Gorenjski glas – Stojan Saje: Tonka Zadnikar - Pred dvema desetletjema je bila prvič oskrbnica
Gorenjski glas, 27. januar 2006
POGOVOR
Pred dvema desetletjema je prvič postala oskrbnica v planinski koči. Doslej so jo spoznali mnogi obiskovalci Vršiča, Golice in Kriške gore. Tja so se vračali tudi zaradi njene gostoljubnosti.
Rada ima gore in ljudi v koči
Pred dnevi je praznovala svoj 59. rojstni dan. Že nekaj časa je v pokoju, a ne pozna počitka. Pozimi odhaja vsak konec tedna na Kriško goro, kjer je oskrbnica koče že osem let. Tudi druge letne čase preživlja aktivno, saj rada obiskuje domače in tuje gore. Druga njena priljubljena dejavnost je tek. Prej se je udeleževala tudi maratonov po svetu, med gradnjo brunarice nad vasjo Povlje pa ji je zmanjkalo časa. Tam se počuti kot doma, čeprav je iz drugih krajev.
Od kod ste doma in kaj ste počeli pred odločitvijo za oskrbnico?
"Doma sem iz Selške doline, iz Češnjice. Ko sem se poročila, me je pot zanesla na Jezersko. Že prej sem hodila v hribe, največ na Ratitovec. Skalnat svet nad Jezerskim me je še bolj navdušil. Z majhnima hčerkama smo obrali vse stezice do Češke koče. Ob delu sem študirala za socialno delavko. Ko sta hčerki zrasli in bi morali v šolo v Preddvor, smo se preselili v Ljubljano. Tam sem se zaposlila v podjetju Elektro in ostala do upokojitve pred dobrimi tremi leti. V mestu, kjer smo živeli v bloku, ni bilo svobode kot prej. Nekaj je manjkalo, zato smo se kdaj odpeljali proti goram."
Ali ste morda tudi zato sprejeli vlogo oskrbnice planinske koče?
"To je bilo slučajno. Leta 1985 smo z družbo odšli silvestrovat v Mihov dom. Pozimi je bil zaprt, a so se pri nas ustavljali obiskovalci Vršiča. Spraševali so za hrano in pijačo. Bilo mi je prijetno, da nekdo pride k tebi in ga postrežeš. Ker sem vedela, da iščejo oskrbnika, sem se prijavila. V začetku februarja 1986 sem postala oskrbnica Mihovega doma na Vršiču. Tja se je vozila vsa družina, s psom in mačkom. Od Erike smo hodili peš v dom, kjer smo ostajali od petka do nedelje. Bilo je čudovito. Odločili smo se še za oskrbovanje koče tri poletne mesece. Na pomoč so priskočile hčerki Nevenka in Darja, mama, sestra in prijateljice. Med tednom so one poskrbele za goste, konec tedna pa jaz. Več kot štiri leta v Mihovem domu so hitro minila."
Prve oskrbniške izkušnje so bili dobre. Kje ste jih dopolnjevali potem?
"Na Vršiču sem se naučila, kako se dela v koči, kakšen je red v njej in od česa je odvisno, da imaš ljudi. Obisk je bil dober, zato so v Planinskem društvu Kranjska Gora želeli, da bi bil dom stalno odprt. Tega nisem mogla sprejeti. Eno zimo sem bila prosta, zato sem več hodila po hribih. Znanka iz Planinskega društva Jesenice je omenila, da rabijo oskrbnika v koči na Golici za del poletja. Obljubila sem, da bom to prevzela, čeprav še nisem bila tam. Ob prihodu me je čudilo, da je koča samevala. Tudi konec tedna ni bilo preveč obiska, za kar so bile krive kontrole vojakov na meji. Vseeno sem ostala. Ker sem se odselila od moža, je koča postala moj začasni dom. Imela sem čas za pisanje, branje, pletenje, nabiranje zelišč in tek. Potem so Dnevi narcis privabili vse več ljudi, za menoj so prišli moji prijatelji in znanci od prej, počasi pa so me sprejeli rudi domačini. Na Golici sem ostala kar osem let, zato mi je prirasla k srcu."
Kolikor vem, so imeli planinci dobro mnenje o koči in oskrbnici. Zakaj?
"V akciji Najprijetnejša planinska domovanja smo trikrat zmagah in dobili več priznanj. Za Golico so glasovali ljudje od vsepovsod, zlasti pa Štajerci. Ko so me spraševali po vzrokih, sem imela le eno pojasnilo. Koča smo ljudje v njej. Oskrbnik in sodelavci lahko zagotovijo, da se obiskovalci vračajo. Tudi stara koča je lahko prijema. Res pa je, da je bila takrat koča na Golici obnovljena, imela je veliko prostora in dobre pogoje za delo."
Kaj sploh pomeni biti oskrbnica planinske koče?
"Oskrbnik mora znati zagotoviti gostom udobje in ugodje, ki je pač v okviru možnosti v koči. Poskušati mora razumeti ljudi in upoštevati različnost značajev. Sama sem poznala take, ki so začeli pot oskrbnika z visokimi ambicijami, a niso vztrajali. Dober je tisti, ki je vrsto let oskrbnik. Čas je nujen tudi za povezavo z društvom. To je pomembno ob reševanju problemov, ki jih obiskovalci ne smejo čutiti. To je pomembno ob reševanju problemov, ki jih obiskovalci ne smejo čutiti. Njih ne zanima, zakaj ni vode, zakaj nekaj ne deluje in podobno. V ekipi morajo biti ljudje, ki imajo enake poglede na delo, da gre lažje od rok. Iz koče je kdaj treba pogledati ven in komu pomagati z nasvetom. Ljudje pogosto sprašujejo, kam vodi pot, koliko časa je do cilja, kaj je videti od koče. Meni ni nikoli odveč odgovarjati. Rada se pogovarjam in uživam med ljudmi v koči."
Pogoji dela so tam težji kot v dolini. Ste zanje primerno nagrajeni?
"Na Golici in Kriški gori sta koči brez električne napeljave. Energijo dajejo le sončne celice in agregat. Varčevati je treba tudi z vodo, saj je povsod le kapnica. Na Kriški gori je letos veliko snega, zato še dolgo ne bo vode. Težko je, če kdo tega ne razume, ali toži zaradi mrzle sobe. Mi smo vajeni, da to ni dolina, kjer je vse pri roki. Če kaj pozabiš, prosiš prijatelje, da to prinesejo. Nerodno pa je, da ni v koči niti skrinje. V petek prinesejo hrano in potem se sproti kuha ter peče. Delati je treba od jutra do večera, včasih tudi ponoči. Zame je največje plačilo zadovoljstvo ljudi. Dobim nekaj denarja, vendar samo od oskrbništva ne bi preživela. Nagrada mi omogoča, da si privoščim nekaj več v življenju."
Mnoge privlači v gore dobra družba. Se vam zdi, da so tam ljudje drugačni, kot znajo biti v vsakdanjem življenju?
"Mislim, da smo v hribih res malo drugačni. Vsak se mora potruditi, da pride peš na vrh in v kočo. Po osmih letih dela v koči na Kriški gori za večino sploh ne vem, kaj je kdo po poklicu. To mi ni pomembno, vsi so zame enaki in vse spoštujem, da dosežejo cilj. Seveda prihajajo iz različnih razlogov; eni zaradi utrjevanja telesa, drugi zaradi družinskih izletov in tretji zaradi zabave v družbi. Doslej nisem imela z nikomer slabih izkušenj; tudi s takimi ne, ki so preveč popili. Včasih zaleže moj nasvet, naj raje prespijo v koči. Na srečo se ni nihče od mojih obiskovalcev resneje poškodoval. Upam, da bo tako ostalo."
Torej boste ostali med oskrbniki. Kaj pa poleg planinstva še počnete?
"Vztrajati nameravam vsaj še kakšno leto ali dve. Izgleda, da nam je delo z gosti usojeno. Mama Francka Benedičič je bila znana kuharica v Selški dolini, kjer je poskrbela za 580 svatb, pomagala pa mi je v Mihovem domu. Moja hči Darja ima uspešno gostilno. Veseli me, da imajo gore radi moji vnuki Meta in Urša iz Kranjske Gore ter Tadej in Anja iz Ljubljane. Slednja mi pomaga tudi v koči.
Katera od koč mi je najljubša? Pri srcu so mi vse. Mihov dom je bil za učno uro, Golica je bila priložnost za nove izkušnje in razmišljanje o sebi, Kriška gora pa je moja na poseben način. Ima veliko stalnih obiskovalcev, ki so postali moji prijatelji. Druži nas veliko stvari; tudi to, da živimo pod isto goro. Pohvaliti moram skrb društva za urejenost koče in tovorne žičnice. Letos bodo tja napeljali še elektriko, kar me posebej veseli.
Po gorah veliko hodim tudi sama, zadnji čas največ po brezpotju. Dvajset let obiskujem evropske gore, dvanajst let pa daljna gorstva. Štirikrat sem bila v Nepalu in dvakrat v Južni Ameriki. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Dolgo sem se ukvarjala s tekom in se udeležila 22 maratonov po svetu. Vseeno sem bila najbolj srečna, ko sem na začetku pretekla prvi kilometer okrog Fužin v Ljubljani. Za rekreacijo še tečem, a zadnja leta mi jemlje čas tudi urejanje hiške nad Povljami. Tukaj se počutim kot doma, le da je nad njo druga gora."
Stojan Saje