Delo, 11.01.06 - Joža Miklič: ne verjamejo, da se nisi fotografiral pred kuliso
Saj ti ne verjamejo, da se nisi fotografiral pred kuliso
Med ledeniki Patagonije
Ledeniki v Los Glaciaresu so živi organizmi – Upsala, največji med njimi, polni jezero z ledenimi gorami fantastičnih oblik – Od blizu niso več mrzli in sovražni
Na jugu argentinske Patagonije stoji sijajno, moderno in v celoti turistom prilagojeno mestece El Calafat. Ima svoje letališče, hotele, trgovine in lokalčke ter seveda pristanišče Punta Bandera, ki je idealno izhodišče za obisk narodnega parka Los Glaciares z devetimi čudovitimi ledeniki, ki so zajezili jezeri Argentino in Viedma v dveh dragah.
Ledeniki v Los Glaciaresu so živi organizmi, velikanske ledene klade, ki se vsake dve ali tri leta podirajo v divji zmedi in se nato s silovitim pokanjem prelomijo. Obstajajo in nastajajo pod ledenim patagonskim pokrovom blizu južnega konca Andov, ki je širna ledena pustinja na meji med Argentino in Čilom. S tega predela polzijo tako v Atlantski kot Tihi ocean.
Največji med njimi je 48 km dolgi ledenik Upsala s površino 955 kvadratnih km, ki Argentinsko jezero polni z ledenimi gorami fantastičnih oblik.
Najbolj krušljiv je ledenik Moreno. Star je več kot 30.000 let, dolg 35 km, širok štiri, visok 60 metrov in sega do 170 m nad morjem. Polzi proti južni dragi, ki leži prečno na njegovi poti. Na robu vode se globoko razpokani ledenik pomakne čez jezero do nasprotnega brega in se tam občasno silovito zarine v obrežni gozd, pri čemer podira drevje in ruje skale iz tal. Ledeni zid pregradi jezero in zajezi dotočno vodo. Gladina vode nad jezom se dvigne do 37 metrov nad raven pod njim. Pritisk zajezene vode nato počasi narašča, jez poči in voda si z neznansko močjo in oglušujočim truščem udre pot skozi razpoko.
Obiskovalci Los Glaciaresa se v Puertu Banderu za ves dan vkrcajo v moderno plovilo. Med vožnjo si lahko ogledujejo videoposnetke naravnega parka in poslušajo njegovo zgodovino. Stalno je odprt dobro založen bife, v katerem strežejo z znamenitim metinim čajem v posebnih argentinskih bučnih skodelicah s kovinsko cevko – filtrom. Fotografski atelje zagotavlja sprotno pošiljanje posnetkov po elektronski pošti na vse konce sveta.
Nešteto obrazov v ledu
Čez Boco del Diablo se ladja s 320 potniki več ur pomika mimo manjših ledenikov proti največjemu – Upsali. Toda preden ga doseže, se ustavi v zalivu jezera Onelli, da se popotniki lahko sprehodijo med ledenimi vršaci, kaj pojedo in se naužijejo svežega zraka.
Breg se napolni z ljudmi. Nekateri posedajo na soncu, drugi si priredijo piknik, tretji s pesmijo proslavijo rojstni dan katerega od sopotnikov. Najde se tudi kakšen, ki se uči za izpit, drugi bere Antigono. Vsi pa se večkrat fotografirajo in na koncu obhodijo pretežni del obrežja, tako da se po nekaj urah prijetno utrujeni vrnejo na ladjo. Ja, kosilo na obrežju Onellija je res treba doživeti, saj z njim doživiš tudi ledeno okolje in veličino ledenikov. Ti sicer ostanejo veličastni, niso pa več mrzli in sovražni.
Ladja po postanku zapelje do Upsale. Ob njenem robu postane kar nekako majhna, skoraj neznatna. Ustavi se. Upsalo začne osvetljevati nešteto bliskavic fotoaparatov in kamer. Vsi smo na palubi, oblečeni v vse, kar smo vzeli s seboj, z rokavicami, pokriti s kapami in rutami, v podloženih čevljih, a se še tresemo v mrazu, saj nenehno piha in visoki valovi pršijo vodo po nas.
Veter je okoli Upsale oblikoval nešteto ledenih likov. Mimo njih se naša ladja zlagoma pomika proti Spegazzinu, Bahii Cristini in čez Satanova vrata nazaj v Puerto Bandero. Gledamo sončni zahod nad El Calafatom, ko dan počasi tone v temo.
Ob vrnitvi se vsi komaj razporedimo ob računalniku v hotelu, da si izmenjamo e-sporočila z domačimi in pošljemo svoje fotografije. Nešteto je tudi novic od doma: Krkina delnica se je povzpela, Jankovića so odstavili, prvi sneg je pobelil Dolenjsko. Med ledeniki v deželi na koncu sveta smo, pa vendar tako blizu naših domov, da lahko iz Terre del Fluego »kukamo v domači lonec«.
Joža Miklič
