Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lavinski reševalci

  09. 03. 2010

petek, 12. marec 2010, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3780

Ona - Klavdija Miko: Za pse igra, za človeka življenje
Letošnjo zimo so snežni plazovi v gorah vzeli šest življenj. Na Prisojniku je januarja tragično preminil izkušeni zamejski alpinist Luca Vuerich ...

Plaz je zunaj smučišča na Krvavcu odnesel Andreja Vovka. Na Voglu je bil val težkega snega usoden za 17-letnega smučarja iz okolice Škofje Loke. Na Zelenici se je 13. februarja sprožilo več plazov, eden je vzel življenje 34-letnemu deskarju. Zadnjega februarja sta pod Raduho v kložastem plazu umrla Tomaž Laznik in Blaž Beškovnik ... Visoka cena za adrenalinske užitke, čeprav so iskalne akcije gorskih reševalcev stekle takoj. V ekipah so bili tudi lavinski psi. In ne, to ni pasma, temveč so reševalni psi, izučeni v lavinskih veščinah, torej v iskanju zasutih pod snegom. V Sloveniji je 186 vodnikov reševalnih psov. Praviloma se vsi ukvarjajo z iskanjem v ruševinah in lavinah, pogrešanih v naravi in sledenjem.
»V soboto, 13. februarja, sem smučal na Zelenici. Z dežurnima reševalcema na smučišču sem bil nekaj minut po nesreči na plazišču pod servisno cesto smučišča,« pripoveduje Janez Kavar, nekdanji vodnik lavinskega psa Iborja. »Vzroki tragedije so bili podcenjevanje nevarnosti snežnih plazov, neupoštevanje opozoril, napačno speljana servisna cesta oziroma nezaščitena pred snežnimi plazovi, splet nesrečnih naključij in napačen odziv zasutega ob sprožitvi plazu. Pohodnik, s snežno desko na nahrbtniku in pohodnimi palicami v rokah, žal tudi ni imel lavinske žolne – elektronske naprave za sporočanje lokacije.«

NEMŠKI OVČAR IBOR

Drugače je bilo 30. novembra 1987, ko je Ibor izpod plazu pod Košuto izvohal in rešil Janezovega prijatelja in gorskoreševalskega kolega Marjana Grosa. »Nad Kofcami so se naključja srečno pokrila,« razkriva Janez Kavar. »Izkazali so se učinkovitost lavinskega psa, znanje in izkušnje udeleženih v nesreči v snežnem plazu ter reševalcev, ki smo akcijo izvedli.« Lavinski pes mora biti pozimi čim več v gorah, blizu možnih plazišč. »Z Iborjem sva bila na Kofcah in prijatelj zasutega je to vedel. Pa tudi, kako ukrepati v nesreči: najprej je pregledal plazišče, zaznamoval ključne točke in potem odhitel po pomoč. Z Iborjem sva bila po dobrih dvajsetih minutah na plazišču, še prej smo sprožili obsežnejšo reševalno akcijo. Nemški ovčar Ibor se je zelo izkazal. Na plazišče sem ga pripeljal iz nasprotne smeri vetra, ki je pihljal po plazišču, kar mu je bilo v pomoč. Po osmih minutah je našel zasutega smučarja, ki se je zataknil za smreko in obležal slab meter globoko pod snegom. V plazu je bil zasut skoraj petdeset minut. Izkazali so se tudi prijatelji iz tržiške GRS in zdravnica dr. Mira Zaman, tudi gorska reševalka. Reševalci so bili na plazišču brez helikopterja v manj kot eni uri. Zdravnica nas je po radijski zvezi opominjala na ustrezne postopke s ponesrečenim, ki je bil že rahlo podhlajen. V reševalski zavzetosti in radosti ob uspešnem iskanju gre hitro kaj narobe, kar se lahko iz veselja in sreče spremeni v tragedijo.«

LABRADORKA KANA

Pri nesrečah v snežnih plazovih odločajo o življenju ali smrti minute. »Zasuti ima približno trideset minut zelo realno možnost preživetja, potem se ta občutno zmanjša in po uri zasutja ugasne. Najpomembnejša je hitra pomoč prijateljev, očividcev nesreče,« pove Janez Kavar. Kogar pobere plaz, ima največkrat težke poškodbe, pogosto je podhlajen.

