Slovenske novice, 07.01.06 - Primož Hieng: Železo v zadnjem tisočletju starega veka ena najpomembnejših surovin
Tedenska tribuna
Baronova vdova Serafina rešuje fužine
Poznavanje železa se je razširilo z območja današnje osrednje Turčije, kjer je v 13. stoletju pred našim štetjem propadlo mogočno hetitsko kraljestvo. Železo je v zadnjem tisočletju starega veka postalo ena najpomembnejših gospodarskih surovin. Razmah železarstva v naših krajih od 8. stoletja pred našim štetjem so omogočila bogata nahajališča rude, kar se kaže v gosti poseljenosti v obdobju železne dobe in vrhuncih situlske umetnosti tega časa.
Pridobivanje železa je spadalo med najzahtevnejše tehnologije starega sveta in se je kot strogo varovana skrivnost prenašalo iz roda v rod. Železo je prinašalo bogastvo in moč ter omogočalo družbeni ugled. Taljenje rude je največkrat potekalo v bližini nahajališč v jaškastih pečeh z vkopanim kuriščem. Zaradi kakovostne železove rude, bobovca, in obsežnih bukovih gozdov za pridobivanje potrebnega oglja je bil Bohinj poseljen že v 6. stoletju pred našim štetjem. Iz tega obdobja so znane naselbine Ajdovski gradec, Gradišče nad Lepencami in Dunaj pri Jereki. Na vseh treh krajih so odkrili ostaline, ki dokazujejo živahno železarsko dejavnost.
Od antike do avtohtone slovenske peči
»Železarske peči, ki so bile v uporabi že v antiki, so običajno postavili v bližini gozdov, ker so za postopke taljenja rude potrebovali kakovostno oglje in zatorej velike količine najboljšega bukovega lesa,« pravi direktorica Gornjesavskega muzeja na Jesenicah
Irena Lačen Benedičič. »Vse do 14. stoletja so v naših krajih uporabljali peči z vpihovanjem zraka skozi lončene šobe ter izkoriščanjem naravnega, vetrnega podpiha. Tako imenovane vetrne peči so za večje količine rude povišali, jih obzidali ter po končanem postopku taljenja odprli. Podrli so eno stranico in izvlekli volka, to je razžarjeno kepo surovega železa. Peči na volka, ki so jim pravili tudi kmečke peči, katerih mehovi za dovod zraka so ponekod poganjala tudi vodna kolesa, so bile visoke od 65 do 70 centimetrov, notranje žrelo pa je obsegalo do 35 centimetrov. Pri dnu peči je bila odprtina za izpust staljene žlindre, nekoliko višje pa so bile odprtine za vpihovanje zraka. Testasto gmoto, volka, so izvlekli s kleščami.«
V začetku 16. stoletja so pri nas delovale nemške ali laške oziroma breščanske peči. Kot pojasnjuje Benedičičeva, so bili to plavži, visoki do tri metre; v njih je nastajal beli grodelj v tekočem stanju. Za ohlajanje so v peč metali žeblje in druge železne odpadke. Šele nato so izvlekli volka. Odtlej se je gozdno železarjenje selilo v dolino k močnejšim vodnim virom. Potrebni so bili za poganjanje vodnih koles, v katera so bili vpeti mehovi za vpihovanje zraka, ter za težka kladiva – norce in repače.
Leta 1953 so v Dnu nad Kropo odkopali slovensko peč, kakršne so bile v uporabi od 14. do 18. stoletja. To je avtohtoni gorenjski plavž, ki je bil v svojem začetku napredna vetrna peč. Z uvedbo vodnega kolesa so v plavžih lahko posredno pridobivali tudi kovno železo. Za to so norcu v obratu priključili še posebno kladivo – presnovko. Takšen obrat se je imenoval kladivo ali fužina.
»V 16. stoletju so v slovenskih pečeh v Radovni, Kolnici, Kropi, Kamni Gorici in Železnikih izdelovali žeblje,« pove Irena Lačen Benedičič. »V nasprotju z dolinskim železarjenjem je prvotno gozdno železarjenje običajno obvladoval le en delavec plavec, torej tisti, ki je plavil, kar pomeni, da je talil železo.«
Med švedsko konkurenco in jožefinsko reformo
Fužini Plavž in Mojstrana sta bili do leta 1671 v lasti družine Locatelli, leta 1752 pa ju je hkrati s fužinami na Javorniku kupil
Michelangelo Zois. »Najprej si je ustvaril monopol nad izvažanjem železa, nato pa se je posvetil fužinarstvu. Mrežo odjemalcev je razširil po vsej Italiji in Sredozemlju. Uspešno poslovanje so Zoisovim prekrižale švedska konkurenca in reforme
Jožefa II. Švedsko železo je bilo od 20 do 30 odstotkov cenejše od gorenjskega, jožefinska reforma pa je spremenila proizvodne pogoje in z odpravo licenc povzročila zmedo pri urejanju rudarskih zadev,« je povedala Irena Lačen Benedičič.
Michelangelo Zois je popolnoma obvladal izvoz železa in jekla in je bil tisti čas najmočnejši fužinar na Kranjskem. Še pred smrtjo leta 1774 je pretežni del velikega bogastva zapustil sinu Žigu. Zaradi neugodnih gospodarskih razmer je bil Žiga Zois prisiljen v reorganizacijo fužin in zato je v Bohinjski Bistrici postavil nov plavž.
Prevelika poraba oglja, oddaljenost gozdov, slaba kakovost rude in neodobreno posojilo vlade za obnovo fužin so z vojno vihro v Evropi slabili gospodarstvo. Sledili so visoki davki in huda revščina najnižjih slojev.
Kot pravi Irena Lačen Benedičič, se je Žiga Zois v začetku leta 1779 odpravil na daljše potovanje po Evropi. Domov so ga privedli skrbi s fužinami na Gorenjskem in vladarjev novi davek za fužinarje. Zois je bil zagovornik fevdalizma in je z zelo strogimi ukrepi pri delavcih večkrat spodbudil pritožbe in upore.
Prenoviteljska vdova Serafina
»Žiga je veliko časa preživel na Javorniku in v Bohinjski Bistrici,« pove Benedičičeva. »Po letu 1790, ko mu je bilo šele malo čez 40 let, je njegovo zdravje zaradi protina hitro pešalo. S smrtjo Žige Zoisa novembra 1819 je premoženje podedoval nečak
Karel Zois (1775–1836), ki se je leta 1807 poročil s precej mlajšo grofico
Serafino Aichlburg (1791–1849). Ukvarjal se je z obnavljanjem trgovskih vezi, poravnavo dolgov in obnovo fužin.«
Serafina je po njegovi smrti spoznala, da je treba bohinjske fužine preusmeriti. Izvoz žebljev ni bil več donosen. Tako je sklenila v Bohinju zgraditi livarno z dvema kupolastima pečema, valjarno in mehanično delavnico. Leta 1838 je kupila kovačijo v Mostah. Leta 1844 je Dvorna zbornica za rudarstvo na Dunaju odobrila spremembo kovačije v Mostah v fužino z enim kladivom. Še isto leto so Zoisove izdelke nagradili na Industrijski razstavi v Ljubljani.
Serafina Zois je leta 1846 prejela še dovoljenje za valjarno pri fužinah v Bohinjski Bistrici in se povezala z železarskimi krogi v Leobnu, središču avstrijske industrije. Leta 1853 so na Javorniku zgradili nov plavž z mehanizirano vsipno napravo. Izdelki pod varstveno znamko Zoisovih so bili svetovno znani, a predragi. Poznejši dediči niso več zmogli gospodarno upravljati zastarelih obratov na Javorniku in tudi ne uskladiti visokih proizvodnih stroškov ter se odpovedati svojemu načinu življenja.
Dediči Serafine Zois so leta 1851 ustanovili Podjetje dedičev Karla Zoisa. Zastopnik pravno-trgovske družbe je bil Mihael Zois. Visoki dolgovi so prisilili podjetje, da je leta 1869 pristopilo h Kranjski industrijski družbi, ki je prevzela tudi obrate na Javorniku, v Radovni, Bohinju in Mostah. Družba je leta 1870 prevzela skupaj z rudarskimi pravicami tudi rudnike na Karavankah.
Predelava jekla v valjarnah je izpodrinila vlečenje jekla pod kladivi na mnogo učinkovitejše valjanje. Že leta 1904 so ugasnili sloviti javorniški plavži, kjer so leta 1872 prvi na svetu pridobili 37-odstotni feromangan.
Primož Hieng