Gorniška potepanja: Ob omembi Križne jame verjetno vsakdo najprej pomisli na podzemna jezerca, ki jih je v tej kraški lepotici kar sedeminštirideset.
Gorništvo pod zemljo
Ob omembi Križne jame verjetno vsakdo najprej pomisli na podzemna jezerca, ki jih je v tej kraški lepotici kar sedeminštirideset. Prej se je imenovala Mrzla jama pri Ložu. Nad njo lahko obiščemo tudi cerkev sv. Križa na Križni gori, ki je jami »posodila« ime, a največja pozornost območja med Cerkniškim jezerom, Bloško planoto in Loško dolino vendarle velja podzemlju. Ni treba v širni svet. Marsikaj imamo na »domačem pragu«. Žal še vedno (pre)veliko ljudi meni, da v domovini ni kaj videti. Tistim, pa tudi vsem drugim, obisk Križne jame toplo priporočam.
Že enourni ogled z vožnjo po prvem jezeru je nekaj posebnega, če pa se odločimo za štiri ure dolgo pot do Kalvarije in nazaj, oziroma kar do Kristalne 
gore, za kar bomo skupaj z vrnitvijo potrebovali sedem ur, bomo zvečer zagotovo bogatejši za zelo lepo in zanimivo potovanje skozi skrivnostni svet našega podzemlja. Na spletni strani si lahko ogledate veliko lepše fotografije kot so najine, urnik in cene vodenih ogledov, na kakšen način rezerviramo ogled, kako se moramo obleči ter tudi to, kako velike skupine in koliko ljudi sploh se lahko v enem letu poda na turo do Kalvarije in Kristalne gore. Ja, napisal sem kar, da gremo na turo, pa čeprav smo v podzemlju. Poleg veslanja gumenjaka se nam obeta tudi kar precej hoje, v pomoč pa nam bo tudi jeklenica in nekaj klinov. Skrbni vodnik, ki jamo pozna kot svoj žep, nam bo večkrat nazorno pokazal, kam moramo stopiti, da ne bomo delali škode.
Še o tem, kako sva midva doživela obisk Križne jame. Najprej se je bilo treba seveda dogovoriti za ogled. Ni šlo čisto zlahka. Prvič nisva imela časa, drugič je bil vodostaj neprimeren, tretjič je bil vodnik zaseden … Končno smo se uskladili. 
Zunaj je kot za stavo padalo z neba, tako da 
zapriseženima hribovcema ni bilo prav nič težko obrniti volan proti jugu. Neučakanost je huda stvar. Čeprav sem (spet!) našel najbolj nemogočo (beri: počasno) cestno povezavo, ki naju je do Križne jame pripeljala skozi Tomažine, Marinčke, Logarje, Zgonče, Bane in Lužarje (močno dvomom, da je veliko tistih, ki niso tam doma, že slišalo za te vasi), sva imela še dovolj časa za »skok« na Križno goro, toda kaj, ko je še vedno deževalo na vso moč. Ko je vendarle malo nehalo, sva z vso ihto hitela navzgor, a bila prepočasna za novo pošiljko. Vedrenje pod cerkveno streho ni obrodilo sadov, pa tudi od razgleda ni bilo kaj veliko. Navzdol skozi gozd je šlo še hitreje … Naj skrajšam. Čez pol ure je moralo biti vse suho in je s pomočjo gretja tudi bilo!
Vodnik nama je izročil jamarsko obleko, gumijaste škornje, čelado s svetilko in že sva bila pripravljena na zanimivo dogodivščino. Sprehodili smo se do prvega 
jezera, se z večjim čolnom prepeljali čezenj, nato pa presedli v manjšega in v njem, z občasnimi postanki in prenašanjem čez sigaste pregrade, pluli mimo Beneškega pristana, poševnega stolpa, gobe, ki ob guganju čolna oddaja zelo zanimive zvoke, piratske ladje, kapniškega slapu … Ne držite me za besedo, saj nisem prepričan, da sem napisal po vrsti.
Ko smo prispeli do Kalvarije, naju je vprašal: »Sta za to, da gremo še malo v 'hribe'?« Verjetno bi bilo odveč pripomniti, da nama ni bilo treba dvakrat reči. Bolj plazenje kot plezanje (sicer láhko) v gumijastih škornjih po zelo drsnem svetu … No ja, preživeli smo vsi.
Tudi nazaj grede sva videla še veliko zanimivega, med drugim tudi kosti jamskih medvedov, in od vodnika izvedela, da je kar malo žalosten, če ga nihče nič ne vpraša. Ko smo po dobrih štirih urah prišli iz jame, je bila že trda tema
− in seveda je še vedno tudi deževalo …
Pojdite torej kdaj v Križno jamo, opazujte svet okoli sebe in bodite čim bolj radovedni. Pa srečno!