Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Fanny Susan Copeland

Fanny Susan Copeland


Slovenski planinski muzej: Fanny S. Copeland, levo ob njej Fedor Košir, predsednik PZS


G-L: Fanny Susan Copeland

 

petek, 27. september 2002, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3080

Naša škotska prijateljica (27. 9. 1872 – 29. 7. 1970)

Stanko Dimnik: Sedel sem pod zidom, ki obdaja šmarnogorsko cerkev, prav tam, kjer so pozneje vzidali ploščo v spomin Aljažu. Pred menoj je vrvež ljudi užival aprilsko sonce in razgled na Savo, polja in gozdove. Nemara je bilo leta 1924 ali 1925, ko je imenitno lep dan tako napolnil vrh Šmarne gore. Pogled mi je obstal na mladi gospe, zdaj se je ustavila pri tej mizi in govorila, potem pri drugi mizi, vse je poznala, sejala je veselost in puščala za seboj nasmejane obraze, včasih pa so se nagovorjeni tudi presenečeno ozrli za njo. Potem sem videl, da si je prinesla iz gostilne skodelico čaja, jo postavila na vogal zasedene mize, se naslonila ob drevo tam poleg in použila prigrizek, ki ga je vzela iz žepa. Videl sem še, ko je prazno skodelico odnesla v kuhinjo. Rekel sem mlada gospa; po kretnjah, licu in obleki je res napravila tak vtis; pozneje sem zvedel, da je tisti dan že z nekaj leti presegla Abrahama.

Tako sem jo videl prvič in tako sem jo potem srečaval kdove kolikokrat, ko je postala košček življenja našega dolomitnega in apnenčevega sveta. In tisti, ki ste bili v pravkar preteklih desetletjih dosti v naročju naših gora, ste se z njo gotovo tudi srečavali in mogli videti, kako je poznala vsakogar, vendar, v resnici niti ne, kajti le prav malo jih je bilo vmes, ki so ji bili poznani po obrazu, še manj pa tistih, ki bi jih bila poznala tudi po priimku. Kolikokrat se je zgodilo, da jo je začudeno pogledal neznanec, ko ga je pri srečanju ošinila prirojena ji vljudnost in popotnik sprva res ni vedel kako in kam, ko je slišal slovenske in vmes tudi kakšno angleško besedo, nazadnje se mu je ob prijaznosti kajpak razlezlo lice: ah, saj res, gospa Miss! Tako je živela dan na dan v naših gorah. »Nisem rada zapravila prostega dne in še danes so mi gore prave prijateljice,« je rekla Evgenu Lovšinu, ko jo je obiskal ob njeni devetdesetletnici.

Pri vsem tem planinstvu in ljubeznivosti je bila neutrudna publicistka, dopisovalka listom v svoji britanski domovini, za nas Slovence zaslužna razširjevalka poročil o lepotah in življenju na našem majhnem slovenskem koščku Evrope in bila je vabiteljica svojih rojakov, da so prihajali k nam v goste. Do zadnjega je sejala prijateljstvo do nas v svojo domovino, ki jo je strastno ljubila kot vsak Irec. Okrog 12 do 15 milijonov je po svetu raztresenih teh Ircev, usoda pa je nanesla, da jih prav malenkostno število še govori svoj stari keltski jezik in komaj dobra četrtina jih prebiva v domovini. Kljub temu boste redko našli Irca, ki ji ne bi bil zvest in s srcem predan svojemu ljudstvu, četudi je bil še toliko oddaljen od domovine. Moore, veliki irski pesnik je to ljubezen svojih rojakov do domovine poudaril v stihih:

Skozi nevarnost in trpljenje me
spremlja tvoj smehljaj, o domovina!

In četudi je bil tebi usojen prezir
in glava kronana s trnjem -
naj se mrtev zgrudim k tvojim
nogam, če ne bo vsaka moja misel
posvečena tebi, o domovina!

Zapisal sem, da je bila gospa Copelandova Irka, čeprav je sama o sebi zatrjevala, da se čuti Škotinjo, ker je zrasla na Škotskem. Ne mislim, da bi bila gospa samo zaradi tega Irka, ker je bila rojena na Irskem, ne! Trdim tako zato, ker so vsi Škoti doma iz Irske. Severno-vzhodni košček Irske se je, namreč, nekoč imenoval Škotsko, prebivalci na njem pa so bili Irci. Menda v šestem stoletju so se začeli izseljevati na gorati, pusti del na severu Britanije, ki se je takrat imenoval Albanija. Po priseljenih Ircih s škotske pokrajine na Irskem se je začelo tam udomačevati ime: Škotsko; od dvanajstega stoletja naprej ji je to ime ostalo za stalno.

