Južni kraji vabijo - Bizarnosti slovenskega lednega plezanja
Nova ledna smer
Tauzov slap na Gorjancih
Fantje iz AO Novo mesto so na Gorjancih odkrili in splezali verjetno edini kolikor toliko spodoben led na Dolenjskem. Več v poročilu, ki ga je pripravil Matej, najmlajši član odprave.
Pozdravljeni!
Po naslovu sodeč bi morda kak laik mislil, da ga je zajeb...m, toda peščica Dolenjcev, ki se uvrščamo med alpiniste, nas ve, da se tu in tam tudi v naših krajih naredi kak košček ledu. Sicer je res, da je količina le tega primerna bolj za hlajenje viskija, kot za kako resno plezarijo, toda kdor z majhnim ni zadovoljen…
Dve leti nazaj sva s Fakotom že nekaj lomastila po tisti hosti v okolici Cerovega loga. Splezala sva eno grapo, ki ni bila bog ve kaj, saj jo je takoj za nama kot prvi ponovil Fakotov pes. Ta grapa je soseda skalnega »stolpa«, ki je že takrat v sredini nekaj puščal in Fako je to takoj opazil. Meni se takrat tista dva metra ledu nista zdela zanimiva, saj sem bil še čisti zelenec, s pohodniškim cepinom v roki in navadnimi derezami na nogah.
Na petkov večer sem šel malo potelovadit na stenco v Šmihel. Navijalo nas je tako kot vedno, plezanje pa je zmotil telefonski klic. Bil je Fako, ki je klical Vita, kasneje pa je želel še mene na telefon. In tako smo se dogovorili za ponovni obisk tistih krajev pod Miklavžem.
Ob 8.00 že vsi na broju. Delegacija Fako, Vito, Bine, jaz in psica Era. Robe smo imeli toliko, da smo se morali zbasat v dva avtomobila in potem smo šli. Dostop do našega slapu je prav uživaško kratek, pa še prestrm ni. Ledu je bilo tokrat precej več kot ob zadnjem obisku, zato so bila pričakovanja velika. In smo začeli… Vsak začetek je težak, pravijo, v našem primeru je potrebno ta izrek vzeti kar dobesedno, saj je bil ravno začetek najbolj strm (90°), ledu pa premalo za kakšno razbijanje. Ko se je Fako vzpenjal po požledu navzgor sočnih besed in sopihanja ni manjkalo. Če bi človek samo poslušal in nič gledal, bi mislil da se ga je polotila najmanj medvedka, če ne kaj hujšega (kaj je sploh še lahko hujšega?). Po približno petih metri, si je Tomaž zaželel varovanja, a kdor je že plezal tak požled, ve da je ledu za vrtanje vijakov premalo, razpoke za kline pa so zalite z ledom, ali pa jih sploh ni, tako da je še dodatnih pet metrov ostalo le pri željah. Do konca slapu sta v led sedla še dva vijaka, nato pa je bilo potrebno prečiti v levo. Prestop je malo siten, saj se ravno tam nesto skale in ledu izmenjavata skala in zemlja. Tudi nadaljevanje ni bil čisto enostavno, kar nam je dal Fako vedeti s tem, da je v dolino zmetal za približno troje jaslic mahu. Potem sem bil na vrsti jaz. Priznam da me je Fako s svojim sopihanjem kar malo prestrašil, pa se je na srečo kasneje izkazalo da le ni pretežko, čeprav smeri, kljub kratki metraži, ne gre jemati samo z levo roko.
Na štantu sva se odločila za abzajl, čeprav bi bilo možno nadaljevati še naprej, toda ker je strmina nekoliko popustila, se nama ti ni zdelo neobhodno potrebno. Bine je medtem iz čistega dolgčasa preplezal tisto grapo, ki sva jo s Tomažem plezala pred dvema letoma. Grapa pa je dobila še drugo pasjo ponovitev. Na štrik se je potem privezal Vito. Tudi on je vsaj na pogled, brez prehudih težav zmogel smer do vrha. Čas je bil da preplezamo tudi kaj težjega. Fakotu je v oči padla skrajno leva varianta po neke vrste rampi, meni pa direkten vstop čez previs. Tista rampa je precej bolj zaj…. kot izgleda na prvi pogled. Sopihanje in kletvice so ponovno odmevale po gorjanskih gozdovih. Za direktni vzpon, čez previs pa nisem bil čisto prepričan, da mi bo uspelo. Tokrat sem prhal tudi jaz. Z noge so bile opore zelo simbolične, cepine pa je bilo potrebno nekako pripraviti do tega da so ostali zataknjeni za 1-2 cm debel led. Ko sem prvič zategnil blokado na eni roki, sem se spomnil na Jureta, ko se mu je med drytoolanjem iztaknil cepin, ki mu je v času, ki je manjši od reakcijskega, priletel direkt v glavo. Nekaj podobnega bi takrat čakalo tudi mene. Po treh živalskih blokadah mi je vendarle uspelo prvič zabiti dereze, potem pa vzpon do vrha ni bil več pod vprašajem. Tako smo s plezanjem zaključili in jo peš mahnili še do Miklavža od tam pa smučali v dolino. Da razmere za smučanje niso bile dobre, pa nam pove tudi dejstvo, da je bil Vito, ki je šel v dolino peš, pri avto prej od nas smučarjev.
Ime: Slap smo poimenovali po gorjanskem škratu iz Bajk in povesti o Gorjancih, ki mu je bilo ime Tauz.. Znan je bil po tem da je menda rad ponagajal pijanim domačinom, ki so se od Miklavža, prepojeni od cvička (oz. šmarnice), vračali v dolino. Ti ljudje so seveda na strmih pobočjih pod Miklavžem stalno izgubljali ravnotežje in pristajali na tleh ter trgali zakmašne obleke. Doma so za to padanje obkrivili seveda škrata Tauza.
Ocena: WI 4, (90/60-70°), 30 m (ocena je morda nekoliko visoko za tako kratek slap, saj je z isto oceno ocenjen npr. Centralni slap v Tamarju, vendar pa je bil led zelo tanek in večinoma ni omogočal namestitve varovanja, zato se mi zdi ta ocena kar primerna).
Dostop: Avto pustite dober kilometer naprej od kamnoloma v Cerovem logu, pri odcepu za Krvavi kamen. Ob strugi potoka nadaljujete do mesta kjer se struga prvič razcepi in tam zavijete v desni krak potoka. Od tam ste v dobrih 5-ih minutah pod slapom, ki ga boste zagledali na vaši levi.
Sestop: Najlažje in najhitreje s spustom po vrvi. Zadostuje enojna vrv dolžine 60 m.
Prvi plezali: Tomaž Zalokar, Matej Pejanovič, Vito Pavlin
P.s.: Opis je tako obsežen, kot bi preplezali kilometer dolgo smer, a se mi zdi da slap vseeno zasluži toliko pozornosti, predvsem zato ker so slapovi na Dolenjskem redki kot tartufi na Gorenjskem.
Matej Pejanovič