Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Koristnost tople grede

21. 03. 2010


Maloplaninski spomladanski žafran

Foto: Boris Štupar

sobota, 27. marec 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3570

NedeloNatura in kultura - Matjaž Mastnak: Spomladanski žafran je razširjen po vsej Sloveniji in sploh po Evropi. Pri nas cveti tako v nižinah kot v gorah; v nižini so livade ob gozdu od njega lilaste že zdaj, v gorah bo zacvetel, takoj ko se bo sneg začel umikati.

Žafran se s cvetom pogosto pririne že skozi sneg, pa tudi skozi zemljo mora popek najprej priti do snega. Pod talečim se snegom je čisto malo nad ničlo, nad njim pa navadno čez dan pomladno in ponoči še zimsko. To seveda pomeni, da potrebuje žafran za rast zelo malo toplote oziroma da lahko raste že pri zelo nizkih temperaturah. Toda kako se pravzaprav zmore nežni cvet prebiti skozi zemljo in trd, zrnat sneg? In to nepoškodovan? Žafran ni kar tako, pomagamo siu z več patenti.

Najprej je tu ovojek iz prosojnih, pergamentastih listov, ki varuje cvet, ko se ta prebija proti površju. Ovojkovi listi sežejo še kak centimeter nad površino tal, potem v rasti obstanejo, se razklenejo in pustijo lilaste liste cvetnega odevala same naprej. Popkova glavica je zdaj gola, a je rešena hujšega: pot mimo kamenčkov in trdnih zemljastih zrn je opravljena. Ko prodre skozi od snega razmočeno, blatasto zemljo, se tudi umazati več ne more. In se niti noče: zunanjost listov cvetnega odevala je povoščena, vosek pa je nekakšen naravni teflon za nizke temperature. Odbija vodo in ohranja cvet suh.

Hkrati s popkom, skritim v ovojku, iz tal pribodejo vršički zelenih listov. Pozneje bodo dolgi pet do pet-najst centimetrov, ozki in travi podobni. A zdaj se jim z rastjo še ne mudi. Malo počijejo po prvi dobro opravljeni nalogi, ta pa je vrtanje skozi zemljo in tudi skozi sneg. Konice listnih vršičev so ojačene. Pod mikroskopom je videti, da jih gradijo plasti celic z odebeljenimi stenami. Vrhovi listov med rastjo dobesedno bodejo, se prerivajo skozi substrat. So kot osebna garda cvetnemu popku, ki ga čuvajo v sredini in mu delajo pot tja, kamor mora priti.

Z bodico naprej!

Listi cvetnega odevala so sprva tesno zloženi drug ob drugem in si dajejo oporo. Tako je prav, kajti v slogi je moč. Popek si kot iztegnjen prstek med zelenimi listi utira pot na plano. Ko se umakne prosojna kožica ovojka, se pokaže konica, ki je najtemnejši del cveta. Spet z razlogom. Temno obarvane površine se bolje ogrejejo! Tudi skozi sneg potuje svetloba proti tlom, tam se vpije v temni zgornji del zaprtega cveta in začne se taljenje od spodaj. Z meritvami je dokazano, da se v osvetljenih žafranovih cvetovih temperatura dvigne za tri stopinje Celzija. Ker je cvetek pod snegom še zaprt, se obnaša kot rastlinjaček: svetlobo spusti noter, jo pretvori v toplotno sevanje, ki pa ga noče spustiti ven. Temu se zdaj reče učinek tople grede, ki je sicer za nas zemljane manj ugoden kot za žafranček.

In ko je končno cvet na prostem? Takrat se ne odpre, če ni zunaj vsaj osem stopinj nad ničlo. Ko je zaprt, še vedno zbira toploto in omogoča občutljivim cvetnim delom, da se do konca razvijejo in pripravijo za razmnoževalni akt. Da bi prišli opraševalci do notranjosti cveta, se mora ta odpreti. In se tudi odpre, ko je temperatura dovolj visoka in ko raste. Velika posebnost žafrana je ta, da se že pri padcu temperature za petinko stopinje cvet začne zapirati! Pazi na svoje bistvene dele, na pestiče in prašnike, na svojo prihodnost! Smisel zapiranja je v njihovi zaščiti, ko se vreme slabša ali dela večer z roso ali slano. Ker pa je cvet na temperaturne spremembe tako zelo občutljiv, lahko že večji oblak, ki zakrije sonce, sproži njegovo zapiranje. Saj ne za stalno, samo za toliko časa, dokler se temperatura spet ne bo dvignila. Dinamično je žafrančkovo življenje!

Matjaž Mastnak

 

eXTReMe Tracker