Prva tekma v letošnji sezoni »obnovljenega« Svetovnega pokala v lednem plezanju.
Val Daone 2006
Letos bo skupno 5 mednarodnih prizorišč (tekmovanja v težavnosti ter hitrosti), uvedene so tekmovalne licence ter nekatera nova pravila v namen kar najpopolnejšega usklajevanja z preostalimi športnimi zvrstmi.
Zgodovina
Minili sta dve sezoni odkar se je leta 2000 uradno ustanovljeni Svetovni pokal v lednem plezanju (IWC) postopoma »sesedel« pod težo očitno nekoliko preširoko zastavljenih načrtov ter denarnih zahtev. Ob izostanku udeležbe nekaterih izmed dotedanjih večjih sponzorjev, so z skupno rastjo pokala vzajemno povečani stroški v precej kratkem času privedli finančno stanje do rdečih številk ter začasno ustavili sicer precej ploden začetek dogajanja.
Kljub izbruhu vseh tehničnih izboljšav, bliskovitem razvoju discipline, treninga in hkrati precej dobre usklajenosti pravil ter organizatorjev, ki so bila rezultat vseh predhodnjih let, je s tem trenutkom nek skupni center dogajanja izginil. Lokalni organizatorji so ga sicer vsak zase vseskozi poskušali ohraniti pri življenju in v poplavi posameznih "promocijskih srečanj" uspeli vsako leto celo organizirati eno do dve tekmovanji svetovnega formata (Svetovno prvenstvo v Saas Fee-ju ter leto kasneje v Val Daone-ju), ki bi utegnili zapolniti nastalo vrzel in očitno jim je v tem namenu vsaj deloma uspelo, saj so mednarodne težnje tekmovalcev ter potencialnih organizatorjev v lanskem letu vzajemno privedle do dovolj plodne situacije, ki je s svojo težo in pomembnostjo lahko botrovala odločitvi za nov začetek.
Sedanjost
Med pripravami na prihajajočo zimsko sezono me je pozitivno presentila hipoma ter z nekaj različnih virov posredovana novica o načrtovani ponovni združitvi pokala - kako, kaj, kdo… kdaj??!
Še preden smo si tekmovalci utegnili primerno prirediti svoj urnik, kaj šele dodobra odgovoriti na vsa zgornja vprašanja, sva se z Vilijem že znašla na vijugasti cesti mimo "plezalne prestolnice" Arco, pa skozi "prelepi kanjon Limaro", kakor je v angleškem jeziku nadaljeval z opisovanjem internetni vodnik za dostop do prizorišča prvega tovrstnega tekmovanja v novi sezoni.
Zaradi večernega mraka sva bila morda sicer nekoliko nedojemljiva za siceršnje lepote narave, kar pa se je naglo spreminjalo ob najinem bližanju središču tro-dnevnega dogajanja. Ogromen šotor, povrhu vsega skoraj nabito poln, je že v osnovi napovedoval zanimiva srečanja ter druženja med plezalci, še toliko bolj pa pogled na ogromno in ponovno dograjeno ledno areno, ki je v svoji strukturi že skrivala zasnovo prvih smeri pred dopoldanskimi kvalifikacijami prihodnjega dne. Slediti je moralo le še žrebanje štartnih številk in jutranja obrazložitev novosti ter pravil, nato pa…
Horizontalni izzivi kvalifikacij
Pol desetih dopoldne. Strehe, previsi, dolgi ter mestoma nihajoči prestopi med odstavki ledu in simulacijami (umetnih) skalnih odsekov so zaznamovali celotne kvalifikacije, v katerih so bili postavljalci ter sodniki postavljeni pred težko nalogo medsebojnega razvrščanja izredno številčne množice tekmovalcev iz kar 16 držav sveta.
Skupno 72 moških tekmovalcev se je za uvod v dan pomerilo v treh različnih vzdržjivostnih smereh balvanskega tipa (okrog 20 metrov dolge smeri s poudarkom na težkih gibih ter z možnostjo več poskusov), medtem ko se je 17 tekmovalk vzporedno razvrščalo po uspešnosti v dveh smereh podobne narave. Vsak tekmovalec je imel v osnovi na voljo omejeno število časa (6 minut na problem), v katerem je lahko v neomejenem številu poskusov poskusil doseči vrh smeri, medtem ko je v finale nadaljevalo po 12 najboljših plezalcev v posamezni kategoriji.
Sploh pri moških se je že pred samim pričetkom vedelo, da bodo o uvrstitvah v nadaljevanje odločale malenkosti, najverjetneje pa bo za napredovanje potrebno doseči kar vse 3 vrhove. Oboje se je dodobra izkazalo za resnično že po nekaj od prvih nastopov, ko je po manjših napakah v uvodu upanje na mesto v finalu izgubilo kar precejšnje število siceršnjih favoritov.
Primož v tretji smeri
Posamezni kriki jeze in razočaranja tako niso bili redkost, hkrati pa je velika količina tekmovalcev od organizatorjev prireditve zahtevala zelo zbrano ter vztrajno delo, ki se je brez slehernega premora zavleklo do zgodnje večernih ur, ko je na nastopajoče čakala še kvalifikacijska hitrostna preizkušnja.
Finalne preizkušnje
V nedeljskem jutru se je lahko pričelo zares. Vedno številčnejšo množico gledalcev je za začetek razvnel že finale v ženski konkurenci. 12 tekmovalk se je med seboj pomerilo v treh smereh naraščajoče težavnosti, in sicer po sistemu na postopno izpadanje, ko se v prihodnjo smer uvrsti le po 8 najboljših tekmovalcev iz prve, v tretji – finalni smeri pa o zmagovalki odloči medsebojni boj med 4-imi preostalimi tekmovalci.
Sicer ena izmed odmevnejših letošnjih novosti, ki je po mnenju organizatorjev požela predvsem veliko (zaradi lažjega primerjanja tekmovalcev in hitrejšega splošnega poteka) odobravanja med laičnimi opazovalci, je sicer nekoliko »zatajila« v kasnejši moški preizkušnji, ko je bil zaradi izjemne izenačenosti najboljših potreben še super-finale, vseeno pa skorajda utegnila dodobra premešati karte med štirimi favoriti, ki so do tega trenutka uspeli do vrha preplezati vseh 6 predhodnih smeri.
Kljub temu da se konkurenca predvsem v moškem delu tekmovalcev iz leta v leto vztrajno zaostruje, kar bi na prihajajočih tekmovanjih utegnilo privesti do precej zanimivih bojev na vodilnih mestih pa
presenečenja med najboljšimi v težavnosti vnovič nista dovolila odlična Nemka Ines Papert ter Avstrijec Harald Berger, medtem ko sta v fantastično obiskanem in razburljivem večernem finalu hitrosti slavila hitra in natančna ruska rojaka Nikolaj Shved ter Masha Shabalina…
Končni rezultati – težavnost (moški):
1. Samuel Anthamatten (SCH) in Harald "Harry" Berger (AUT)
3. Herbert Klammer (ITA)
…
36. Primož Hostnik (SLO)
39. Vili Guček (SLO)
Rezultati – težavnost (ženske):
1. Ines Papert (GER)
2. Anna Torreta (ITA)
3. Stephanie Maureau (FRA)
Rezultati – hitrost (moški):
1. Shved Nikolay (RUS)
2. Evgeny Krivoscheytsev (UKR)
3. Alexander Matveev (RUS)
…
9. Primož Hostnik (SLO)
Rezultati – hitrost (ženske):
1. Maria Shabalina (RUS)
2. Natalija Kulikova (RUS)
3. Marina Rashitova (RUS)
Tekme Svetovnega pokala sva se sicer po daljšem času zopet udeležila tudi vsaj dva predstavnika Slovenije, medtem ko se mednarodne tendence tudi z uvedbo tekmovalnih licenc, ki jih potrjuje matična zveza tekmovalca, očitno vse bolj usmerjajo v nastajanje državnih reprezentanc (poleg Rusije sedaj že Italija, Švica, Španija, Hrvaška idr.) z organiziranim vodstvom ter stalnimi trenerji. Bomo videli kaj vse še za tekmovalce skriva bližnja prihodnost, ki je definitivno že na pragu…
Preostala prizorišča tekem Svetovnega pokala 2006:
- Špičak, Česka (26.-28.1.)
- Saas Fee, Švica (3.-5.1.)
- Busteni, Romunija (9.-11.2.)
- Hemsedal, Norveška (3.-5.3.)
Besedilo ter fotografije: Primož Hostnik (AO Tržič, Maya Maya, E-climb.com)