Janez Pikon: Alojz Žnidar, domačin iz Nomenja, sedaj že pokojni žičničar Pantzevih žičnic v Bohinju. Kljub dokaj visoki starosti se je presenetljivo dobro spominjal let, ki jih je preživel na žičnicah v Podkoritu, Blatnem grabnu in Mokrem logu. 
Njegovo pričevanje je zelo zanimivo s podatki predvsem s tehnične plati. Nesporno je opisovanje določenih delovnih in življenjskih razmer žičničarjev v obravnavanem obdobju najtežja naloga zaradi dveh razlogov. O tej skupini KID-ovih delavcev je v arhivskem gradivu daleč najmanj napisanega. Letna poslovna poročila družbe navajajo predvsem zmogljivost žičničarskih naprav oziroma njihove učinke, ter število zaposlenih pri napravi na Begunjščici. Osebja na drugih žičnicah ne navajajo. Tako redko navajanje te posebne skupine delavcev družbe je po svoje razumljivo. Žičničarji KID-a so bili najmanjša skupina delavcev znotraj celotnega delovnega kolektiva družbe. Iz poslovnih poročil družbe je razvidno, da je bilo od 1875 do 1889 pri žičnici na Begunjščici zaposlenih od šest do osem delavcev. Od skupaj 1462 delavcev so žičničarji leta 1875 predstavljali pičlega pol odstotka vseh zaposlenih.
Leta 1889 so poleg rudarske žičnice na Begunjščico obratovale tudi tri bohinjske gozdarske žičnice in to v Podkoritu, v Blatnem grabnu in na Komarči. Če upoštevamo, da je na vsaki gozdarski žičnici delalo največ pet delavcev potem jih je bilo skupaj največ triindvajset žičničarjev. Od skupaj 1121 KID-ovih delavcev so žičničarji tisto leto predstavljali še vedno vsega dva odstotka vseh zaposlenih. Tudi po letu 1889, ko je začela obratovati zadnja Pantzeva žičnica v Mokrem logu na Gorjuše v Bohinju se navedeni odstotek ni povečal. Kljub tako majhnemu številu žičničarjev v delovnem kolektivu so vendarle imeli pomembno vlogo v delovnem procesu.
Žičničarsko spravilo manganove rude z Begunjščice do plavža na Javorniku je predstavljalo predpogoj industrijske proizvodnje feromangana, ki je bil v prvih dveh desetletjih obstoja družbe najkonkurenčnejši KID-ov izdelek na evropskem in svetovnem trgu. Žičničarsko spravilo oglja iz nedostopnih planot Jelovice, Pokljuke in Komarče je v tistem obdobju zagotavljalo potrebno energetsko osnovo za metalurške postopke v plavžih v dolini, spravilo hlodovine pa je omogočilo intenzivnejše gospodarjenje z velikim gozdnimi kompleksi v Bohinju, ki prej niso bili dostopni. V primeru sečišč v Lopučniški dolini nad Komarčo je bila intenziteta poseka žal obratno sorazmerna s strokovnimi načeli gospodarjenja z gozdovi.
Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (avtor: Ivan Veber)
Žičničar Alojz Žnidar (Sodarjov Lojz) je na Pantzevih napravah dela med obema svetovnima vojnama in po drugi svetovni vojni, Anton Sodja se žičničarjev spominja le kot mlad fant, Lovrenc Strgar pa je kot revirni gozdar poznal razmere na bohinjskih žičnicah po drugi svetovni vojni. Njihova pričevanja se nanašajo na poznejši čas od obravnavanega. Kljub časovni razliki se mnoge značilnosti dela in življenja pri teh napravah niso spremenile desetletja, ker so same naprave ostale tehnično identične od postavitve in zagona do konca obratovanja.
V Pantzevem obdobju obratovanja vseh petih žičnic je bilo pri napravah zaposlenih vsega 25 do 30 delavcev od tega na gozdarskih 16 do 20 delavcev. Zaradi pomembne vloge v delovnem procesu so uživali žičničarji določen ugled, zato je bilo to delo iskano. Vsako kadrovsko zamenjavo so skrbno pretehtali in se vedno odločali za najboljše kandidate. Ne zgolj delodajalec, tudi sami žičničarji so pazili, koga bodo sprejeli medse.
Osnovni kriterij pri izboru žičničarjev je bilo vsekakor določeno tehnično znanje oziroma naklonjenost do dela s spravilnimi napravami, ki so kljub svoji tehnični preprostosti zahtevale spretnost, pogum in moč, zlasti pri montiranju, vzdrževalnih delih, popravilih in demontažah. Dober žičničar je moral znati »opraviti z višino,« sicer je bil neuporaben. Če se zazremo v navpično steno Komarče nad bohinjskim jezerom, nam je to povsem jasno. Narava dela na žičnicah je bila precej samosvoja, predvsem pa je zahtevala uigranost posadke, ki jo je bilo moč zagotoviti z dolgotrajnim skupnim delom iste skupine ljudi.
