Janez Pikon: Glede na terenske razmere oziroma napore pri montaži je bila žičnica na Komarčo od vseh daleč najbolj zahtevna, saj je trasa potekala čez skoraj 500 metrov navpične skalnate stene poznanega pobočja Komarče. 
Gozdarska žičnica na Komarčo (leto 1883 - 1900). Razlog za tako zahteven gradbeni projekt so bili predvsem obsežni in skoraj nedotakljivi visokogorski bukovo-jelovi gozdovi Lopučniške doline. Žal so bili ravno na tej lokaciji gozdovi marsikje že prezreli in je bila kakovost lesa, zlasti bukovine, slaba. Bukovina je bila zaradi starosti primerna predvsem za predelavo v oglje. Letna poraba oglja železarjev na Bohinjski Bistrici, na Pozabljenem in v Stari Fužini je letno znašala okrog 15000 žirgljev. En žirgelj je meril 159 litrov, v katerega je šlo 28,8 kg smrekovega ali 38,4 kg bukovega oglja. Potrebno letno količino oglja je pripravilo 70 bohinjskih oglarjev iz 5600 m3 lesa, kar je zadostovalo za proizvodnjo približno 200 ton železa na leto.
Žal ima žičnica na Komarčo, če upoštevamo temeljna načela gospodarjenja z gozdom, tudi negativen predznak. Omogočila je kratkotrajno, vendar izredno intenzivno izkoriščanje gozdnih sestojev v neposredni bližini zgornje vegetacijske meje, ki je zelo občutljiva. Žičnica je dejansko omogočila končni posek 250 do 300 let starih visokogorskih bukovo-jelovih gozdov Lopučniške doline, kar je po strukturi sedanjega sestoja vidno še danes. Celotno gravitacijsko območje se je spremenilo v eno samo veliko sečišče oziroma delovišče. Pripravljalna dela so se začela v dolini z gradnjo 8 km kolovoza od žage na Bohinjski Bistrici do spodnje postaje žičnice, ki je bila v neposredni bližini slapa Savice ob vznožju Komarče. Gradnja kolovoza je stala 6000 goldinarjev.
Gozdarski viri o Pantzovih žičnicah, (avtor: Ivan Veber)
Med zgornjo in spodnjo postajo na Komarči je bilo 597 m višinske razlike. Naklonski kot nosilne vrvi spodnjega dela je bil 39°, višinska razlika od spodnje postaje do izogibališča pa 330 m. Naklon nosilke v zgornjem delu je bil kar 51°, pripadajoča višinska razlika pa 267 m. Izogibališče je bilo ravno na polovici trase. 28 mm debela nosilna vrv je bila dolga 849 m, težka pa dobrih 2500 kg. Namestitev nosilne jeklenice žičnice je bila v tistem času pravi tehnični podvig. Zvito nosilno vrv so od železniške postaje v Lescah do vznožja hriba sprva prepeljali po cesti z robustnimi vozovi, parizarji. V literaturi in arhivskih virih ni zapisa, kako so nosilno jeklenico vgradili med tremi postajami. Predvidevamo, da so oba dela nosilne jeklenice najprej raztegnili. Na razdalji dva do tri metre so si delavci oprtali jeklenico in jo po trasi počasi prenesli od spodnje do srednje postaje, potem pa še drugo. Za prenos polovične dolžine nosilke je bilo potrebnih 40 do 50 ljudi. Polovico nosilne jeklenice je bilo treba prenesti še od sredine do zgornje postaje, kar je bilo zaradi navpične prepadne stene Komarče neizvedljivo. Predvidevamo, da so z zgornje postaje raztegnili tanjšo jekleno vrv, nanjo privezali konec nosilne jeklenice in jo z vitlom povlekli navzgor. Oba dela nosilne jeklenice so vpeli, nato pa še napeli. Pri žičnici v Blatnem grabnu so morali nosilno jeklenico potegniti z vitlom do srednje in tudi do zgornje postaje, ker je ni bilo moč prenesti po trasi žičnice.
Vse nosilke Pantzevih žičnic so bile dvodelne in so jih v izogibališčih pritrjevali vsako zase. To je omogočalo lažjo montažo in popravilo, če se je odtrgal spodnji ali zgornji del. Vpetju nosilke vzdolž trase je sledilo njeno napenjanje. Zgornji del nosilke so vijačno napenjali na zgornji postaji, spodnji del pa kombinirano na spodnji postaji. Ta žičnica je bila zaradi svoje lege izpostavljena temperaturnim razlikam tudi več kot 50° C. Vsaka polovica nosilne jeklenice se je pozimi skrčila do 21 cm in prav toliko raztegnila v poletni pripeki, zato so ju morali poleti dodatno napeti, pozimi pa popustiti.
Pri tej žičnici je bilo izogibališče vozičkov ravno na sredini trase. Zato sta bila bobna za navijanje oziroma odvijanje 8,5 mm vlačilnih vrvi valjasta in ne konična, kot pri drugih napravah. Žičnica na Komarči je imela v zgornji postaji valjasta navojna bobna pritrjena na posebno nosilno ogrodje pri tleh, pri žičnici v Blatnem grabnu pa so navojna bobna pritrdili v konstrukcijo ostrešja. Konstrukcija vozička je omogočala spravilo 4 m hlodovine, skrajne debeline 75 cm. Takšne dimenzije debel so bile v takrat nedotaknjenem visokogorju, pogoste. Na voziček za spravilo oglja so najpogosteje pritrdili dve 50 do 60 kg vreči, kasneje pa tudi po štiri vreče. Ogrodje vozičkov te žičnice so izdelali iz plinovodne cevi notranjega premera 4 cm in 4 mm debele stene. Tovor oglja je potoval navzdol 5 minut, hlodovina pa 7 minut, ker so tovor bolj zavirali. Pod ostrešje spodnje postaje žičnice so namestili napravo z valjem in vijakom za kombinirano napenjanje spodnjega dela nosilke. Nihalka je začela obratovati novembra, leta 1883.
Celotna naprava je stala 7960 goldinarjev, od tega nosilka 1350, vlačilki 480, strojnica 520, izogibališče 610, zaviralne naprave s tirnicami 1710, ogrodja za vodilna kolesca vlačilk 250, spodnja postaja 1890, bivalna uta 800 in vozički 350 goldinarjev. Pantzu pa so odobrili nagrado v znesku 150 goldinarjev.
Samo sečišče na planoti je bilo pahljačasto, prepleteno s spravilnimi napravami. Pri zgornji postaji se je končala preprosta 5 km tirna naprava, ki je ponekod slonela na tudi do 17 m visokih podpornih odrih, odvisno od konfiguracije terena. Na to osrednjo tirno napravo so pahljačasto vezali sekundarno omrežje suhih lesenih drč, ki so marsikje premagovale vrtačast teren s pomočjo 5 m do 20 m visokih nosilnih drogov. Obratovali so štirje leseni vozički, ki so imeli le kovinska kolesa, osi, ležaje in okovje, podobno kot pri idrijskem laufu, najstarejši gozdni železnici na Slovenskem. Gozdni delavec je potiskal prazen voziček pred seboj navzgor po trasi pona, ga na zgornji točki naložil z metrskim lesom ali vrečami z ogljem in ga samotežno spustil navzdol do zgornje postaje žičnice. Od nekoč 29 obratujočih gozdnih železnic s skupno dolžino 260 km sta bila idrijski lauf in pon na Komarči najpreprostejša in najstarejša.
Terciarno omrežje so tvorile suhe zemeljske drče, po katerih so vlačili hlodovino z živino ali jo ročno drsali. V vsega 17-letnim obratovalnem obdobju je žičnica prepeljala v dolino okoli 25000 m3 lesa in neznano količino oglja. Ocenjujemo, da so v Lopučniški dolini in delu Komne posekali od 35000 do 40000 m3 bruto lesne mase. Takšno izkoriščanje gozdov je šolski primer devastiranja naravnega okolja, saj so celotno dolino Lopučnico spremenili v eno samo veliko poseko in jo posejali z ogljišči. Pri Črnem jezeru je bila verjetno ob ogljišču tudi večja deponija oglja, na kar nas še danes opozarja povsem črna površinska plast prsti.
Po opravljenem izropanju gozdnih sestojev so napravo leta 1900 demontirali. Stroški demontaže so znašali 844 goldinarjev, najvrednejši del naprave, nosilno vrv pa so prenesli na žičnico v Podkorito. Tako se je izteklo nesporno najtemnejše poglavje v strokovni gozdarski zgodovini Bohinja.
Vir: Vladimir Vilman, Lambert von Pantz in delavstvo KID
Janez Pikon