Slovenske novice, 07.01.06 - Primož Hieng: Baron Karel Zois je bil mlajši brat veliko bolj znanega Žige
Tedenska tribuna
Glasnik cvetne lepote naših Alp
Karel Zois se je rodil leta 1756 v drugem zakonu očeta Michelangela Zoisa, ki se je kot vdovec poročil z Ivano Katarino Kappus pl. Pichelstein, doma iz Kamne Gorice na Gorenjskem. Umrl je leta 1799, star 43 let. Baron Karel Zois je bil mlajši brat veliko bolj znanega Žige. Imenovali so ga tudi čudni baron z Brda. O Karlu na splošno vemo bolj malo, saj je živel v senci najstarejšega brata.
Karel Zois je v glavnem živel na gradu Brdo pri Kranju, kjer je leta 1781 ustanovil prvi botanični vrt na ozemlju Slovenije, in na Javorniku pri Jesenicah. Vse to so mu omogočili dobre povezave s tujino, družinsko bogastvo in naravoslovna izobrazba.
Bil je med prvimi, ki je raziskoval alpsko rastlinstvo na Kranjskem. Pri nabiranju in odkrivanju je imel srečno roko in oko za nove vrste, ki pa jih ni opisal sam, ampak jih je pošiljal botanikom v Celovec in na Dunaj. Po njem se imenujeta zoisova zvončica, »prava hčerka slovenskih planin«, kakor jo je poimenoval botanik Viktor Petkovšek, in zoisova vijolica, »najlepši otrok naših gora«. Prvi je našel tudi kratkodlako popkoreso, nežni kamnokreč, črnoškrlatni kamnokreč in gorenjsko lepnico. Ohranili so se tudi njegova terenska beležnica in seznami slovenskih rastlinskih imen, ki sta jih zbrala skupaj z bratom Žigom.
Vrtni protokoli gradu Brdo
»V Arhivu Republike Slovenije je v graščinskem fondu Brdo rokopis Karla Zoisa z naslovom Vrtni protokol za Brdo od leta 1781 do leta 1785 in druge beležke, v katerem je avtor zabeležil vse pomembne podatke o nastajanju botaničnega vrta,« navaja
Marko Dobrilovič v razpravi o rastlinskem gradivu prvega botaničnega vrta na Slovenskem. »V vrtnem protokolu je Karel Zois zapisoval prispele pošiljke eksotičnih rastlin, napotke za njihovo vzgojo in razmnoževanje ter kratke opise posameznih vrst. Poleg pošiljk je opisana tudi ponudba rastlin, ki jih je namenil za prodajo ali izmenjavo. V zbirki Zois so se ohranili še
Vrtni inventarji, v katerih so natančno popisane rastlinske vrste, ki so rasle v parku. Vsaka je opredeljena z latinskim in nemškim imenom, označbo parcele, na kateri so jo gojili, številom sadik, dodane pa so tudi Karlove opombe. Poleg okrasnih vrst so opisane tudi sadne. V zbirki je tudi načrt celotne brdske posesti iz leta 1797 z natančno vrisanimi vrtnimi elementi. Dodana je legenda, ki opredeljuje namembnost posameznih predelov parka.«
Renesančni grad Brdo so zgradili v začetku 16. stoletja in je bil zaradi nevarnosti turških vpadov sprva obdan z vodnim jarkom. V mirnejšem 17. stoletju še ni sledi o urejeni grajski okolici in tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske še ne govori o nikakršnem parku, kar je razvidno tudi iz bakroreza. Baročni park je nastal šele sto let pozneje, ko je leta 1753 posestvo z gradom kupil veletrgovec Michelangelo Zois. Leta 1776 ga je izročil sinu Žigi Zoisu in ta je nadaljeval očetovo preurejanje parka. Pri tem mu je bil v veliko pomoč brat, botanik Karel Zois.
Cookova pošiljka s Tahitija
Sadil je alpske rastline ter domača in tuja drevesa. Karel Zois je poleg avtohtonih rastlin, ki jih je nabiral na svojih botaničnih pohodih, gojil tudi tujerodne. Uvažal jih je iz Anglije, Italije, Nizozemske in Avstrije. Leta 1782 je na Brdo prispela pošiljka z Nizozemske, ki je vsebovala hijacinte, tulipane, narcise in ranunkule. V istem letu je prispel tovor s Tahitija, rastline je zbral kapitan Cook na svojem potovanju. Kot je ugotovil Marko Dobrilovič, ki je proučeval gradivo prvega botaničnega vrta na Slovenskem, je Karel Zois z obžalovanjem zapisal v vrtni protokol, da je večina sadik propadla in »da bo potrebno še veliko truda, da bomo te rastline spoznali in jih tudi gojili«.
Zoisa so zanimale botanične lastnosti rastlin in možnost prilagajanja na naše klimatske razmere. Razporejal jih je v pregledne nasade brez oblikovalskih namenov. Obliko je pogojevala rodovitnost zemljišč. Rastline so mu prinašali najeti nabiralci tudi z vrhov, ki se dvigajo nad Brdom, in s Kamniških planin, vse pa je natančno zapisal v beležnici. Največkrat se pojavlja ime Jurija Pinca, ki je bil na Storžiču. Z Grebena in Grintovca mu je prinesel njegovo zvončico, z Grintovca navadni volčin in turško preobjedo s slovenskim imenom lesjak. Nabiral je tudi med Grintovcem in Kočno. Na Kokrskem sedlu je nabral njegovo zvončico in ob njej zapisal, da raste »na uratah kir se na hudem graben gre, ktir se u Konz Bisterze sazhne«.
Neverjetnih 7446 eksotičnih rastlin
Poleg okrasnih drevnin je Karel uvajal tudi številne sadne vrste in sorte. V Eberfeldski drevesnici je leta 1783 kupil več sadik jablan, hrušk in nešpelj. S temi pošiljkami so na Slovensko prišle številne nove sorte jablan, sliv in češenj.
V vrtne inventarje je baron Karel Zois z apotekarsko pisavo v latinščini, nemški gotici in slovenski bohoričici zapisoval vse posajeno in tako izvemo, da je na Brdu raslo 7446 eksotičnih rastlin, kar je celo za današnje čase prav neverjetna številka. Posestvo ni slovelo samo po posebnežu, čudnem baronu, temveč tudi po njegovi zelo natančni evidenci. Na Brdu je bilo 970 hrušk, 635 orehov, 470 jablan, 310 višenj, 281 sliv, 261 lesk, 104 breskve, 70 češenj in 53 sadik bele in črne murve. Od dreves, ki jih je sadil Karel Zois, so se ohranile lipe ob paviljonu na razgledni ploščadi, saj so leta 1997 ugotovili, da so drevesa stara od 210 do 220 let. Najstarejšo lipo, ki raste ob jugovzhodnem grajskem stolpu in je stara od 240 do 245 let, je po vsej verjetnosti posadil še njegov oče Michelangelo Zois, baron Edelsteinski.
Kot pravi dr. Nada Praprotnik iz Prirodoslovnega muzeja, Karel Zois ni ničesar objavil. Ohranilo se je le nekaj njegovih rokopisov. O odkritjih je obveščal sodobnike in jim pošiljal posušene ali žive rastline. Sodeloval je s celovškim botanikom Franzem Xaverjem Wulfenom, ki je po njem poimenoval zoisovo vijolico s Stola, »najlepšega otroka naših gora«, in zapisal takole: »Prvo poznanje zelo redke rastline dolgujem slavnemu gospodu Karlu pl. Zoisu, ki se posveča ves botaniki, ki ji žrtvuje vso pozornost, trud in čas, pa gotovo ne malo denarja.«
Karel Zois si je dopisoval tudi z dunajskim botanikom N. T. Hostom, ki je leta 1797 izdal Sinopsis avstrijskih rastlin, v katerem navaja svojega prijatelja pri nahajališčih nekaterih redkih rastlin. Host mu je med drugim pošiljal žive primerke eksotičnih rastlin. Dopisoval se je tudi s predstavniki domačega kulturnega kroga. V korespondenci Jožefa Kalasanca Erberga z graščine Dol pri Ljubljani so shranjena tri pisma Karla Zoisa z botanično vsebino, ki jih je naslovil na Erberga v letih 1797 in 1798. Novoodkrita pisma dokazujejo izmenjavo rastlin med Zoisom in Erbergom, kažejo pa na znanstveni pomen tujerodnih rastlin.
Gradil je planinske koče
S smrtjo Karla Zoisa leta 1799 je Brdo izgubilo pobudnika za nadaljevanje zbirke. Glavni vrtnar je še vedno nadaljeval delo in skrbno beležil vrtni inventar. Vendar je v katastru iz leta 1826 razvidno, da je prvotna podoba botaničnega parka izginila.
»Kot eden od prvih botanikov in gornikov je Karel Zois za izhodišča svojih izletov zgradil nekaj koč,« pravi dr. Nada Praprotnik. »Ena od njegovih planinskih postojank je bila pri Dvojnem jezeru v Dolini Triglavskih jezer, druga na Velem polju. Morda je imel še eno kočo v zgornjem delu Doline Triglavskih jezer, eno pa v Medjem dolu nad Javornikom za svoje izhodišče v Karavankah. Za Kamniške planine ni nobenih podatkov.«
V rokopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice se je ohranil seznam slovenskih rastlinskih imen, ki ga je napisal Karel Zois in je bil osnova vsem poznejšim tovrstnim delom. »Nobeden od botanikov, ki so pisali o Karlu Zoisu, pa ne omenja njegovega portreta. Od leta 1927, ko so ga odkupili od Egona Zoisa, je shranjen v Narodnem muzeju Slovenije. Portret je v olju in na platnu naslikal Andrej Herrlein.
Prirodoslovni muzej hrani herbarij Karla Zoisa. V njem je približno 2100 pol, na katerih so prilepljene rastline. Na etiketah je zapisano samo njihovo latinsko ime.
Primož Hieng