Gorniška potepanja: Iz dolinske megle se je odkrival zelo počasi ...
Mogočnež nad Furlansko nižino
Po metrih ne sodi med visoke gore, vendar mu na skrajni jugozahod Julijskih Alp pomaknjeni položaj omogoča obsežen razgled. V tej smeri tja daleč do Apeninov nima višinskega tekmeca. Na vrh vodi lepo število lahkih markiranih 
poti. Izhodišča so razmeroma nizko. Če začnemo v Huminu (ali je bolj prav napisati »v Guminu«, bodo povedali pametnejši od mene), je do vrha z zahodne strani več kot tisoč višinskih metrov, lahko pa se zapeljemo v katero od južno pod goro ležečih vasic na višini okoli petsto metrov nad morjem. S pomočjo dobrega zemljevida lahko odtod naredimo lepo krožno turo. Severni pristop je zelo kratek, saj cesta pripelje skoraj na sedlo Predol med Velikim in Malim Karmanom. Turi bi na tej strani, kjer se nam prav tako ni treba vračati po isti poti, vsaj v kopnih letnih časih še najlažje rekli malo daljši sprehod. Toliko za uvod. Zdaj pa pojdimo s prstom po zemljevidu do izhodišča.
Dolga je ta pot ... Možnosti je več, a če želite spoštovati prometne predpise, prej kot v dveh urah ne boste v Huminu. Najbolj kulturna (ne po znamenitostih, ki jih na štiripasovnicah pač ni, ampak po prijaznosti do voznika) je primorska smer, ki vas bo iz našega glavnega mesta do začetka ture dostavila po dobri
h 
sto osemdesetih kilometrih vožnje po avtocestah. Če se želite do izhodišča »pretihotapiti« brez plačila italijanske cestnine, je najprimernejša gorenjska (katera pa druga, haha) različica, saj je deželna cesta po Kanalski in Železni dolini čisto spodobna in gre kar hitro od koles, pa še števec bo pokazal nekaj kilometrov manj. Kdor bi rad »diplomiral« na furlanskih starih prometnicah, mu (ne) priporočam, da s hitre ceste, ki iz Gorice vodi do prave »avtostrade« Trst–Benetke, zavije v Gradišču ob Soči in nadaljuje proti severozahodu skozi Videm in naprej na sever do mesta Ratenj, odkoder do Humina ni več daleč. Z dodatno bližnjico Kalce–Hrušica–Col–Ajdovščina bo prišparal dobrih dvajset kilometrov, vendar izgubil precej živcev, porabil dobro uro več časa in pridelal nekaj novih sivih las. Verjemite, ne pišem brez lastnih izkušenj. In sedaj sem jaz tisti, ki piše o varčnih Gorenjcih. Se že kesam in mólim pokoro ...
Humin in tudi Ratenj nekaj kilometrov prej sta prijetni, po potresu sredi sedemdesetih let vzorno obnovljeni mest(ec)i. Tudi če se ne spoznate veliko na 
arhitekturo, vas bodo, vsaj naju so, očarali prelepi gradovi, cerkve, palače in še kaj. Izpred njih se odpirajo čudoviti pogledi na okoliške vrhove. Eden izmed bolj pohlevnih bo tudi naš tokratni cilj. Mali Karman je pravzaprav samo južni privesek Velikega Karmana, s katerim se končuje (seveda gledano z našimi
očmi) in hkrati doseže najvišjo točko več kot trideset kilometrov dolg Stolov greben, ki se začne pri Kobaridu in ga vmes prekine globoka dolina reke Ter. (Kobariški) Stol, Breška gora, Brinica, Postovčič, Lanež in seveda oba Karmana so vsi po vrsti hvaležni in zanimivi gorniški cilji, a hkrati večini Slovencev premalo znani. Žal. Tod, na najzahodnejšem delu slovenske etnične meje, najdemo še veliko imen, ki nam zvenijo zelo domače, pa čeprav so zapisana v italijanskem jeziku: Siroche Dolegne, Postoucicco, Laschiplas, Sorochiplas ... Usmerite kdaj volan in nato korak v te kraje in na vrhove. Gneče zagotovo ne bo, lepih doživetij pa obilo.
Z južnimi pristopi na Mali Karman (še) nimava izkušenj. Opis poti iz vasi Montenars (Tuma je za pomišljajem zapisal Gorjane) si lahko preberete v vodniku Zahodne Julijske Alpe, katerega avtor je Andrej Mašera. Vzhodna pot vodi z Brega, najzahodneje ležeče vasice Terskih dolin. Stanko Klinar je v vodniku napisal, da je pot zelo slaba in skoraj opuščena. Ko sva pred dvema letoma po vzponu na Brinico iz Viškorše, ki bo v Gorniških potepanjih še prišla 
na vrsto, obiskala to vasico, je bil začetek poti videti vzpodbuden, je pa v vsakem primeru že do sedla Predol dolg skoraj štiri ure, k čemur je seveda treba prišteti še dobrih trideset minut do vrha. Ker je tudi dostop do Brega (ob siceršnji slikovitosti) dolg in zelo zavit, je to vse prej kot kratka tura. Zahodni pristop se začne pred predorom stare ceste, tik preden z južne strani 
dosežemo Humin na borih dvesto metrih nad morjem. S severa imamo dve možnosti. Lagodno (beri: do tričetrt hriba z vozilom) in pošteno, ki nas na kar nekaj mestih zavite in ozke cestice povabi, da vzamemo pot pod noge. Z zemljevidom založbe Tabacco (najprimernejša je številka dvajset, deloma opisano območje zajema tudi sedemindvajsetica), si boste zagotovo lahko izbrali turo po lastnih željah in zmožnostih.
