Janez Pikon: Obdobje med vojnama, čas nastanka domačih in osrednjih društev v okviru katerih se je razvila organizirana turistična dejavnost in Bohinj v letoviščarsko, ter prvo zimsko športno in smučarsko središče. 
Športno smučanje se je v Bohinju začelo razvijati po letu 1920 in se v kratkem času hitro razmahnilo. Bohinj leži v prekrasni dolini obkroženi z vrhovi Julijskih Alp, katerih zasnežena pobočja dajejo pozimi edinstven čar in privabljajo množice smučarjev, poleti pa je izhodišče za številne planinske poti in plezalne ture. Bohinj je postal eden izmed uglednih zimsko športnih središč srednje Evrope, zaradi ugodnih snežnih razmer in lepih smuških terenov. Kraj je postal prava zibelka zimskega športa zgornje Gorenjske. V pospeševanje zimske turistike in alpinizma je bilo usmerjeno delovanje Turistovskega kluba Skala, ustanovljenega leta 1920 v Ljubljani, leta 1941 se preimenuje v Alpinistični klub Skala. Namen društva je bil gojiti turistiko in zimski šport, pospeševati in širiti oboje v strokovnem in športnem smislu, organizirati strokovne tečaje, predavanja, prirejati izlete, ture, posojati svojim članom potrebno opremo in skrbeti za publikacije.
Na svojih dolgih turno smučarskih pohodih po Bohinjskih gorah so se sprva zatekali v planšarske staje, ki so jih najeli v ta namen. Ob zavzetem sodelovanju Tomaža Godca, domačina iz Bohinjske Bistrice so Skalaši zgradili svoj dom na Voglu in Komni.
Tomaž Godec je v obdobju med obema vojnama mnogo prispeval za razvoj planinstva in zimskega športa v Bohinju. Pod njegovim vodstvom so v Bohinju organizirali več mednarodnih prireditev v smučarskih tekih in smučarskih skokih, zato ni nič čudnega, da se je skoraj vsa bohinjska mladina navdušila za smučanje, šport je v tistem času veljal za glavno razvedrilo. Takoj po ustanovitvi se je klub imenoval Smuški klub Bohinj. Dne 26. decembra 1930 je klub organiziral odmevno Smuško akademijo v dvorani Prosvetnega doma (danes TUŠ, trgovina Lipa). Častna pokrovitelja sta bila župan Mavrič in kapetan Maksimović. Program je prenašal v eter ljubljanski radio. Dne 20 - 24. februarja 1931 so pod najvišjim pokroviteljstvom Kralja Aleksandra potekale 1. mednarodne zimskosportne tekme.
Pri Skalaših je potrebno omeniti bohinjsko podružnico Skale, žal je delovala samo leta 1922. Kolar Franc in Jakob Rozman (Rodar iz Bohinjske Bistrice) sta izdelovala odlične jesenove smuči pod blagovno znamko »TRIGLAV SKI.« Med člani je potrebno omeniti Joža Sodjo (Skalovca), ki je v Bohinj prinesel številne novosti takratnega sodobnega smučanja. Zanimivo bi bilo ugotoviti, kdo je prinesel v Bohinj prve smuči. Mogoče je bil to gozdar Mirko Hanzlovsky, ko je bil leta 1902 premeščen s Predmeje na Pokljuko. (odstavek z vpisanim komentarjem Lojza Budkoviča)