Žičnice so občutno izboljšale in povečale spravilo rude, lesa in oglja v dolino. Kljub razmeroma visokim dnevnim učinkom v primerjavi z ročnim spravilom po drčah in vlakah pa so bile vendarle ozka grla v metalurški ali lesnopredelovalni proizvodnji. Vodstva fužin in gozdnih obratov si niso mogla privoščiti zastojev na žičnicah, ki bi bili posledica grobih napak ali neuigranosti moštva na spravilnih napravah. Zato so praviloma izbirali najboljše oziroma najustreznejše delavce za to delo. Nekako so bili visokokvalificirana delovna sila, česar pa ni moč razbrati iz njihovih mesečnih mezd.
Čeprav zapisniki upravnega odbora nikjer izrecno ne navajajo razlik med žičničarji na Begunjščici in tistimi na gozdarskih napravah v Bohinju, predvidevamo, da je bil delovni režim prvih dosti bolj strog. Najverjetneje zaradi neposredne bližine rudnika in razstreliva, ki je zahteval dosledno izvajane organizacijskih in varnostnih ukrepov s tedanjo tehnologijo kopanja in izvoza rude.
Alojz Žnidar (Sodarjov Lojz) iz Nomenja, sedaj že pokojni žičničar Pantzevih žičnic v Bohinju. Kljub visoki starosti se je presenetljivo dobro spominjal let, ki jih je preživel na žičnicah v Podkoritu, Blatnem grabnu in Mokrem logu. Njegovo pričevanje je bilo zanimivo predvsem s tehnične plati, podatke etnološkega značaja pa so bolj postranska zanimivost. Pomagale so spoznati določene delovne in življenjske navade bohinjskih žičničarjev, ki so delali na Pantzevih napravah. Njegove informacije so bile barvite in presenetljivo žive. Žal ni drugih udeležencev dogajanja, kar bi dogajanja izpred toliko let še bolje osvetlilo.
Če opredeljujemo socialni status večine bohinjskih žičničarjev velja omeniti, da so izhajali iz premoženjsko povprečnih kmečkih družin. Dejansko niti me moremo govoriti o značilnem razmerju med premoženjskim statusom bohinjskih žičničarjev in delovnimi nalogami, ki so jih vsakodnevno opravljali. Zanimivo pa je dejstvo, da so prav vsi žičničarji že mladih nog kazali nagnjenje do tehnike, do preprostih izboljšav in inovacij s katerimi so si prizadevali olajšati vsakodnevno delo. Velja zapisati, da za te ljudi ni bilo vedno najpomembnejše, da je bilo delo opravljeno, temveč tudi, kako in s katerimi pripomočki so si ga olajšali. Dejansko je tudi KID zaposloval na žičnicah le tiste može, ki so se prej v domačem okolju izkazali v tehničnih spretnostih. Poleg osnovne matematike so morali dobro razumeti nekatere pojme iz fizike, natančneje mehanike. V primerjavi z drugimi gozdnimi delavci so bili praviloma bolj izobraženi oziroma razgledani. Uprava KID-a je obratovanje naprav zaupala najsposobnejšim gozdnim delavcem, predvsem tistim, ki so imeli voljo tudi do dodatnega izobraževanja. Zaradi nepretrganega obratovanja so se posamezni deli naprave kvarili in jih je bilo treba sproti nadomeščati. Nadomestne dele so izdelovali domači kovači in obrtniki ali pa so jih izdelali v železarni na Bohinjski Bistrici, pozneje na Savi ali Javorniku. Popravila in zamenjave nadomestnih delov so opravili žičničarji sami, razen ob montaži novih nosilnih vrvi, ko je bila potrebna večja skupina ljudi. Domačini so se odločali za žičničarsko delo predvsem zaradi bližine delovnega mesta, solidnega zaslužka, razmeroma lažjega fizičnega dela, od dela drugih gozdnih delavcev in možnosti boljše prehrane.
Šaljiva, vendar resnična zgodba, ki se je zgodila na delovnem mestu, ko so ob zastoju žičnice (premza) popravljali žičnico na vmesni nosilni napravi (nosilni kozi). Po opravljenem delu je bilo potrebno zapisati, kot vedno (šiht) v zvezek z opravljenimi urami. V naglici zato dokaj nenavadno je hitro Alojz v zvezek zapisal sledeči podatek »8 ur bil na kozi,« ki je še dandanes večkrat tema šaljivega pogovora med domačini.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon