Delo, Sobotna priloga, 14.01.06 – Božo Jordan: Pripombe na članek enakega naslov z dne 12.12.05
Poštni predal 29
Odgovor na članek enakega imena z dne 12.12.05
Zapečatene planinske poti
Ali so res zapečatene planinske poti, če lahko preberemo v Kocbekovi spomenici o Savinjskih Alpah (1926), »da sem dobil od vseh posestnikov v Lučah in Solčavi, katerih posestva pridejo pri planinskem delovanju v poštev, pisno dovoljenje za zaznamenovanje in popravljanje gorskih potov«? Torej hodimo po označenih planinskih poteh s soglasjem lastnikov. Tudi zadnji čas, ko sta nastali dve novi planinski poti v naši dolini, so PD dobila soglasja od lastnikov, občine in lovcev. Ali bomo opustili eno važnih nalog SPD iz njenih začetkov (1893) pokazati ljudem pot v gore, da jih več ne označimo z našo planinsko markacijo? To je dvobarvno znamenje, ki skrbi za to, da poti ne zgrešimo. Ali smo zapečatili le pripravo zakona o njih za določen čas? Zakonsko zaščito tega znamenja?
Prvo pot so označili na Donačko goro za zdraviliški turizem, obnovljena plošča na poti ob njeni 150-letnici pove o tem (2003). Leta 1922 je uvedena naša Knafelčeva markacija, ki je po obliki enaka oznaki za Evropski pešpoti (E 6 in E 7), le da je rumena pika. E 6 in še dve planinski poti potekajo dober kilometer po glavni cesti na Trojanah. Za to cesto je verjetno zakonsko določena tudi hoja po njej, po stezi čez pašnik verjetno ne. So pa lastniki napisali tablo, na primer o hudem ovnu na Dobrovljah. O zaščiti naše markacije je bila dana pobuda že na 16. seji državnega zbora (3.4.2000).
Problem je menda sedaj lastništvo, po katerem drži planinska pot. Velika večina planinskih poti je označena po javnih poteh in cestah, kot so kolovozi, vaške, gozdne poti in znane vojaške poti iz prve svetovne vojne. Hodili smo po stezah in kolovozih, ki so danes traktorovozi, po slednjih vozijo tudi avtomobili. So brez ustrezne signalizacije? Na teh planinci napravijo le markacijo, da se ve, kod se naj hodi do cilja.
Ali vemo, kaj je planinska pot? Zapisano stoji, da je med stezo in potjo bistveni razloček, ki so se ga naši gorjanci zavedali in razlikovali: pot je že tako dobra, varna steza, da po njej ne hodita lahko zgolj človek in drobnica, temveč brez nevarnosti tudi konj in krava.
Po stezi se lahko le hodi, pa še te so napravili domačini, ko so hodili po njih v dolino. Danes tudi šolarčki ne hodijo več. Planinci so jih s soglasjem označili, nadelali, zavarovali in nekaj so jih le v visokogorju res nadelali. Pa tudi na Komno so oštevilčeni okljuki stare vojaške ceste. Do Kredarice ne rabimo več tovorne poti, ker konji ne prenašajo več oskrbe. Torej je potrebna le steza. To je prva stopnja količkaj hodne poti. Ljudska govorica pozna tudi izraz kozja steza, ki je slaba in za marsikoga nevarna, nič kaj prida, borna. Take so planinci opremili s žico in klini – nastala je zavarovana planinska pot (zahtevna, zelo zahtevna po sodobni kategorizaciji).
Zaščitimo le našo markacijo, da je vsak ne more in sme uporabljati. Pa poskrbimo, da bomo vzgojili dobre markaciste, ki bodo skrbeli na naše steze in poti, včasih pokosili kake koprive in odstranili nadležne robide. Saj marsikje še kak kmet to stori sam, če mora njegov otrok do avtobusa, in je vesel, če gre po nji še kak planinec. Pa ne dopustimo »bližnjic«, ki le škodujejo naravi in varni hoji. In menda poslanci že zbirajo podpise, da bi kmalu vložili spet nov predlog zakona v obravnavo. Počasi, da ne bo entropija steza narasla!
Pa srečno pot po vseh označenih poteh s tremi očesci (belo rdeče, rumeno rdeče in rumeno modro) in tudi s posebno rumeno, ki je marsikje na planinski poti. Bo tudi ta zaščitena pa še katera? In na obhodnice ne pozabimo, mi smo začeli z njimi, Evropa je nasprotovala, sedaj pa jih odpira in propagira. Zadnja je pri nas Via Alpina.
Božo Jordan, Šempeter v Savinjski dolini