v elektronski pošti, po kateri smo se domenili za pogovor v Bariločah, da ga hribi ne zanimajo več!
Dinko? Seveda ga poznam! On je tukaj pionir plezanja!« v brezhibni angleščini pojasni lokalni vodnik, s katerim se zapletemo v pogovor pri zavetišču Frey ob laguni Tonček v pogorju Catedral nad Bariločami, do koder so pot uredili slovenski priseljenci, tudi Dinko. »Veste,« se vljudno obrne nazaj k strankama, priletnima Američanoma, »pred slabimi desetimi leti se je hudo ponesrečil. Pa sploh ne med plezanjem! S prijatelji je odšel v hribe. Vsi smo ga hiteli reševat.«

Od namiznega tenisa do Bariloč

Dinko Bertoncelj se je rodil leta 1928 na Jesenicah. Po vojni so mu ustrelili očeta, »na Jesenicah so nam vse podržavili, bilo je hudo, razmere so me prisilile v beg. Zbežal sem v Avstrijo, in tam bil dve leti v begunskem taborišču blizu Lienza. Dovoljenja za izhod sicer nismo imeli, a smo odkrili možnosti za kratke pobege v lienške Dolomite. V njih sem se prvič resneje preizkusil kot plezalec. Uhajali smo kar daleč, tudi na Grossglockner in Grosswenediger!« se spominja Dinko v družbi žene Romane na senčni terasi njune hiše ob vznožju razgibanih in barvitih hribov pogorja Catedral, kjer je tudi eno največjih smučišč v Argentini.

»V taborišču smo bili pod angleškim nadzorom. In v njem je bil oficir, ki je bil navdušen igralec namiznega tenisa. Tako je začel zbirati ljudi, ki so ga bili vešči. Pri nas doma na Jesenicah smo imeli mizo in smo pingpong igrali ure in ure, tako da sem ga precej dobro obvladal. Nenadoma sem bil v taborišču najboljši igralec in lienško moštvo je poprosilo komandanta, ali bi smel igrati zanje.« In to, doda, je bilo odločilno, da je pozneje zaživel v Bariločah.

»Z lienškim moštvom sem potoval in igral po vsej Avstriji. Ko so nas preselili v Špilje na Dravi (Spittal an der Drau) sem prestopil v tamkajšnje moštvo, pozimi pa sem rekel, da bi tudi smučal. Smučal sem namreč že kot otrok. Tako sem postal še član smučarskega društva in začel z njim trenirati.« Ko je bil nekoč na treningu na Goldecku, je spoznal trenerja avstrijske smučarske ekipe. »Pred enim letom je bil s svojo ekipo v Bariločah in je na treningih nenehno govoril samo o Argentini in Bariločah, češ kako čudovita država in kraj, kako prijetni ljudje … In ko smo spoznali, da se v Slovenijo ne moremo vrniti in da bomo morali emigrirati, je bilo odločeno: v Bariloče!« Sicer, dodaja Dinko, je s prijatelji dolgo upal, da se bodo lahko vrnili v domovino; v taborišču, so menili najprej, bodo kvečjemu dva tedna, morda mesec, dva. A ko so se meseci prevesili v leto, dve, so doumeli, da bodo morali v svet.

»Ko sem poslušal o Bariločah, sem prepričal še Jermana (France, iz Dola pri Ljubljani, izvrsten tekač na smučeh, prav tako ugleden plezalec in eden od ustanoviteljev ter prvi predsednik Slovenskega planinskega društva v Bariločah, op. p.), naj odidemo tja. Skupaj sva pripotovala v Buenos Aires, tam pa so mene, še mladoletnega, zaprli. K sreči se je zame zavzel varuh iz slovenske skupine, tako da me vendarle niso vrnili v Jugoslavijo. Medtem je Jerman že srečal prijatelja iz njegove domače vasi, Janeza Flereta, tudi tekača na smučeh, in skupaj sta bila že odločena, da nadaljujeta pot v Bariloče. Po treh mesecih v Buenos Airesu sem se tja odpravil še sam. Na kolodvoru sta me pričakala v družbi Vojka Arka (tudi eden od ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva v Bariločah, op. p.). Ugledal sem hribe in jezera ter si rekel: hvala bogu! Trener je nenehno govoril o dobrih ljudeh, ki tu živijo. In edino, kar sem si želel po letih v taborišču, so bili dobri ljudje.« Poleg tega, nadaljuje, so se znašli v hribih, ki so bili še bolj ko ne nepreplezani in neimenovani. Tako se nad Bariločami pnejo vrhovi s slovenskimi imeni in smermi. Po Dinku (Cerro Dinko) se imenuje vrh v bližini Cerra Capille nedaleč od Catedrala. Leta 1990 so ga z družbo, med drugim z obema sinovoma, prvi preplezali in sinova sta ga brez njegove vednosti poimenovala Dinko.