V letošnji zimi so zaradi zasutih smučarjev v plazovih na pomoč poklicali tudi gorske reševalce Društva vodnikov reševalnih psov Kranj. »Na Krvavcu se je izkazala psička labradorka Kana (mimogrede, njen vodnik je Julkin mož Zvone, tudi inštruktor GRS, op. p.), ki je s hitro najdbo in nakazovanjem locirala kraj zasutega. Smučar je bil žal takoj mrtev zaradi silne teže snega,« pove Julka Korenčan, tudi nekdanja predsednica društva in sodnica pri Zvezi društev in klubov vodnikov reševalnih psov Slovenije.

NACIONALNA LAVINSKA SLUŽBA

Janez Kavar ne dvomi, da je pri nas za reševanje izpod snežnih plazov dobro poskrbljeno, zlasti po zaslugi Gorske reševalne službe. Helikopter je zlata vreden, prednost pri prevozu na plazišče imajo lavinski psi in njihovi vodniki. »Ne moremo pa biti zadovoljni s splošno varnostjo pred snežnimi plazovi. Ob milejših zimah bodo ljubitelji različnih aktivnosti več zahajali više v gore, kjer se veča nevarnost proženja plazov. Bržkone bo nesreč v snežnih plazovih čedalje več,« opozarja Janez Kavar. »Temelj varnosti pred snežnimi plazovi je učinkovito organizirana nacionalna lavinska služba. Smučarski narod si to zasluži. Ideje, kako se organizirati, so. Neodgovorno je le od GRS pričakovati, da izpelje obsežni projekt.«

BI LAHKO PREPREČILI?

V Italiji je vojska razvila in postavila Meteomont, sistem za opazovanje in opozarjanje na snežne plazove. Podatke iz več kot sto opazovalnic, razporejenih v goratem severu, zbira center v Bolzanu in jih posreduje informativnim službam in vojski. Zakaj mora biti sistem obveščanja o plazovih odličen? »Koroški gorski reševalci so ob nedeljski nesreči na Grohatu upravičeno svarili, da so bila opozorila na nevarnost snežnih plazov v medijih osredotočena le na Julijce in Zahodne Karavanke,« pravi Janez Kavar. »Enako moramo pokrivati Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Pred leti smo imeli v več krajih t. i. občinske komisije za varstvo pred snežnimi plazovi. V Tržiču, kjer se žalostno ponašamo z največ smrtnimi primeri v snežnih plazovih (Zelenica, Storžič), smo jo imeli med prvimi, vendar jo v devetdesetih nerazumljivo in neodgovorno opustili. Če bi še delovala, bi bila zeleniška servisna cesta speljana drugače in ustrezno zavarovana. Tragične nesreče 13. februarja gotovo ne bi bilo.«

VOHALNA KONDICIJA

Pri reševanju ponesrečencev je pomembnih več stvari, osnovna veščina reševalnih psov je, da iščejo po vonju, ki ga prinaša veter. »Pes išče vonj človeka ne glede na material, ki obdaja pogrešanega – sneg, opeka, beton, voda,« pove Julka Korenčan. »Tudi po opravljenih izpitih je večina treningov in vaj namenjena iskanju v ruševinah, gozdovih, plazovih in na vodi. Več iskalnih izkušenj ima pes, bolj se krepi in izostruje njegova vohalna kondicija.«

»Večinoma pri iskanju iščejo z visokim nosom, kot pravimo v kinološkem jeziku. Pomeni, da pes išče vonj po človeku, ki mu ga večinoma prinaša veter, zato ni z nosom pri tleh. Da bi lahko dlje iskal ljudi, si mora to neizmerno želeti. Nikakor ga ne moremo v to prisiliti,» pravi Roman Starman.

Napačna je torej misel, da izgubljeno osebo iščejo po sledi – te denimo v ruševinah po potresu morda sploh ni. Vodniku nakažejo, da so nekoga našli – bodisi pod snegom, v ruševinah, na vodi bodisi izgubljenega na prostem – z vztrajnim laježem in praskanjem po tleh ali snegu. »Lajež in vedenje se razlikujeta ob živem ali mrtvem človeku,« pove Marko Bručan, član mobilne enote reševalnih psov. »Topel vonj človeka je še dolgo čutiti, mrtvih načeloma ne iščemo. To bi bilo v ruševinah nesmiselno. Spomnim se, ko smo prečesavali gozd nad Koprom za pogrešanim gobarjem … Po šestih urah ga je moja Iza našla mrtvega, moškega je kap. Njeno vedenje ob odkritju je bilo manj odločno, lajež tišji.«

TANDEM

Slovenski vodniki reševalnih psov so v svetovnem vrhu. Pri Kinološki zvezi Slovenije in Enoti reševalnih psov Slovenije je 186 pasjih reševalcev. Na alarmnem seznamu je 20 vodnikov z vrhunsko šolanimi kosmatinci, ti so tudi v državni mobilni enoti reševalnih psov in so pripravljeni za delo v tujini. V skupini za iskanje pogrešanih jih je 36. Njihovo požrtvovalno delo je prostovoljno. »Najpogostejše intervencije so iskanje pogrešanih v naravi, teh je od 30 do 40 vsako leto,« pove Marko Bručan. »Na južnem Primorskem je akcij manj, naši gorenjski kolegi pa so vsak teden v pogonu,« pritrjuje Roman Starman, vodnik iz Kopra. »Večinoma se išče osebe, ki so zašle v gozdovih ali se kje ponesrečile. Pogosto iščemo starejše dementne osebe, ki so se izgubile, žal je med pogrešanimi veliko samomorilcev.«

Od pasem se za dobrega reševalnega psa najbolje izkažejo najbolj učljive, denimo nemški ovčarji, labradorci, zlati prinašalci. A morda je odločilnejši značaj – žival ne sme biti agresivna do ljudi in drugih psov. In kar je še pomembno: da sta vodnik in pes tandem. »Drug brez drugega v reševanju ne pomenita nič. Da sta lahko uspešna, morata biti oba na vrhuncu svojih moči, fizičnih in umskih. Denimo, biti vodnik lavinskega psa pri GRS ni posel za že malo postarane reševalce. Zaupati moraš v svojega štirinožca in on vate. Temu bi lahko rekli odgovornost,« je jasen Janez Kavar.

NAČIN ŽIVLJENJA

Biti vodnik reševalnega psa je za Marka Bručana način življenja od leta 1990. Za vzdrževanje vzdržljivosti psa je nujen vsakodnevni trening. Najprej je imel nemškega ovčarja, usposobil je zlato prinašalko Izo, ki ima že 14 let. Zdaj dela z enoletno labradorko Čato.

»Z vsakim psom se je treba vsak dan ukvarjati, tudi če ni reševalni. Za reševalnega pa je seveda še posebno pomebno, da je vedno v ustrezni psihofizični kondiciji. Z labradorko Kano dvakrat na teden vadiva iskanje in vsak dan nekaj minut poslušnosti. Zdaj, ko se bližajo tekme in vaje v tujini, pa dvakrat tedensko povečujeva tudi kondicijo. Če prištejeva še vsakodnevne sprehode, se nabere precej ur,« pove Roman Starman. »Mirno se lahko pohvalim, da imava s Kano zelo dober odnos. Značajsko je zelo mehka psica, ki ne bi prenesla nobene prisile. V osmih letih skupnega dela se odlično poznava in sva izjemno usklajena, kar pomeni, da lahko že vnaprej predvidim njen odziv in gibanje po terenu. Ravno tako ona pozna mene – vodim in usmerjam jo tudi od zelo daleč.«

OD IGRE DO REŠEVANJA

Psi ne rešujejo ljudi, ker bi se jim smilili. O tem ni najmanjšega dvoma. »Natreniramo jih, da iščejo vonj po človeku. Za prizadevnost so nagrajeni. To je motivacija. Seveda izkoriščamo naravne zasnove, denimo nagon po plenu, pripadnost krdelu,« pravi Marko Bručan. »Bistvo našega dela s psom je igra, ki je je deležen, ko najde pogrešanega. Pravzaprav išče svojo igračko, ki jo vedno dobi od osebe, ki leži, sedi ali je zasuta. To je način dela, ko v psu spodbujamo lovski nagon,« doda Roman Starman.

»Od igre do načrtnega iskanja so potrebne ure druženja, prijateljevanja med človekom in psom, navezanosti drug na drugega. Pes je živo bitje, ni stroj ali elektronska naprava, čeprav zna biti učinkovitejši od lavinske žolne,« meni Janez Kavar.

Reševalni psi so za delo sposobni do nekako desetega leta. Šolanje traja približno tri leta. Z znanjem se morajo najprej oborožiti vodniki. »Vodnik, ki se odloči za ukvarjanje z reševalno dejavnostjo, mora začeti šolanje že z mladičkom,« meni Julka Korenčan. »Treningi poslušnosti, premagovanja ovir in iskanja potekajo najmanj trikrat na teden. Po treh letih trdega in dobrega dela se udeležita preverjanja usposobljenosti na izpitih. Po opravljenih nacionalnih izpitih in izpopolnjevanjih na akcijah in taborih lahko vodnik opravlja tudi mednarodne izpite in konkurira za uvrstitev v mednarodne enote za intervencije ob katastrofalnih potresih po svetu.« Klub vodnikov reševalnih psov Kranj – vodi ga Matjaž Bolka – ima trideset vodnikov z reševalnimi psi. So člani mednarodne organizacije za reševalne pse IRO.

NAJPREJ REŠEVALEC, POTEM VODNIK

»Pravilna je nepopustljiva zahteva slovenske GRS: najprej reševalec, kot specialist pa še vodnik lavinskega psa,« pove Janez Kavar. V njegovih časih je bila pasja lavinska šola GRS na planini Na Kraju, pod Bogatinom. Tam sta z Iborjem opravljala tečaje in izpite za kvalifikacije A, B in C. »Imeli smo čudovite inštruktorje, večinoma iz tedanje policijske pasje šole, Zvoneta Esa, veterinarja dr. Jožeta Vidica, strokovnjaka za sneg in plazove dipl. ing. Pavleta Šegulo, dr. Aleša Horvata in druge. Z lavinskim tečajem in izpitom C si lahko brezpogojno zaupal v svojega štirinožca, slovenska GRS pa v vaju oba. Vsako leto je bilo treba kvalifikacijo C potrditi. Podobno potekata šolanje in preizkušanje lavinskih psov GRS še danes.«

NA TUJEM

Vodniki in reševalni psi trenirajo iskanje pogrešanih v naravi, ruševini, premagovanje težjih ovir in vaje poslušnosti, da naberejo izkušnje in so čim bolj pripravljeni na resnično reševanje. Bolj ko so razmere na vajah – denimo na namišljenem plazu ali v zapuščenih stavbah z odlomljenimi stenami, kjer se skrivajo markerji, torej mirujoči ljudje – podobne takim, s katerimi se srečujejo ob nesrečah, bolje je. »Razlika med vajami in pravim reševanjem je predvsem v odgovornosti,« pravi Roman Starman. »Za psa je isto, saj ne ve, kdaj je vaja in kdaj ne. Vedno dela enako. Razlika je v dolžini iskanja, saj iskalne akcije trajajo veliko dlje kot vaja in izpiti.«

»Reševanje je vselej timsko delo, vendar morajo biti psi samostojni, saj je v resničnem življenju vodnik morda pretežek za kakšen tram ali ne more skočiti čez oviro,« pravi Marko Bručan, ki je vodil mednarodne reševalce s psi na prizorišču katastrofalnega potresa jeseni na Sumatri. »Za sodelovanje je treba imeti mednarodno licenco IRO (International Rescue Dogs Organization), ki velja tri leta.« Sogovornik pove, da je bilo pri iskanju preživelih pod ruševinami veliko organizacijskih težav. »Dolgo smo potrebovali za pot, letalo je imelo že ob vzletu osem ur zamude. Tudi tam nas dolgo niso napotili na delo, zadržani smo bili na carini z urejanjem vstopnih vizumov ... Pri takšnih reševalnih akcijah so problemi tudi roparske tolpe in otopelost ljudi, čeprav je bilo na Sumatri dokaj varno. Sicer so naši psi vajeni prevozov in drugačnih vremenskih razmer. Pri 40 stopinjah in 90-odstotni vlagi so se ekipe pri iskanju menjavale. Žal v ruševinah, kjer smo delali, ni bilo preživelih.«

Slovenski vodniki reševalnih psov so v tujini že pomagali reševati ponesrečence v dveh potresih v Turčiji in ko je tla zatreslo v Alžiriji.

Klavdija Miko

eXTReMe Tracker