Nič zato, če je gospa hkrati Škotinja in Irka, samo ponosna je mogla biti na to! Irci so, namreč, nenavadno nadarjen narod, poln žive domišljije v snovanju in pripovedovanju, poln bistroumnosti in tudi šaljivosti. To je narod, ki je prispeval človeštvu velik delež duhovnih velikanov, to je po značaju skromno, dobrosrčno, vztrajno in neutrudno delavno ljudstvo, prekipevajoče od ljubezni do domovine. Vse to so bile lastnosti tudi gospe Copelandove.

Nekoč sem jo vprašal: »Ko ste tako daleč stran od domovine, ali se vas nikoli ne loti domotožje po vaši ožji škotski domovini?« »Ne, ne,« je rekla, »že takoj prve tedne, ki sem jih prebila na Slovenskem, sem se srečavala s toplino ljudi in se čutila kot doma. Kmalu potem sem slišala govoriti domačine v gostilni in njihov pogovor je zvenel čisto po naše na Škotskem. In imena krajev! Denimo Mengeš, Trzin, to se sliši čisto škotsko. Metlika pa je sploh naše ime, saj imamo kraj Methlick tudi na Škotskem! Pa tudi besede, navade na Slovenskem so mi blizu, vse drugače kot, na primer, nekoč v Berlinu. Tam so mi ostali ljudje in njihove navade tuji, pogrešala sem prijaznosti in človeške topline. Pa nič hribov ni bilo blizu!«

Res je, mi je dejal prijatelj, če dobro prisluhneš irski govorici, lahko izluščiš iz nje čisto slovenske besede, imena in priimke. Na primer: Belak, Bohen (Bohinj), brije, klavrn, Avram, Avšin, Baloh, gmah, Koren, Kreigar, Kosovel, Kum, Dob, Dragon, Derganc, Fala, Gantar, Gogal, lintvern, log, lušin, Pust, Rihar, rena, slap, Slivce, sneh (sneg), boh (ubog), kabuk (klobuk), Cêle (Celje), kolobar, klaonc (klanec), Tavčar, Stelè, keha, kovter, fantin itd. Rekel bi, da so to neke samo slutene, še ne razkrite sorodstvene vezi med Irci in nami, ki so se podzavestno oglašale tudi pri gospe Copelandovi.

Kasneje sem se srečaval z gospo Copelandovo v letih 1930 do 1941 pri smučanju po Komni, po dolini Triglavskih jezer, nad Voglom in po Pokljuki in, kajpak, pri večerjah v kočah SPD, ko smo se po smučanju razgovorili in nasmejali. Vsakokrat se je nenadno pojavila, nenadno odšla in tudi v družbi ostala prav na kratko.

Pomembno srečanje, ki mi je gospo Copelandovo prav močno približalo, pa je bilo dne 30. 8. 1958. V družbi svojega zeta Marijana sem prišel z Doliča čez vrh Triglava na Kredarico. Okrog Triglava pa nama je sledil, takrat že bolehni, prijatelj profesor Janez Tominec. To je bilo tisti dan, ko so zvečer s slovesnostjo otvorili prenovljeni in povečani Vodnikov dom na Velem polju. Na Kredarici smo nameravali prav na hitro použiti kosilo, potem pa iti tisto nepopisno lepo pot naprej do Tosca po oplečjih obeh Dražkih vrhov in Viševnika v kočo v planini Lipanca, da bi se ognili gneči in nemirni noči v Vodnikovem domu.

Zgodilo pa se je drugače. Ko sem stopil na Kredarici iz koče, da bi se razgledal po grebenih in vrhovih, nisem verjel svojim očem, ko sem zagledal na južnem koncu koče takrat že šestinosemdesetletno gospo Copelandovo. Z dlanjo si je senčila oči in strmela tja nekam desno spodaj pod Ržjo in Rjavino. Stopil sem k njej, jo pozdravil, toda ona mi niti ni odgovorila na moj pozdrav, temveč je kar nadaljevala svoje misli, tako, kakor da bi se bila prej že videla. »Glejte, tamle doli pod Rjavino, na višini nad 1800 m je majhna planota. Polna je skalovja, macesni rastejo tam in lepo cvetje. Tam je raj gamsov. Tja sem zlezla nekoč z Arhom, ki mi je povedal, da ima tisti kraj ime Pungart. To ime na tolikšni višini nam kaže, da je imel Tuma prav, ko je trdil, da nemška razlaga Baumgarten za to ime ne more biti pravilna. Pungart utegne biti v resnici prav staro, staro ime!« Prvič sem tedaj slišal, da se gospa zanima tudi za Tumove razlage imen in sploh za naša stara gorska imena.