Tomaž Godec se je že v otroštvu navduševal za smučanje in planinstvo. Med prve smučarje v Bohinju sta ga pritegnila dr. Jesenko in Rudolf Badjura, ki sta mu dala prve osnovne nauke in ga vzgojila v odličnega športnika. Prvič je nastopil leta 1922 na prvih tekmah za Gorenjsko in bil v mladinski konkurenci v tekih prvi. Leta 1923 je nastopil na državnem prvenstvu v Planici in zasedel kot mladinec tretje mesto. Že v svojih mladih letih je okusil trdo življenje. Med služenjem vojaškega roka v Ljubljani je njegov brat zapravil domače posestvo in tako se je morala njegova mati po moževi smrti preseliti na Bled. Še preden je odslužil vojaški rok je dobil ponudbo Radovljiške posojilnice za odkup očetovega doma. Odločil se je in s svojimi in materinimi skromnimi prihranki, odkupil nekdanjo domačijo, tako sta z materjo pričela novo življenje. Mati je pomagala sosedu, Tomaž se je zaposlil na žagi. Znova se je posvetil športu in s prijatelji zimskega športa so 21. oktobra 1928 ustanovili Smučarski klub Bohinj. Pri ustanovitvi kluba so poleg Tomaža sodelovali še: Jože Sodja, Jaka Rozman, Janko Tomažič, Konič, Slavko Budkovič in Jože Podlipnik. Organizirali so več medklubskih in važnejših tekem. V Smučarskem klubu Bohinj je Tomaž Godec združeval nekaj smučarjev, ki so se kasneje razvili v odlične športnike in sicer: Albina Novška, brate Jožeta, Jaka in Franca Podlipnika, Mirka, Janka in Ilijo Pristavec, Lojza Logarja, Franca Arha, Alojza Odarja in druge. V tistem času je bil v Bohinju poudarek na nordijskem smučanju.
Leta 1928 je bil Tomaž Godec državni prvak v smučarskih tekih. Smučarska zveza takratne Jugoslavije ga je poslala na mednarodno tekmovanje v smučarskih tekih v Švico. Na tekmovanju je dosegel prvi vidni uspeh jugoslovanskih smučarjev in bil uvrščen v močni mednarodni konkurenci na 14. mesto in obenem najboljše uvrščen od naših udeležencev. Leta 1929 se je z jugoslovansko reprezentanco udeležil svetovnega prvenstva v Zakopane na Poljskem, kjer je v smučarskem teku na 50 km, med 80. tekmovalci zasedel 21. mesto. Na istem prvenstvu se je čez dva dni udeležil še smučarskega teka na 18 km in dosegel 24. mesto. Leto kasneje je Tomaž odpotoval na mednarodno tekmovanje v Francijo in na 18 km dosegel odlično 5. mesto. Odlično je nastopal na domačih tekmah in širše po Gorenjskem.
Tomaž Godec je imel doma majhno trgovinico z usnjenimi izdelki, kjer je služil za mater in zase. Bohinjci so radi zahajali k njemu po nasvete, kjer je bil pošten, zelo rad pa je tudi pripovedoval o tem, kar je videl po svetu. Vsakomur je rad pomagal, če kdo od tekmovalcev ni imel opreme jo je pri njemu zanesljivo dobil in tudi svojo je rade volje odstopil. Poleg odličnega smučarja je bil dober organizator, govornik in zavzet planinec, ko mu je umrla mati so mu bile gore in šport edina tolažba. Druga svetovna vojna je bila zanj usodna, iz nje se Tomaž ni vrnil.
Rudolf Badjura je po prvi svetovni vojni organiziral na Bohinjski Bistrici in v Ljubljani več smučarskih tečajev za širši krog ljubiteljev smuka. Zanimivo je, da sta Skalašem in drugim smučarjem izdelovala smuči vaška kolarja Franc in Jakob Rozman (po domače Rodar) iz Bohinjske Bistrice. Domačini so se na različne načine vključevali v turistični utrip v svojem kraju. Pozimi so vozili smučarje pod Vogel z vprežnimi sanmi. Tam jih je vedno čakala skupina fantov iz Stare Fužine in bukovskih vasi, ki so si iskali skromen zaslužek s prenašanjem nahrbtnikov in smuči na gorska smučišča. Tri ure daleč so nosili težke tovore. Po dolinskih poteh in smučiščih so izvoščki vozili »Skiring« (vožnja s sanmi in smučeh).