Z Daulagirijem do državljanstva

Leta 1952 je Dinko Bertoncelj skupaj s Francetom Jermanom opravil prvenstveni vzpon Slovenski zvonik v pogorju Catedral. Slovenski stolp, kakor so v Bariločah navadno imenovali zvonik, je še vedno priznan kot ena težjih plezalskih preizkušenj v bariloškem okolju. Pozneje je Dinko v njem preplezal še dve izjemno zahtevni smeri. Malce zatem sta bila z Jermanom prvopristopnika v srednjem stolpu v bližnjem pogorju Tres picos, ki sta ga krstila Tumov stolp. Po Henriku Tumi, slovenskem odvetniku, politiku, publicistu, jezikoslovcu in planincu. »Za vselej se mi je vtisnil v spomin njegov stavek: kjer je volja, je tudi pot. Ta me spremlja in se mi potrjuje že vse življenje.«

»Tukaj smo bili v plezariji dejansko pionirji. Slovenski stolp so, recimo, imenovali Nepremagljivi. Ko smo prišli, smo ga na lepem preplezali, in to je bil naš potni list med argentinske gornike. Prva odprava, ki smo jo organizirali, v njej pa sva bila s Tončkom Pangercem (po njem je poimenovana laguna pri zavetišču Frey; pokopal ga je plaz v čilski gorski verigi Paine leta 1954, op. p.), je bila na San Valentin, najvišji vrh na Celinskem ledu v Patagoniji. Zaradi slabih vremenskih razmer je bil še nepreplezan. Mi smo imeli srečo, a samo tri dni, v katerih smo naglo opravili vzpon; sicer smo čakali na izboljšanje skoraj dva meseca!« Dinko je bil tudi pobudnik odprave v Paine, kjer je preminil Pangerc, a se je ni udeležil, ker so ga povabili v Himalajo, na Daulagiri, pojasni.

To je bila izjemno pomembna odprava na ravni države; imela je popolno podporo državnega vrha s Peronom na čelu. »Spoznal sem ga tik pred odhodom v Himalajo. V odpravi je bil še en Avstrijec in dejal nama je, da morava v Himalajo kot Argentinca. Tako sem v tednu dni dobil argentinsko državljanstvo. Nisem ga, recimo, dobil, ko sem bil leta 1952 v argentinskem smučarskem moštvu in bi moral na olimpijske igre v Oslo. Potem pa je Peron samo pomignil! Čeprav sem močno lomil španščino, ki je sicer še vedno ne govorim tekoče. Ampak to sploh ni bilo pomembno,« se nasmeje.

Še preden sedemo k uradnemu pogovoru, se Dinko razgovori o Daulagiriju. Plezali so v severni steni, razlaga, in spomni se, kako je opazoval južno. Bil je prepričan, da je nepremagljiva; preveč smrtonosna se mu je zdela, z nje se je nenehno usuvalo. »In potem izvem, da jo je preplezal Slovenec! Tomaž Humar! Nikoli ga nisem spoznal, sem pa spremljal njegove izvrstne dosežke.«

Stena Daulagirija (8167 metrov) ga je ustavila na 7600 metrih, ker so mu omrznile noge. »Mislim, da bi se lahko prisilil, da bi stopil na vrh, toda premogel sem še dovolj zdravega razuma, kar je bilo v tistem redkem zraku presenetljivo, da sem se, pravilno, odločil za sestop. Tako sem si rešil noge.« V Himalajo se ni več vrnil. »Vabili so me, tudi vnovič na Daulagiri in Everest, toda … Vse to sem počel, preden sem se poročil. Sicer sem bil že precej star, ko sem se, že skoraj 37 sem jih imel. Tedaj sem začel bolj resno gledati na prihodnost. No, še prej sem bil pa na Antarktiki ...«

Avseniki na Antarktiki

»Z ljudmi z argentinskega glaciološkega inštituta sem sodeloval že pri preučevanju premikanja ledenikov na Tronadorju (v bližini Bariloč, tudi v njegovih stenah je Dinko plezal prvenstvene smeri, op. p.). Konec petdesetih let je bilo mednarodno geofizikalno leto in tudi Argentina se je vključila vanj z več projekti, največ na Antarktiki. Na inštitutu so me poznali kot gorskega vodnika in me v tej vlogi povabili s sabo.« (Na odpravi je sicer sodeloval kot polarni tehnik.) »Nad območjem, kamor smo se odpravljali, sicer nisem bil najbolj navdušen, ker ni bilo hribov!« Je pa tudi tam v dveh letih našel ledeno navpičnico in jo preplezal …

Iz tistega časa, ko je bila najvišja temperatura 18 stopinj Celzija pod ničlo, navadno pa okoli 30 pod njo, se najraje spomni kakšne prigode; kako so, denimo, na njegov rojstni dan sredi snega in ledu zadoneli Avseniki, ki jih je imel s sabo, ali kako je preplašil izvidnika druge posadke, ko je pred njim vzniknil iz teme – na smučeh. »Najprej je od samega presenečenja padel, potem pa me je še naprej nejeverno gledal in govoril: Pa kdo ste vi? Vi ste polarni smučar!« se smeje.

Na Antarktiko se je odpravil dvakrat, ponudili so mu tudi delo na glaciološkem inštitutu v Buenos Airesu (mimogrede, na njem je zaposlen ugleden glaciolog Peter Skvarča, ki je v petdesetih letih prav tako emigriral iz Slovenije v Argentino, op. p.), toda: »Nisem si mogel predstavljati, da bi živel v Buenos Airesu. Sem pa med potjo na drugo odpravo na Antarktiko, ki sicer ni bila uspešna in smo se z nje naglo vrnili, resno tuhtal, čemu naj se posvetim v življenju. Znam plezati, znam smučati, sem razmišljal. In tako sem sklenil, da se posvetim tistemu, kar znam. Predvsem smučanju. A sem se moral v znanju izpopolniti.« Vrnil se je v Bariloče, kjer je sicer že bil smučarski učitelj na Catedralu, »ampak brez zadostnega, zlasti teoretičnega znanja. Tako sem odšel v Evropo in se v avstrijskem St. Cristofu izpopolnil kot učitelj.«

Po vrnitvi je doma postal direktor smučarske šole, kmalu zatem pa je odpotoval v ZDA in tam po treh letih zaposlitve kot smučarski učitelj dobil ponudbo za direktorja šole. V tem času je tudi opravil vse izpite za ameriškega smučarskega učitelja. Z avstrijsko in ameriško diplomo je bil dovolj usposobljen, da je lahko prirejal državne tečaje za smučarske učitelje in trenerje v Argentini. V tem je bil dejaven 25 let, pod okriljem vzgojnega ministrstva, ki ga je tudi imenovalo za profesorja. Argentinska vojska ga je medtem prosila za sodelovanje pri ustanavljanju vojaške gorniške šole v vlogi svetovalca. Sodeloval je tudi pri pripravi pravilnika za smučarsko šolo. Leta 1995 je prejel za svoje delo najvišje vojaško odličje. Vrhovni poveljnik argentinske vojske mu je osebno izročil zlatega kondorja. Vseskozi je bil tudi aktiven sodelavec pri plezalnih tečajih, kot prireditelj in inštruktor, v smučariji pa kot prireditelj državnih, klubskih in mednarodnih tekem. (Povzeto po knjigi V kraljestvu kondorjev in neviht, Mohorjeva družba.)

Zaradi sinov ustalitev pod Catedralom

Med ZDA in Bariločami je živel sedemnajst let. Dokler nista z ženo uvidela, da njunima otrokoma, sinovoma Bogdanu in Andreju, nenehne selitve povzročajo velike težave v šoli.

Z ženo Romano, ki je s starši po drugi svetovni vojni emigrirala v Brazilijo, ko je imela komaj tri mesece, iz vasi blizu Jesenic, sta se srečala, ko je Dinko na priporočilo zdravnika, češ da je predolgo živel na mrazu in da mora na toplo, da si utrdi zdravje, prišel v Brazilijo na obisk. Slovensko, argentinsko in brazilsko povezujeta doma simbolično z encijanom, amankajem (rumenim argentinskim cvetjem, ki na vrhuncu cvetenja prekriva pobočja Catedrala podobno kot v Sloveniji narcise Golico, pripomni Dinko) in brazilskim pozdravom Saudade pred hišo.

Leta 2001 je Dinko odšel v hribe v družbi sina, snahe in še dveh planincev iz Slovenije. Zdrsnilo mu je in omahnil je domala petdeset metrov globoko. Pravi, da je bil čudež, da se je z nahrbtnikom med padanjem zataknil na štrlečo skalo in tako preživel. »Najprej so zdravniki dejali, da bo dobro, če bom živel še dve uri, zatem dan ali dva, potem pa so se naveličali napovedovanja!« se zasmeje. Prvo leto je bil negiben in želi si, da ne bi bil nikoli več tako nebogljen in odvisen od drugih. Po letu invalidskega vozička je dobro okreval in zdaj lahko hodi sam, resda z berglama, tudi vozi avto. »In smučal sem tudi že! So mi iz ZDA poslali prilagojene smuči!«

Pa Slovenija? Se je vračal domov? »Po šestnajstih letih sem v Beljaku prvič znova srečal mamo. Takrat še nisem mogel v Slovenijo. Pozneje sem šel večkrat. Sin Bogdan je v Sloveniji, v Tamarju, shodil z mojo mamo! Tudi plezal sem še, v Triglavski steni, na Škrlatici … Vse polno lepih spominov imam na Slovenijo in njene kotičke; iz otroštva in poznejših.«

Pogovor sklene še z enim argentinskim pregovorom: »Kdo mi lahko odvzame, kar sem v življenju preplesal? Jaz pravim: preplezal, seveda! Toliko sem doživel v življenju ...«

Mateja Gruden besedilo in Matej Lazar fotografije

eXTReMe Tracker