Ko sva stopala nazaj v dom, mi je povedala, da je prišla na Kredarico čez Prag, in, če sem prav slišal, jo je spremljal Joža Čop. Za mlajšega alpinista bi pomenil ta vzpon 86-letne gospe čez Prag napor in učinek, dejal bi, kakor pri šesti stopnji plezave!
Povabil sem jo, da kosimo skupno v Aljaževem kotičku in tam je tekel potem živahen razgovor o Keltih, Ircih, Valežanih in Škotih, o krivicah, ki so jih morala ta ljudstva prestati v stoletjih, in o besedah, imenih in priimkih iz teh jezikov. Poznalo se je, da je vse to dosti študirala. Povedala je tudi, da je njen priimek Copeland keltskega porekla. Ko pa sem ji omenil, da imamo keltsko krajevno ime »Koplant« tudi v Jugoslaviji (gorski zaselek v Črni gori, občina Kijevo, blizu je Pet), jo je to prijetno presenetilo. Skoraj tri ure smo se tako pogovarjali, kar je bilo pri tej gospej prav izjemno dolgo.
Že smo se poslavljali pred domom, tedaj sem doživel novo presenečenje. Gospa mi je v slovo podala roko in rekla: »Srečno potujte, jaz pa bom še en dan uživala ta nebeški gmah, potem pa se bom vrnila skozi Kot.« »Kako, kako ste rekli? Nebeški gmah!« sva skoraj hkrati vprašala oba s Tomincem. »Gmah, da, gmah. Tako je po naše - enako kot ,gmah' dosti slišim v Sloveniji po deželi, v hribih, pa tudi v Ljubljani.«

»Gmah« je, torej, tudi eden tistih naših izrazov, košček prastare folklore, ki smo jih podedovali neposredno od Keltov, pa so nam ga jezikoslovci brez potrebe prepovedali najbrž zato, ker so domnevali, da nam je bil vsiljen v dobah, ko so nam vladali nemški fevdalci in drugi oblastniki.
Po vsem tem, kajpak, smo prispeli v kočo Lipanca šele okrog polnoči.

Od tega dne dalje sva ostala z gospo v stalnih stikih, pomagala mi je z nasveti, posodila tudi nekaj knjig. Po člankih, ki sem jih pisal za PV, mi je včasih pisala in priporočila dopolnitve ali pa me je povabila v kavarno Slon na razgovor. Posodila mi je tudi pesmarico starih keltskih pesmi in nekatere od njih celo zapela. Glas ji je, namreč, ostal zvonek še pri 90 letih. Ko je tako pela stare melodije, me je nekoč opozorila na nekaterih mestih na posebno podobnost z našimi starimi ljudskimi napevi - toda, to bi bil mogel bolj dobro razumeti glasbeno šolan strokovnjak. Pri srečanju pred domom na Kredarici, ko sva z gospo vneto govorila o tistem imenu »Pungart«, naju je fotografiral moj zet, ne da bi gospa ali jaz to opazila. S tega posnetka sem dal povečati njeno glavo, ji potem v pismu poslal to sliko in vprašal, če jo smem s kratkim pojasnilom poslati uredništvu PV za objavo. »Zakaj mi niste rekli, da bi si bila popravila lase, ko ste slikali,« mi je pisala in ni želela objave. Kajpak, tudi če bi bil vedel, da naju zet slika, bi opozorilo glede las ne zaleglo, saj ji je močan veter sproti kuštral lase.

Le malo nad 90-letna je bila, ko mi je na nek moj članek v PV pisala obsežno pismo s posebno zanimivi podatki. Nisem vedel, kako naj bi se gospe oddolžil. Bilo je o božičnem času, tedaj sem videl v trgovini lepe pomaranče, ki so v tisti dobi še redke. Kupil sem jih vrečko, v cvetličarni pa še šopek narcis in vse to ji nesel, ko sem ji šel voščit sreče in zdravja za novo leto. Prav vesela je bila narcis; pomaranč pa ni hotela vzeti in se opravičila: »Že 30 let ne jem nobenega sadja!«. In, kako je torej tisto z vitamini?