Leta 1931 so organizirali prvenstvo Bohinja v smučarskem teku na 12 km. Sodelovalo je več kot 90 tekmovalcev, zmagal pa je Jože Podlipnik, domačin in priznan bohinjski športni delavec. Rodil se je leta 1914, smučarskem športu se je zapisal davnega leta 1928. Član domačega smučarskega kluba je bil polnih 60 let in eden od mnogih bohinjskih fantov, ki jih je norveški trener dr. Torleif Tunold Hanssen navdušil za smučarske skoke in teke. Razvil se je v dobrega skakalca, tekača in kombinatorca, še posebno uspešen pa je bil v smučarskem teku na 18 km. Velikokrat je zmagal na klubskih tekmovanjih in se večkrat izkazal na državnih prvenstvih, še zlasti na državnem prvenstvu leta 1936, ko je bil med prvimi in je zmešal »štrene« odličnim gornjesavskim tekačem. Najboljši uspeh v svoji karieri je dosegel leta 1937 kot član jugoslovanske reprezentance, ki je v vojaškem patruljnem teku na svetovnem prvenstvu v Chamonixu v Franciji zasedla drugo mesto. Tista leta je bil smučarski tek v Bohinju zelo priljubljen. Klubskega prvenstva v smučarskem teku na 12 km se je udeležilo več kot 90 tekmovalcev, tudi hčerki sta šli po njegovih smučinah in uspešno tekmovali v mladinskih vrstah, ter dosegli lepe uspehe v smučarskem teku na evropskem prvenstvu in FIS tekmovanjih v Bohinju.
Februarja 1937 so v Bohinju organizirali državno prvenstvo v klasični kombinaciji. Dvodnevno tekmovanje je spremljal tudi takratni časopis »Jutro,« ki so o tekmovanju veliko pisali.- Tekači na startu, včeraj so se v Bohinju začele tekme za državno prvenstvo v klasični kombinaciji s tekom na 18 km, kjer je zmagal Gregor Klančnik pred Francem Smolejem. Že v smučarskem teku včerajšnjega dne še bolj pa danes je Bohinj oživel. Za prvenstvom LZSP je postal sedaj tudi prizorišče tekem za državno prvenstvo v klasični kombinaciji. Danes je bil na sporedu tek na 18 km in sicer samostojno za savezno prvenstvo in obenem, kot prvi del klasične kombinacije za državno prvenstvo.
Na startu je bila z malimi izjemami zastopana skoraj vsa jugoslovanska elita. Nastopili so tudi člani GZSP, ki so bili določeni za Sokolsko reprezentanco, kjer pa najbrž ne bodo sodelovali zaradi znane okrožnice FIS, ki prepoveduje start verificiranim tekmovalcem na prireditvah nečlanov FIS-e. Od tekmovalcev so bili številno zastopani člani ljubljanskega in mariborskega podsaveza, prijavljeni so bili tudi Zagrebčani, vendar razen dveh Haškovcev ni bilo nikogar. Zagrebški prvak Topali se je pri treningu na skakalnici poškodoval in ni nastopil. Manjkali so državni reprezentanti Knap, Mrak in Lojze Klančnik.
Za smučarski tek na 18 km se je prijavilo 36 tekmovalcev, od tega 13 za kombinacijo (teki - skoki). Žrebanje je bilo opoldne, razumljivo je zanj med tekmovalci vladalo izredno zanimanje. Med »samostojnimi« so imeli razen Avgusta Jakopiča vsi favoriti srečo. Bolj znanim so bile dodeljene naslednje startne številke: Crnobori (5), Gustl Jakopič (7), Kerštajn (22), Ivan Petrič (32), Franc Smolej (35)... Med »kombinatorci« pa prvak LZSP Dekleva (6), Pribošek (20), Lovro Žemva (29), Rado Istinič (31) in Gregor Klančnik (36), ki je imel zadnjo številko.
