Gorniška potepanja: Na vrhu bomo imeli kaj videti. Na ogled se nam bodo postavili martuljški nebotičniki. Sicer so skoraj vsi višji in težje dostopni, a Špik je vendarle samo eden.
Damska gora
Kaj napisati o Špiku, česar še ne veste? Težko kaj. Zato najprej, da do konca tega zapisa ne pozabim, morda vprašanje. Je cestni most v Martuljku zanalašč ali zgolj slučajno tako postavljen, da je, ko se pripeljemo nanj, Špikov vrh natanko v sredini? Vem, da ne gre za milimetre, a verjetno je lepotec tudi zaradi tega deležen kakšnega pogleda več – tudi tistih, ki jim še na misel ne pride, da bi se povzpeli nanj, pa čeprav vodita nanj kar dve, vsaj glede na severni prepad, lahki označeni poti. Seveda od strani oziroma od zadaj. Stena je namenjena plezalcem, se popravljam – zgodovina nas uči, da so imele prvo besedo plezalke! Dami slovenskega alpinizma, Mira Marko Debelakova in Pavla Jesih, sta v severni steni Špika med obema vojnama spisali nepozabni zgodbi. Prva v navezi s Stankom Tominškom, druga pa z Jožetom Lipovcem.
Mi, navadni vandrovčki, bomo šli seveda okoli. Tam, kjer nam je mesto. Lahko tudi v ugodnih snežnih razmerah, čeprav je pozimi vzpon na Špik zelo resna in zahtevna tura. Poleti je od obeh markiranih poti bolj v rabi tista čez Gruntovnico in Gamsovo špico, saj je Kačji graben zelo strm in naporen. Mihelič je imel zelo prav, ko je v vodnik napisal, da se ti po sestopu zdi, kot bi s Špika padel, ne pa sestopil. Pred skoraj trinajstimi leti se je to zgodilo tudi nama, ko sva še vsa zelena po vzponu od Koče v Krnici in sestopu mimo »kač« malo čudno hodila nekaj ravnih metrov proti Eriki, dokler se nisva navadila. Kolena se na začetku dvajsetih še niso oglašala, le čudno se nama je zdelo, ko ni bilo treba več izvajati nekakšnega prostega pada. Starejšega (beri pametnejšega) hribovca pa ni bilo v bližini. Takšnega, ki bi nama povedal, da obstajajo tudi zavore. Tako hitro sva »padla« v Pišnico, da je bilo popoldne dovolj časa še za vzpon na vrh letalnice bratov Gorišek v Planici in obisk Martuljških slapov, do katerih – še posebno do Zgornjega – sploh ni tako blizu. V naslednjih letih sva se spametovala, začela uporabljati pohodne palice, predvsem pa nehala divjati in rajši občudovala lepote narave, ker bi bilo treba v nasprotnem že pri tridesetih narediti generalni remont izrabljenih delov. Seveda ne samo zaradi tega. Ko človek odraste, ugotovi, da od podiranja hitrostnih rekordov, če ni ravno na tekmovanju, ni prav nobene koristi.
Prečnice pod Gamsovo špico na poti od Koče v Krnici v snegu niso primerne, zato gremo pozimi na Špik skozi Kačji graben, ki je ob primerni snežni podlagi in varnih razmerah veliko bolj prijazen kot v kopni sezoni. Tega seveda nisem pogruntal jaz, napišem pa lahko, da sva se po zimskem vzponu na Špik spomnila poletnega mučenja kolen. Snežna podlaga ob sestopu jim je bila dosti bolj všeč. Prvak Martuljka je tudi pozimi dobro obiskan, zato imamo precej možnosti, da nam ne bo treba gaziti, če le ne bomo proti vrhu odšli takoj po sneženju, kar pa tako ali tako zaradi varnosti ni najbolj primerno. Začnemo na parkirišču pod Eriko in se ob Pišnici sprehodimo do začetka označene poti. Spodaj bomo verjetno še lahko sledili markacijam, višje, predvsem nad gozdno mejo, pa se bomo morali brez gazi znajti sami. Dobro poznavanje območja je zato zelo dobrodošlo.
Vzpenjanja po dnu Kačjega grabna je malo ali skoraj nič. V spodnjem delu hodimo levo od njega, višje, kjer je nekaj mest zelo strmih, pa desno – seveda gledano navzgor. Nad gozdno mejo pri mogočnih macesnih stopimo na obsežno snežišče in ga prečimo v levo navzgor. Svoj cilj gledamo pred seboj. Skozi kratko grapo dosežemo kotanjo med Špikom na levi in predvrhom Lipnico na desni strani. Zadnji del vzpona je strm in izpostavljen. Na vrhu bomo imeli kaj videti. Na ogled se nam bodo postavili martuljški nebotičniki. Sicer so skoraj vsi višji in težje dostopni, a Špik je vendarle samo eden. Najbližje sta Mala in Velika Martuljška Ponca.