Kamniški občan (1994) - Miran Martinjak: Zadnja februarska nedelja je bila zelo lepa, tudi v gorah, le silovito je pihalo ...
Visokogorske ture zaradi tega niso bile zahtevnejše, razen seveda zaradi slabih snežnih razmer. Snega je bilo malo in grape so bile preveč kopne. In v tem krasnem jutru smo se zgodaj zjutraj podali proti Kamniškemu sedlu.
Letos sem bil na sedlu že večkrat in vedno so bile snežne razmere drugačne. Enkrat sem se sprehajal po ledu z derezami, čez teden dni gazil dober meter snega. Tokrat so šli z menoj Andrej in Tone, pripravnika, in tečajnica Monika. Dokaj hitro smo prišli do Pastircev, zato sem se odločil, da gremo plezat Centralno smer v vzhodni steni Brane. Smer v dobrih snežnih razmerah ni posebej težka, stena je pa razmeroma visoka, okrog 800 m.
Prvih nekaj raztežajev smo plezali nenavezani z derezami v kombinirani, snežno skalni steni, ko pa je smer postala zahtevnejša, smo se navezali in varovali. Napredovanje je postalo počasnejše. Plezali smo v dveh navezah, Andrej in Tone skupaj ter midva z Moniko skupaj.
Paziti smo morali na padajoče kamenje, ker je bila tam stena zelo krušljiva, pa je kljub temu sem ter tja komu priletel kakšen kamen na nepravo mesto. Popoldan se je pooblačilo in v steni je pričel pihati veter. Takrat sem že vedel, da se bo plezanje zavleklo. Malo zaradi slabih razmer, malo zaradi manjše izkušenosti druge naveze v takšnih razmerah. Nisem ju priganjal, ker mi je bilo več do tega, da varno izplezamo na vrh, kot pa do hitenja.
Dan se je počasi prevesil v noč, sem in tja nas je zagrnila megla. Tone mi je omenjal bivak, vendar sem se odločil, da plezamo naprej, dokler bo to možno. Vsi smo imeli svetilke, Andrej na žalost le ročno. Iz dveh navez sem sestavil eno in čez najtežje mesto smo prišli še pred popolno temo. Seveda se je plezanje v temi odvijalo precej počasneje, kot bi si vsi želeli. Nekako ob 23. uri smo bili v zgornjem, lažjem delu stene, kjer nas je presenetil močan veter. Na vrhu smo bili okrog polnoči in pričeli sestopati proti Kapitanski glavi in Bosovi grapi. Megla, veter in snežne opasti so nas prisiliti, da smo se vrnili na vrh Brane in sestopili po zavarovani poti na Kamniško sedlo.
Tam smo se ob 3. uri zjutraj srečali z Žoržem in Čehovim Janezom, ki sta ravno prispela iz doline. Naredili smo lepo pojedino v zimski sobi in nato skupaj sestopili v dolino.
Vendar si ne bi upal trditi, kdo je bil od nas šestih, ki smo sestopali skupaj na Jermanco, bolj utrujen (reševalca ali mi iz stene).
To je vsa zgodba, ki ni niti tako dolga in ne napeta, kot je mogoče pričakoval Cene Griljc. Hvaležni smo reševalcem za skrb, vendar panika enega od staršev še ne pomeni, da se je res kaj zgodilo in je kdo potreben pomoči. Kdor se ukvarja s planinstvom in alpinizmom, dobro ve, da je težko točno napovedati uro vrnitve s ture tudi poleti v idealnih razmerah, kaj šele pozimi. Sam sem ta dnevno nočni vzpon vzel za lepo kondicijsko in vztrajnostmi pripravo. Doma sem se stuširal in normalno odšel na delo kot vsak drug dan. Z zvezdo sreče je pa tako, da vedno sveti nad nami vsemi, vendar manj, kot jo izzivaš, bolj in lepše sveti. Vendar tisto lepo februarsko nedeljo ni imela vzroka, da ne bi več svetila.
Miran Martinjak
Kamniški občan, 12. maj 1994