Bil sem na obisku pri bolnem profesorju Westru; poleti 1959 je moral že v drugič na interni oddelek Kliničnih bolnišnic. Kot prvo mi je povedal, da mu je zdravnik pri jutranjem pregledu dejal, da so v bolnišnico pripeljali gospo Copelandovo. - »Zlom v kolku, težka zadeva v tej starosti,« mu je pripomnil zdravnik. Stopil sem k njej v veliko sobano kliničnega oddelka z dolgo vrsto postelj levo in desno. Razmišljal sem, kako jo bom najhitreje našel in sem počasi stopal po sredini sobane. Tedaj sem zaslišal vesel glas: »Tukaj, tukaj,« in s tretje postelje na desni se je izpod odeje dvignila roka, od obraza pa je bilo videti komaj oči in čelo ter šop sivih las. »Profesor Wester vas pozdravlja, on je tudi tu in on mi je povedal o vaši nesreči.« Tedaj je hotela vedeti vse samo o njem. Vsakokrat, ko sem jo začel vpraševati, kako je to bilo in kaj je z njo, je samo zamahnila z roko: »Veste, preneumno!«. Ko pa je bil čas odhoda, me je hitro še prosila, da naj obvestim na dve številki po telefonu njeni znanki, da bi ji prinesli nekaj stvari.

Od drugih pa sem kasneje zvedel, kako se je bila odpravila sredi popoldneva na Veliko planino mimo Sv. Primoža. Njenih 40 do 45 kg si je natovorilo še nahrbtnik kakih 10 kg teže. Bil je lep, vendar soparen dan in je stopicala, kot vedno, počasi. Medtem se je bližal že prvi mrak in še pooblačilo se je. Pospešila je korak, kajti zamolkel, oddaljen grom se je oglasil. Še preden pa je prispela do zadnjega gozdiča, še kake pol ure bi bilo do koče, se je ulilo. Sledil je blisk in tresk, spotaknila se je in težki nahrbtnik jo je zadel na kolk; tedaj je obležala in zaman klicala na pomoč.
Dež pa je lil naprej skoraj vso noč.
Ob zori se je zjasnilo in tam mimo so hiteli zgodnji popotniki, ki so se odpravili iz koče, da bi ujeli v Kamniku prvi vlak. Presenečeni so zagledali v gozdičku na mokrih tleh kupček 87-letnega življenja, premočenega do kože, ki ni prosilo, ni stokalo, tako do kraja je bilo izčrpano, samo še blesk oči je izdajal, da živi. V teh očeh pa so brali popotniki trpljenje, upanje in kanček veselja, ker je prišla pomoč.

V bolnišnici so bili v zadregi: zlom v kolku je že pri mladem človeku huda zadeva, v tem primeru pa so bile kosti stare in šibke. Oklevali so, da bi zlomljeni kolk povezali z žebljem. Menda so jo poslali v drugo in od tam še v tretjo bolnišnico, povsod pa so majali z glavo. Tako so tekli meseci, ona je ležala in opravljala svoje delo kot prej, ko je bila zdrava, sedaj pač v postelji. Vsako premikanje ji je povzročilo hude bolečine. Čez mesece je opazila, da bolečine pojenjavajo. Nekega dne je poskusila stopiti na noge - in šlo je. Stopila je ven na hodnik. Opazila je to medicinska sestra in zakričala: »Gospa Miss, za božjo voljo, kaj pa počnete!« Ona pa je mirno odgovorila: »Saj gre, je že dobro.« ln res je šlo.
Kasneje sem jo vprašal, če je bilo res tako, pa se je samo namuznila: »Veste, škotska kri!« Ni zanikala in ni mi potrdila.
Vsekakor pa je resnica, da se je po tej nezgodi začela opirati pri hoji na palico in hrbet se ji je čedalje bolj krivil.

Zdaj je škotska gospa umrla. Mi pa bomo pogrešali tisti svetli žarek, ki je pol stoletja poživljal kraljestvo naših ledeniških gora. Njihovemu očaku nad Zelenim snegom se je utrnila solza tedaj, ko so jo pokopavali tam na Dovjem, kamor je hodila na Dan mrtvih prižigat svečke. Na njen grob gledajo snežni vrhovi, za katere ji je hrepenenje po njih zapisalo v italijanski konfinaciji med zadnjo vojno vrstice:

»Kolena so jim ovita z valujočimi gozdovi,
ledja opasana z žametno pašo
z uvezenim cvetjem.
Ramena jim pokriva plašč brezmadežnega snega,
nad obrvmi jim je diadem iz gladke skale
in iz draguljev lesketajočega se ledu.«

Planinski vestnik (1970) - ing. Stanko Dimnik



 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker