Janez Pikon: Izmed vseh štirih Pantzevih gozdarskih žičnic v Bohinju se je najdlje ohranila gozdarska žičnica v Blatnem grabnu. Obratovala je za prevoz hlodovine iz Jelovice, neprekinjeno od leta 1883 do 1964 v Soteski. 
Gozdarska žičnica v Blatnem grabnu (leto 1883 - 1964). Najdlje se je od štirih Pantzevih žičnic ohranila samo ta v Blatnem grabnu v Soteski v Bohinju. Pomembna je v zgodovinskem, tehničnem in spomeniško varstvenemu pogledu. Ni nam znano ali se je ohranila v evropskem prostoru gozdarska samotežna žična naprava, ki bi bila starejša kot bohinjska. Tehnično je pomembna zaradi izvirnosti Pantzeve konstrukcijske zasnove, zgodovinsko in spomeniško varstveno pa zaradi starosti in ohranjenosti prvotne zasnove, ki se ni spremenila od njene postavitve. Na objektu so menjavali le obrabljene kovinske dele mehanizma in preperele lesene dele stavbne konstrukcije. Odločilno vlogo pri ohranitvi žičnice v Blatnem grabnu do danes ima Tehnični muzej Slovenije, ki je še v času rednega obratovanja naprave sprožil ustrezne postopke za spomeniško varstveno zaščito.
Upravni odbor KID-a je sklenil postaviti omenjeno žičnico že leta 1880, vendar so jo dogradili šele marca, leta 1883. Napravo bi postavili že jesen prej, a se je zaključek del zavlekel zaradi nesreče pri delu novembra, leta 1882, ko so izvajali najpomembnejša gradbena dela. Celotna naprava je stala 6380 goldinarjev, od tega nosilna vrv 1060, vlačilki 300, zgornja postaja ali strojnica 460, izogibališče 510, zaviralne naprave skupaj z dovoznimi tirnicami 1570, ogrodja za vodilna kolesca vlačilk 200, spodnja postaja 1280, ureditev trase z bivalno uto 650 in vozički 350 goldinarjev. Upravni odbor KID-a je Pantzu dodelil 100 goldinarjev nagrade. Ta tehnični uspeh je bil zanj zelo pomemben, saj je imel znotraj KID-a številne nasprotnike, ki so želeli njegovo odslovitev. Glede konstrukcijskega mehanizma je bila ta naprava skoraj identična s tisto v Podkoritu.
Razlike so bile zaradi različnosti terena, na katerem sta bili postavljeni. Bistveni razliki med žičnicama v Blatnem grabnu in Podkoritu sta bili v tem, da se je trasa žičnice v Blatnem grabnu horizontalno lomila pod kotom 133°, v Podkoritu pa pod kotom 173°. Poleg tega je bila nosilnost žičnice v Blatnem grabnu 2,5 krat večja kot nosilnost žičnice v Podkoritu. To pomeni, da je bila žičnica v Blatnem grabnu konstrukcijsko zahtevnejša zaradi delovanja dodatnih statičnih in dinamičnih sil. Maksimalna nosilnost vozička je bila predvidena za hlod dolžine 4 m in premera 63 cm. Tovor je premagoval višinsko razliko 320 metrov.
Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (avtor: Ivan Veber)
Skupna višinska razlika zgornje in spodnje postaje je bila 330 m, od spodnje postaje do izogibališča 135 m, od tod do vrha pa 165 m. Naklon zgornjega sektorja je bil 28°, spodnjega pa 30°. Nosilna vrv je bila debela 28 mm, vlačilni vrvi pa 8 mm. Dolžina nosilke je znašala 658 m, v spodnjem sektorju 304 m in v zgornjem 354 m. Horizontalno lomljenje trase v izogibališču je znašalo 133°. Izogibališče je bilo dolgo 16 m, polmer krivine notranje tirnice je znašal 13 m, zunanje pa 7 m. Prelomna trdnost nosilke je znašala 50 ton. Pomemben konstrukcijski element spodnje postaje žičnice je naprava za vijačno napenjanje spodnjega dela nosilke. Konstruktor je z upoštevanjem varnostnega koeficienta zagotavljal varen transport hlodov dolžine 4 m in premera 63 cm.
Pozimi leta 1896/97 so z žičnicama v Podkoritu in Blatnem grabnu prepeljali v dolino 13543 hlodov za žago in celulozo, skupaj 2987 m³, 460 m³ bukovih drv in 2557 m³ oglja. Navedeno spravilo na obeh napravah je skupaj stalo 420 goldinarjev. Ob upoštevanju 80 krajcarjev dnine za vsakega žičničarja je stalo spravilo žagarskega hloda 8,9 krajcarja za m³, celuloznega lesa 7,7 in oglja 2,4 krajcarja za kubični meter.
