Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jugovzhodna stena Turske gore

1941

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 Turska gora 18. 3. 2010

 

Foto: Genadij Štupar

 

sreda, 10. marec 2010, ob 20:29, Boris Štupar, ogledov: 1941

Planinski vestnik (1941) - Pavel Kemperle: Prvenstveni zimski vzpon. Plezali (10. 3. 1940) Pavel Kemperle, Lojze Dolničar, Bine Benkovič

Budilka kliče. Še malo poležkovanja, pa smo na nogah. Pred vrati kuhinje navezujemo dereze. Cepine in vrvi čez rame in že se pomikamo. Tačas je nekje v dolini ura odbila tri. Kakor tri sence smo se potegnili črez zasneženo bistriško livado. Objela nas je temna zimska noč, le sledovi vbodov derez v trdi sneg izpričavajo o življenju treh ljudi, hitečih v naročje gorske narave. Izginili smo za debli smrekovega gozda, ki nam je bil nato spremljevalec vso dolgo pot, do zadnjih grmičev, do strmih pečin. Prisluškujoč smo hiteli naprej. Zdelo se nam je, da šuste drevesa, da se prebuja gozd. In tam v soseščini? Ali nam prišepetava visoka jelka jutranji pozdrav? Ne! Bila bi prezgodnja ura. Krone dreves so še sklonjene - gozd je še počival. Da mu ne motimo trdnega spanja, smo pohiteli. Nekaj ur zatem je izza njegovega zadnjega robiča zapihalo.
Tudi nad snežno visoko planoto je še kraljevala noč. Petrolejka svetilka je žalostno metala svetlobo skozi zakaj eno steklo, a obrisi sosednih gora so postajali vidnejši in na nebu so ugašale zvezde. Nema tišina je vladala okoli nas. Piš z vrhov in enakomerno škrtanje železnih vbodov v zledeneli sneg le tu in tam predramlja naravo k novemu dnevu. Trije prijatelji - željni novih doživetij - smo se nemo, ob spremljevanju gorskih melodij, pomikali svojemu cilju nasproti. Bilo nam je ta dan preplezati jugovzhodno steno Turske gore. Obstali smo sredi Žmavčarske planote - od Jermene je odsevalo, Kalško goro je obsijala prosojna jutranja rdečica, stena Brane se je mrko sklanjala nad Žmavčarskim grabnom. A tik pred nami je stala gora - naš cilj - odeta z belim oklepom; le v strmih ploščadah in prevesih je kazala svoje navadno lice. Stala je ponosna - nepremagana. - Vstopili smo v ozek plaz, ki se dviguje vzporedno z južnim razom, se zavija sem in tja ter sega v daljino nad 300 metrov. Dvigali smo se po njem do njegove zadnje tretjine, kjer se strm snežen jezik zaje visoko v pobočje raza. Sneg je bil nad vse idealen; zato kljub hudi strmini nismo raztezovali vrvi. V zadnji tretjini smo prestopili iz snega v strmo skrotje, ki se je dvigalo v smeri stene. Zato smo odredili kratek počitek; raztegnili smo vrv, obuli plezalke in se že pomikali dalje. Stopi in prijemi v strmem skrotju so bili vsled primrze skrajno nezanesljivi, zato smo morali obračati posebno pažnjo na ta del stene. Dvigali smo se dve dolžini navzgor do prve rame, na kratko, strmo snežišče. Za teh nekaj metrov snega se nam ni zdelo vredno preobuvati se; saj smo po nekaj dobro vsekanih stopinjah hitro premostili zapreko in šli dalje še za eno dolžino vrvi, do majhnega zoba. (1)
Medtem se je nebo gosto pooblačilo. Že nižje v plazu smo čuli močno bučanje vetrov, a tu smo tičali prav v njegovem območju, ki je prišlo do svojega viška. Zavijalo je z vso silo, vetrovi so se menjavali. Pričelo nas je zebsti; toda nikjer nikakega zaklonišča. Morali smo se privaditi temu nevšečnemu spremljevalcu. Vendar sem po kratkem času spoznal, da volja - vsled izrednega mraza - pri tovariš ih popušča. To se je tudi pokazalo pri vstopanju v steno, ko se nikakor nismo mogli zediniti za pravi vstop. Skala je izdihavala zmrzlino. Na kakšno delo brez rokavic ni bilo misliti. Bineta je stresai mraz na vso moč, drgetal je po vsem životu in zobje so mu šklepetali. Pričelo me je skrbeti. Končno smo se le odločili za strmo sneženo prečino v smeri previsnega kamina. Dolničar, kot srednji v partiji, je začel s sekanjem stopinj, midva z Binetom sva ga varovala. Trajalo je kakšne pol ure, ko smo se preplazili po krajnem robu strmega snežišča do markantnega previsnega kamina (2), ki prehaja v nižjih legah v strmo, v notranjosti z ledom prevlečeno zajedo. Precej časa in truda nam je vzela strma zajeda; potem se le prevalim črez visok kup pršiča med dve gladki steni, v dno kamina. Hitro sem se poskusil dvigniti naprej; toda ne gre. Mejni steni se močno širita navzven, brez klinov bi bila pležnja preopasna. Trudil sem se na vso moč, da pridemo čim prej naprej; saj sem videl, kako tovariš nestrpno čaka na majhnem stojišču in prezeba. Še enkrat sem napel vse moči; pa le ni šlo nikamor. Zato sem odložil cepin in rezervno vrv z ramen, slekel rokavice ter pričel z zabijanjem klina. Pri vsakem poskusu mi je skala popustila. Vendar sem po velikem trudu že visoko nad vstopom zabil dva klina, s pomočjo katerih sem se mogel odpočiti in si ogreti premrle prste. Ni trajalo dolgo, ko pogleda izza roba poslednji tovariš Bine, otovorjen kar s tremi cepini in s težkim nahrbtnikom. Misleč, da ga bo težka nošnja pri pleži nekoliko ogrela, nama na veliko žalost pove, naj se na njega ne zanašava nič, ker ga hudo stresa mraz; čuti se bolnega. Videl sem njegov bledi, premraženi obraz in sem verjel. Toda, da bi se vrnili - ne! Čemu bi bil ves dosedanji trud? Ušla mi je pritajena kletev, stisnil sem zobe in brez besed pohitel naprej. Slaba volja se je stopnjevala, pa končno sem se zbral.
Polica nad kaminom je bila dosti obširna za tri ljudi; končavala se je pa v strmem skrotju, prepreženem tu in tam z ledeno plastjo. Nad skrotjem je velik, rjav previs, ki smo se mu ognili po ozki prečni lašti; tik ob vznožju previsa smo krenili v desno, se nekaj metrov spustili črez gladke plati in se usidrali pod visoko, gladko, spočetka precej naklonjeno počjo (3). Plezanje po poči je bilo zelo zanimivo; saj mi je Lojze na sredini, na najopasnejšem mestu, nudil prehod po svojem telesu, tako da je zagvozden s kolenom in komolcem roke, nekako predstavljal zagvozdeno skalo, brez katere bi jaz ne mogel nadaljevati smeri. Delo je bilo zelo tvegano, da se obadva ne zrušiva; vendar je bilo uspešno. Dalje sem si moral vsak prijem očistiti ledu; po 20 metrih višine sem prišel do primernega mesta, kjer sem lahko varoval tovariše. Nahajali smo se v najzanimivejšem delu stene; na koncu poči smo stali v majhnem bolvanu, nad katerim se je dvigala visoka previsna stopnja, vsa oblita od ledenih sveč - a visoko nad nami se je sklanjal obširen skalnat lok, tako da je pogled v celoti predstavljal obliko okroglega okna.
Utrujeni od velikega napora, smo se za hip odpočili in prižgali cigarete. Tisti trenutek smo opazili, kako se trojica turistov pomika z vrha Brane. V pozdrav smo jim dali znak, a odgovora ni bilo; vendar nas je ta trojica opozorila na uro, ki je tačas kazala že dve popoldne. Kje se nahajamo, kje je vrh stene, nismo mogli ugotoviti; nad nami so se vrstili previs za previsi in so nam zapirali vsak nadaljnji razgled. Nismo se smeli dolgo zadrževati; saj smo morali biti pripravljeni še na vse težje. Ves izmučen sem se pretolkel črez pred seboj stoječi previs in prepustil vodstvo Lojzetu v sneženem in strmem jeziku, ki se je dvigal za višino 30 metrov.
Bila je tvegana zadeva; zato smo uporabili sistem ^ varovanja v snegu. Pričelo se je sekanje stopinj, in to temeljito; saj najino varovanje itak ni bilo kaj vredno, zraven pa velika spolzkost plezalk ob ledu, tako da je bil položaj zelo resen. Kar začujemo nad seboj nekakšno ropotanje; ozremo se in tisti hip nam črez gornji previs prileti debela kepa ledu, kar nas še bolj poživi k hitremu napredovanju. Zamišljeni v težko delo, nismo opazili, da se je nebo zjasnilo.
Po pol ure trajajočem trdem delu smo stali v kotu pod visokim previsom, ki ni nikjer dajal upanja prehoda. Zato smo se spustili nekaj metrov nazaj na levo, prestopili nevisoko navpično stopnjo in stali na široko odprtem hrbtu (4). Z nestrpnost jo smo čakali, kdaj zagledamo konec poti - vrh stene. Tudi sedaj smo bili trdno uverjeni, da pot ni več dolga; saj smo imeli za seboj že 9 ur vztrajnega dela; a ko smo se ozrli proti višavam, se nam je zopet kazala stena za steno in tam nekje visoko je krivec podil bele megle. Na uho sem ujel tarnanje Lojzetovo: nameraval se je peljati z večernim vlakom v Ljubljano - a sedaj je šla ura že na štiri - in kje je še vrh, kje je potem dolina! Zelo težko sem ga pripravil na to, da ne bo nocoj videl Ljubljane. Pohiteli smo; solnce nam je prijetno ogrevalo premrle ude. Teren se je kaj različno menjaval: nagnjene plošče, kratka snežišča, navpične stopnje - po nekaj dolžinah vrvi smo stopili v široko rjavo grapo tik za južnim razom. Po njem smo istočasno plezali še za eno dolžino navzgor in izstopili na ostre razove zobe. Dalje ni bilo več treba varovanja, nabrali smo zanke in stopali na travnato kapo (5); vrh nje smo z veseljem zapazili piramido Turske gore. Od tega samostojnega vrha nismo več plezali s plezalkami. Prava stena je ostala za nami, le še zasneženo sedlo in pa strm žleb sta nas ločila od zaželene ga cilja. S previdnim varovanjem smo končno po dolgem času le izstopili z nevarnega plazu. Še nekaj udarcev v trdi sneg, še so se oglašala povelja, potem je vse utihnilo. Molčé smo si podali roke. Kazalci so se približevali šesti uri. Po grebenu se je besno zaganjal veter v nas; toda delo je bilo dokončano, stena - premagana.
Brez odpočitka smo hiteli po sneženi strmini proti ustju Turskega žleba in dalje za Slemenom nazaj na Žmavčarsko planoto. Precej nas je zamudilo spuščanje v temi črez globoke skalne skoke, dokler se končno nismo znašli na lovski stezi, ki pelje proti Žagani peči.
V veliko presenečenje nam je prišla nasproti - reševalna ekspedicija na čelu z »Gamsom« - vestnim oskrbnikom Kokrskega sedla, po domače rečeno Jerinčkovim Tonetom - in z mešanim moštvom enega fanta in treh brhkih deklet, Tončke, Angelce in Hede. Pri tem je potrebno pripomniti, da so ostali bistriški reševalci bili pri vojakih; tako so naša gorenjska dekleta pristopila k težkemu delu reševalne službe v gorah. Le tako naprej!

Pripis: Stena je visoka okoli 400 metrov, čas plezanja 12 ur. Plezanje je izvedeno delno v snegu in ledu, delno v kopni skali. O težavnosti ture moram pripomniti, da je bila za te razmere dosti težka, pride pa morda čas, ko sploh mogoče ne bo izvedljiva ali pa bo še laže premagljiva, ko je bila tokrat.


 

Oznake: PLE, PV
eXTReMe Tracker