Pol ure pred startom je traser, bivši internacionalec Nani Bervar raztolmačil tekmovalcem progo. Od starta pri cerkvi Sveti Janez je potekala proti severu in vodila po položnem svetu mimo karavle v Gostem lesu proti Hanssenovi skakalnici, kjer se je vzpela na višino nad vasjo Žlan in nadaljevala po obronkih preko polja k vasi Savica, prekoračila most čez Savo in se nato v zelo strmem vzponu dvignila na južno pobočje Rudnice. Odtod je bil smuk v dolino, nato pa je krenila na državno cesto za vasjo Stara Fužina, ter preko hudournika Mostnice še enkrat navkreber, ter se vrnila po poti, ki vodi s planine Vogar po travnikih mimo jezera na cilj, ob cerkvi Sveti Janez.
Najtežji del proge je bil pri 7 km, to je ob vzponu na Rudnico, kjer se je dvignila proga na razdalji 800 m za 200 višinskih metrov. Merila je dobrih 18 km z višinsko razliko nad 350 m, tehnično ni bila pretežka, ker je bila zelo pregledna.
Start je bil ob 14:00, ko je starter Bernik odpustil prvega tekmovalca Hedenika, ki so mu v pol minutnih presledkih sledili še ostali. Smučina je bila precej južna, vendar je bil sneg po večini pršič in le mestoma južen. Kmalu po startu sta se vrnila dva tekmovalca, Ilirijan Primožič in Ljubljančan Robnik, kjer ga je začelo bosti in je moral odstopiti. Omeniti bi bilo še, da je Smolej prispel v Bohinj po dvodnevni vožnji skoraj tik pred začetkom tekme.
Ob 15:30 so začeli prihajati prvi tekmovalci na cilj, Avgust Jakopič (7), Knific (9) in ostali. Po krajšem presledku se je prikazal z visoko številko Lovro Žemva (29), takoj za njim drug za drugim Gregor Klančnik (36) in Franc Smolej (35).
Podrobni rezultati so bili v splošni oceni: (1.) Gregor Klančnik (Dovje-Mojstrana) 1:13:33, (2.) Franc Smolej (Bratstvo) 1:14:05, (3.) Lovro Žemva (Bratstvo) 1:15:12, (4.) Gustl Jakopič (Ljubljana) 1: 16:50, (5.) Andrej Kerštajn (Ilirija) 1:17:02, (6.) Janez Knific (Bratstvo) 1:17:34, (7.) Ivan Petrič (Ilirija) 1:18:05, (8.) Lado Starman (Ljubljana) 1:19:21, (9.) Rado Istenič (Ilirija) 1:21:05, (10.) Branko Stopar (Ilirija) 1:21:26.
1. razred: (1.) Klančnik Gregor, (2.) Smolej Franc, (3.) Žemva Lovro
2. razred: (1.) Pribošek Franc (Ilirija) 1:22:34, (2.) Hedenik (Ilirija) 1:27:17, (3.) Škafar (Hašk) 1:27:09.
3. razred: (1.) Knific Janez (Bratstvo), (2.) Stopar Branko (Ilirija), (3.) Gregori Franc (Ilirija) 1:22:47.
Vrstni red za kombinacijo je bil naslednji: (1.) Gregor Klančnik, (2.) Lovro Žemva, (3.) Janez Knific, (4.) Ivan Petrič, (5.) Lado Starman, (6.) Branko Stopar, (7.) Franc Pribošek. Vseh tekmovalcev na cilju 29, 4 so izstopili. Tekmovanje se bo nadaljevalo jutri ob 11. uri na Hanssenovi skakalnici v Polju.
Članek sem v celoti navedel tako, kot je bil napisan. Avtor ni znan, arhiv v lasti Jožeta Podlipnika (Darinka Pirnat) in Mišo Serajnik iz Bohinjske Bistrice.
Gradivo s podatki: Jože Podlipnik in Darinka Pirnat, ter Mišo Serajnik
Janez Pikon