Stroški spravila se niso veliko spreminjali, le ob močnem sneženju ali pri nočnem delu so se zvišali, tudi za polovico. Nočno delo je bilo ob sezonskih spravilnih konicah pogosto, ker je bila zmogljivost spravilne naprave precej manjša od količine pripravljenega lesa ob nakladalni postaji. Dnevna transportna zmogljivost žičnice je bila od 30 do 35 m³. »Žičničarski« furmani so dnevno opravili z vprego z enim konjem v povprečju eno do tri vožnje, odvisno od razdalje sečišča do žičnice. Hlodovino so naložili na sani »posmojke« ali na prednjo kolesno premo. Zadaj se je običajno vlekla po tleh. Tak tovor je znašal najpogosteje poldrugi kubik.
Vodja takšne skupine se je imenoval cigar. Škornje so imeli podkovane z »grifti« zaradi lažjega zaviranja sani na poti navzdol. Dolgoletno delo s samotežnimi sanmi je pri ljudeh povzročalo poklicno bolezen, značilno zibajočo hojo zaradi deformacije kolkov. Furmanov ni nikoli primanjkovalo, celo nasprotno. Na Jelovici je med obema vojnama delalo več kot štirideset furmanov in prav toliko cigarjev. Slednji so bili poleti sekači akordantje. Zakupnik sečnje, ki je bil pogosto tudi najemnik žage v Soteski, je izbiral furmane glede na najcenejšo ponudbo na tajni licitaciji, kar je pomenilo razvrednotenje napornega gozdnega dela. V pozni pomladi in jeseni, izjemoma tudi ob začetku zime, se je izvlek pripravljene hlodovine iz gozdov do žičnice močno povečal. Zaradi pomanjkanja skladiščnega prostora za hlodovino ob zgornji postaji so žičničarji pogosto delali tudi ponoči, da bi preprečili zastoje. V takih razmerah so pogosto nagrmadili na spodnji postaji tudi do 500 m³ hlodovine. Vse niso takoj prevalili v strugo Save Bohinjke, ker je žaga v Soteski potrebovala stalen in enakomeren dotok lesa.
Na napravi so delali povprečno štirje žičničarji, dva nakladača in zavirač na zgornji postaji, ter razkladač na spodnji postaji. Najbolj odgovorno nalogo je imel zavirač, ki je s pomočjo čeljustne tračne zavore spuščal tovor tako hitro, da voziček ni iztiril. Dvoutorna kolesca vozičkov so imela to slabo lastnost, da so zlahka iztirila, zlasti pri prehodu kolesca z vrvi na tirnico v izogibališču. Da je do iztirjanj prihajalo tudi vzdolž vse trase, dokazujejo številni hlodi v hudourniški strugi Blatnice, ki tam leže že desetletja. Čeprav so imele vse Pantzeve žičnice vetrne zavore, so jo na tej v Blatnem grabnu zardi hrupa in prepiha delavci odstranili.
Razkladač na spodnji postaji je praviloma delal sam, pri razkladanju debele hlodovine, spravilu vreč z ogljem in svežnjev lubja pa mu je pomagal še en delavec.
Zelo pogosto je ob spodnji postaji delalo tudi več delavcev, predvsem pri izdelavi metrskih drv za ogrevanje. Postavitev spodnje postaje žičnice tik ob glavni cesti Bled - Bohinj in v neposredni bližini železniške postaje Soteska je imela za nadaljnji transport lesa, oglja in lubja izjemen pomen.
Zgornja in spodnja postaja sta imeli poldrugi meter vrtljivih tirnic. Te so na zgornji omogočale nakladanje hlodovine z nakladalnim vzvodom, na spodnji pa usmerjanje vozička v del stavbe, ker so razkladali hlodovino, in v drugi del, kjer so razkladali vreče z ogljem v pokrito oglarsko deponijo. Posadka na obeh postajah si je medsebojno izmenjavala operativne ukaze na različne načine. Sprva najpogosteje z različnim številom udarcev po nosilki, ki so pomenili posamezne ukaze oziroma sporočila. Pozneje so v Podkoritu uporabljali preprosto trobljo, na Komarči in v Blatnem grabnu indukcijski telefon, na rudarski žičnici na Begunjščici pa zvonec.
Zaradi vse večjega prometa razžagane hlodovine z žage v Soteski proti železniški postaji v Lescah je družba zgradila na najožjem delu Soteske most čez Savo Bohinjko, ki je bil na obeh bregovih reke zidan in povezan z leseno nosilno konstrukcijo. Razpon lesene konstrukcije je znašal 14,3 m, višina od vodne gladine reke do mostu pa 10,8 m. Celoten strošek gradbenih del je znašal 2604 goldinarjev.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon