Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odgovor na dogodek

PD Vrhnika, 06.04.10: Moja zgodba s Planine


PD Vrhnika/aktualno, 06.04.: Nasilna odstranitev brun
Načelnica Odseka za varstvo gorske narave našega društva nas je ravnokar obvestila, da je (ne)znani gorski kolesar odstranjeval vsa bruna položena na poti na Planino. Bruna so namenjena odvodnjavanju meteornih voda in so rezultat mnogih prostovoljnih ur markacistov in ostalih planincev društva.Ostajamo brez besed. Več o tem dogodku v članku avtorice, ki želi ostati neznana, najdete na spletni strani varuhov gorske narave

G-LObjestnež se je lotil planinske poti na Planino


PZS, 09.04.: Odgovor na dogodek na Planini nad Vrhniko

petek, 9. april 2010, ob 17:59, Franci Savenc, ogledov: 2364

Ko smo prebirali članek na spletnih straneh Planinskega društva Vrhnika (>> G-L) kar nismo mogli verjeti, da je kaj takega sploh mogoče.

 

Ko smo bili tudi uradno obveščeni o tem dogodku smo se seveda še dodatno zamislili. Glede na Zakon o planinskih poteh smo slovenski markacisti dolžni planinske poti urejati tako, da so varne za hojo in da preprečujemo erozijske procese, ki jih ljudje povzročamo s hojo. Zaradi tega na poti vgrajujemo debla (dražnike), da tako razbijamo moč meteorne vode in jo speljemo izven poti. Zaradi preprečevanja zdrsov in varnega koraka pa vgrajujemo lesene stopnice.

Seveda vse to počnemo v duhu varovanja narave in okolja saj se planinci zavedamo, da je neokrnjena narava kapital, ki ga moramo braniti in ohranjati. Zato markacisti in varuhi gorske narave vsa leta zgledno sodelujemo in prostovoljno odpravljamo, v okviru svojih zmožnosti in prostega časa, vse pomanjkljivosti na poteh in izven njih.

Pred dvemi leti smo v okviru Planinske zveze Slovenije organizirali tudi turne kolesarje. Zavedamo se, da je turno kolesarstvo ena od tistih rekreacijskih panog, ki postajajo vse bolj priljubljene, vendar pa je pri tem potreben primeren odnos do naravnega okolja in drugih uporabnikov gorskega sveta. To smo zapisali v Priporočilih in na tem je poudarek pri izobraževanju kolesarjev v okviru PZS.

In prav zaradi vseh naštetih dejstev nas taki dogodki še bolj vznemirjajo. Vsekakor pa si želimo, da bi nam pri tem država pomagala z primerno zakonodajo in seveda tudi ustrezno kaznovalno politiko. Obenem pa se zavedamo, da bomo daleč največ dosegli z vzgojo in osveščanjem vseh obiskovalcev naravnega okolja. A to je dolgotrajen proces, ki na kratek rok še ne daje želenih rezultatov.

Srčno upamo, da je bil omenjeni dogodek le plod mladostniške razposajenosti in ne neko načrtno uničevanje dela številnih prostovoljcev, ki s svojo srčnostjo brezplačno opravljajo dela v korist tako človeka kot narave. 

Komisija za varstvo gorske narave pri PZS, načelnica Rozi Skobe
Komisija za planinske poti pri PZS, načelnik Tone Tomše
Komisija za turno kolesarstvo pri PZS, načelnik Jože Rovan

Oznake: KOL

Komentiraj (4):

Alenka Mihorič, petek, 9. april 2010, ob 20:20

Zaskrbljujoč pojav, prisoten marsikje, posebno pogost pri mladini: poskrbeti za svoj užitek in se požvižgati na vse ostale; pravila so napisana zato, da se kršijo ... Kako naj bi človek ob tem bil / ostal optimist?

Vse graje vredno.

Filip Vidmar, petek, 9. april 2010, ob 21:23

Lahko pa si Idealist.

Boris Strmšek, sobota, 10. april 2010, ob 10:49

Težava je verjetno tudi v tem, da se z marsikaterim športom ali rekreacijo lahko ukvarja prav vsak, pa ne glede na to koliko je "pismen" glede varstva narave in svojega odnosa do okolja ter ostalih udeležencev. In potem se zgodi da nas marsikje preganjajo ali pa vsaj grdo gledajo. Ker pa je pri nas vse tako zapisano in urejeno, da objestnežem nihče ničesar ne more ali pa so kazni minimalne, takšni škodljivci še kar naprej hodijo (ali se vozijo) naokoli in delajo škodo. V kakšnih tujih narodnih parkih oziroma zaščitenih naravnih okoljih te za takšna dejanja rangerji lahko aretirajo in zaprejo, kazni pa so tako visoke, da objestnežem nikoli več ne pade kaj podobnega na pamet. Ampak tam imajo ljudje tudi precej večjo zavest in boljši odnos do tuje in skupne lastnine ter jim takšne in podobne "akcije" niti na misel ne pridejo. In to sem opazil tako v Južni Ameriki, kot celo v Afriki, ki se nam zdijo precej eksotične in zaostale dežele.
Filip, težko je biti idealist pri takšnem odnosu nekaterih športnikov in rekreativcev do narave. Lahko pa si realist in jemlješ takšne škodljivce kot del neke dejavnosti in jih pač poskušaš po svoji moči onemogočiti. Obstaja veliko načinov...

Marjan Bradeško, nedelja, 11. april 2010, ob 18:50

Težava je najprej v tem, da nihče nikoli ni kaznovan za taka početja in če že je, so kazni smešne. Ko sem pol leta živel v Kaliforniji, sem v tamkajšnjih regijskih parkih videl ničkoliko kolesarjev. Kar me je izjemno presenetilo, je, kako natančno so se držali omejitev hitrosti pri vožnji navzdol. Kajti tam kolesar ve, da ko bo zadel prvega pohodnika, pa čeprav samo malo, ne bo plačal 30 EUR, ampak bo prodal avto, kolo in še kaj. Dobro, tam pretiravajo - ampak kazen je povsod učinkovita le, če te prizadene - beri, krepko udari po žepu.
Drugi del zgodbe pa je v permisivni vzgoji in nekritičnem zagovarjanju (tudi lastnih) otrok. Če kot otrok lahko storiš vse, in se ti ne zgodi nič, pa če se ti že zgodi, bodo tvoje početje starši zagovarjali, potem seveda ni ovir - tudi kasneje v življenju se obnašaš tako. Žal pa svet zahteva sobivanje - ko bo preveč takih, ki bodo v ospredje postavljali samo sebe, bomo imeli ali divji zahod - ali pa se bo kdo le spomnil, da je treba misliti tudi na drugega. Morda sem tu celo malo idealist.

eXTReMe Tracker