Na vrhu vas bo poleg prostranega razgleda pričakala tudi že od daleč vidna deset metrov visoka kapelica, posvečena Odrešeniku, ki na vrhu nosi še šest metrov visok križ. Oba sta znamenji žalostnega leta 1976, ko je te kraje prizadel rušilni potres. Poleg pohodnikov imajo Mali Karman zelo v čislih gorski kolesarji. Da je temu res tako, sva se prepričala tudi midva. Na osojni strani gore in na vršnem grebenu je bilo še precej snega, na njem pa poleg odtisov podplatov sledi neustrašnih mojstrov vožnje s kolesi.
Na goro. Iz dolinske megle se je odkrival zelo počasi. V Vidmu je bilo še vse megleno, na sever proti Ratnju pa že precej bolje. Z razgledišča nad mestom 
sva videla »vse«. Iz Humina so bile gore videti še bližje, pogled nanje pa čistejši. Zaradi, mislim, da dovolj tehtnih razlogov, sva se v nasprotju s siceršnjimi navadami zapeljala po ozki, zaviti, a vzorno urejeni cesti proti sedlu Predol. No, vendarle sva parkirala še pred njenim koncem pri kapelici (v bližini je nekaj počitniških hišic) na višini 930 metrov. Pot naju je vodila v gozd, višje pa se nama je na travnato-sneženih pobočjih odkril pogled na mogočni Veliki Karman. Kmalu sva se priključila poti po zahodnem grebenu, ki 
naju je mimo neoskrbovanega zavetišča pripeljala na vrh. Vzhodni Julijci so se skrivali v megli, le Krn je sramežljivo kukal iz nje. Bolj prijazna sta bila Kanin in seveda bližnji zahodni del Stolovega grebena. Z Velikega Karmana si na vzhod sledijo vrhovi, ki so v slovenski zavesti tako zelo neznani, kot bi bili na koncu sveta: Bukovnik, Ambruž, Široke Doline, Lanež, Laški plaz in Postovčič. Vsi omenjeni vrhovi po višini, seveda merjeni z »julijskim metrom«, ne pomenijo 
mnogo, saj so daleč od dvatisočice, a travnato-skalnate strmali nad potokom Bedroša niso od muh. Po tem divjem grebenu vodi označena pot, ki pa zaradi zahtevnosti in dolžine ni za vsakogar. Za Postovčičem se greben hitro zniža in »pade« v Ter, da lahko nato na nasprotni strani zopet »vstane« in se z Brinico in Breško goro nadaljuje proti Kobaridu. Vse to lahko občudujemo z lahko dostopnega Malega 
Karmana. Na vrhu, kot že rečeno, stoji šest metrov visoka – kapelica. Mimogrede, zna kdo razložiti, zakaj je v literaturi zapisana s pomanjševalnico, pa čeprav je bolj podobna, kot tudi tista na Matajurju, majhni cerkvi? Če je to kapelica, bi lahko dva metra visoko imenovali kapelčica. Besede (še) ni v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Jaz »izumljam« besede, jezikoslovci se pa križajo ...
Skozi gozd sva sestopila na severno stran proti sedlu Predol, kjer je razpotje štirih poti. »Najina se je že pred njim odcepila v levo na planino in dalje do 
izhodišča, vendar sva se potrudila tudi do petelinčka na sedlu in se nato morala za kratko vrniti po sestopni poti. Pohodnike opozarjam, da označena steza, ki se spusti na zahod naravnost s sedla, ni prava, če imamo vozilo pri kapelici, saj vodi proti Huminu po drugi poti in se šele na višini petsto metrov priključi »naši« cesti. Večerno vračanje navzgor bi bilo zelo neprijetno, še posebej, če na njej organizirajo gorsko hitrostno preizkušnjo s športnimi avtomobili, zaradi česar sva morala ob vrnitvi v dolino malo počakati, da so cesto spet odprli tudi za počasne voznike. Kljub vsemu je bil kakšen ovinek prehud in ga je bilo treba popravljati. Kriv je bil seveda premajhen ajnšlag (po slovensko se menda temu reče obračalni krog) in ne nespretni voznik, haha. Ravno toliko je mečkal, da so nad Pušjo vasjo zardeli vrhovi Julijskih Predalp. Njegovo ime bom zaradi uvidevnosti zamolčal. Sicer pa si zasluži tudi pohvalo, ker je »ekspedicijo« uspešno pripeljal domov. Železna in Kanalska dolina, pa dolina z veliko začetnico, pa ...
Kako že poje Vlado Kreslin? »Dolga dolga je cesta od mesta do mesta ...« Ne sicer tako dolga kot na skandinavski (avan)turi, kjer je bila ta pesem pogosto na sporedu. Le zakaj? Ja, le zakaj ...